Senčni kraj pri Pliberku je mala idila, kjer je med drugo svetovno vojno živela Apovnikova rodbina, pd. pri Zdovcu. Domačija je bila dom družine z osmimi člani in z Mihom, prisilnim delavcem iz Ukrajine. Kmetija je merila deset hektarjev, okoli nje pa se je razprostirala Libuška gmajna. 80 hektarjev gmajne, torej ravnice, ki je bila odprta le proti zahodu oz. proti Pliberku, sicer pa so jo obkrožali griči in hribi. Obiskali smo dr. Pavla Apovnika in Frido Kumer, ki sta kot Apovnikova otroka v Senčnem kraju doživela konec vojne. Takrat desetletni deček in njegova enoletna sestrica se še spominjata časov, ko je na Libuško polje prišlo več kot 100.000 ustašev, četnikov in drugih beguncev.
Kakšne spomine imate na čas, ko se je končala vojna?
Pavel Apovnik: Libuška gmajna je bila skupni zadružni pašnik, sredi te gmajne pa je bila naša kmetija. 15. maja 1945 smo bili na polju in smo sadili krompir. Mama je videla, kako se čez polje približuje ogromna masa ljudi. Rekla je: »Vprežimo, gremo domov, nekaj čudnega se dogaja.«
Ko smo prišli do hiše, so se že zgrnili okoli nas. Moški, deloma v uniformah in oboroženi, ženske in otroci. Bilo jih je tako veliko, da je bilo okoli hiše vse temno.
Frida Kumer: Imeli so povelje, da je prvo nadstropje hiše, kjer so bile spalnice, pridržano za našo družino, sicer pa starši niso več odločali o dogajanju v lastni hiši.
Pavel Apovnik: Bilo nas je strah ostati doma, pa smo šli k sosedu Skuku, pribl. pol ure hoda od naše hiše. Z bližnjega hriba smo gledali, kaj se dogaja v dolini. Potem pa smo si mislili, da je bolje, če smo prisotni na kmetiji, sicer nam bodo izpraznili čisto vse, in smo se vrnili domov. Po gmajni so gorela odprta ognjišča, saj so bili begunci kar na prostem, pod milim nebom.
Bili so brez kakršnekoli oskrbe z živili, tako da so nam vzeli vse, kar je bilo uporabnega in užitnega v naši hiši, na skednju ali na polju.
Frida Kumer: Starši so povedali, da so na polju izkopali celo posajeni krompir in ga pojedli, krave pa so molzli dan in noč, dokler so še imele kaj mleka.
Pavel Apovnik: Ustaši so se na begu pred jugoslovansko vojsko prebili do Libuške gmajne, naprej pa jih Angleži niso spustili. Nadaljevanje poti so jim preprečili z ogromno verigo oklopnikov, ki so jih razvrstili ob zahodnem koncu Libuške gmajne, daleč pred naseljem Libuče in daleč od mesta Pliberk.
Frida Kumer: S seboj so pripeljali deset ujetnikov, partizanov. Očeta so vprašali, v kateri prostor bi jih lahko zaklenili, pri nas pa ključev ni bilo. Zaklepali smo le hišo. Mama je predlagala, naj jih pripeljejo kar v kuhinjo, očetu pa je rekla, naj v kuhinji ostane do jutra, da jih ponoči ne bi trpinčili. Odložili so vlažno obleko in nahrbtnike, okna so se takoj zarosila, mama je še pripravila nekaj za pojesti in se umaknila v prvo nadstropje, oče pa je z ujetniki čakal do jutra.
Zjutraj so ustaši ujete partizane predali Angležem, Angleži pa so jih izpustili. Po vojni se je en od njih prišel mami zahvalit. Rekel ji je: »Se me še spomnite? V vaši kuhinji sem bil ujetnik, danes pa sem svoboden mož.«
Pavel Apovnik: Ustaški poveljniki so od mame želeli izvedeti čim več o trenutnem stanju. Ko jim je rekla, da naj odvržejo orožje, saj je vojne konec, se je eden med njimi ujezil in zavpil: »Ustreli jo!« Drugi pa je hotel dobiti več informacij in je rekel: »Ne, ne, pusti jo, naj govori.« Nekateri od ustaških vodij so se želeli povezati z zavezniki in se skupaj z njimi boriti proti Stalinu oz. proti komunizmu. V pliberškem gradu so imeli razgovor z britanskim generalom, vendar so jih Angleži zavrnili. Britanska vojska je zahtevala, da ustaški vojaki odložijo orožje, ti pa so se upirali. Šele ko so britanska vojna letala začela krožiti nizko nad gmajno, so oboroženi možje odložili orožje tam, kjer so stali ali sedeli, ter začeli mahati z belimi rjuhami. Po vsej gmajni je bilo polno orožja.
Frida Kumer: K mami je prišla soseda Ebner in ji rekla: »Pavla, pri nas na škarpi je mlada ženska, ki bo rodila, pa nima ničesar s sabo. Pridi mi pomagat.« Mama je pobrala nekaj stvari, ki jih ni več potrebovala zame, vzeli sta brisače in rjuhe in hitro odšli. Pomagali sta pri porodu, otroka skopali, zavili v odeje in ga dali mladi mami. Potem sta se obe morali vrniti k svojim družinam, kaj se je zgodilo s tisto žensko in dojenčkom, pa nismo izvedeli.
Kako je vse to doživljala vaša starejša sestra, ki je bila takrat stara že devetnajst let?
Frida Kumer: Milka je to doživela drugače. Oče jo je z mano poslal v zgornje nadstropje z besedami: »Ta majhno vzemi in pojdi gor! Dokler so tukaj ti divjaki, nisi spodaj nič zgubila. Ostani zgoraj!« Najprej se je upirala, pa ji je oče rekel, da je še neizkušena in ne ve, kaj se dogaja po svetu. Ves dan sva ostali v prvem nadstropju.
Kako pa je bilo za družino, ko so ustaši spet odšli?
Frida Kumer: Ko so odšli, sem tožila, da sem žejna. Sestra Milka je šla k vodnjaku po svežo vodo in se tudi sama odžejala. Držala me je v naročju in mi dala piti. Naredila sem nekaj požirkov in na njenih rokah omedlela. Potem je tudi ona izgubila zavest in padla po tleh. Mama je od groze zavpila. Očitno so ustaši pred odhodom zastrupili vodnjak. Iz izčrpanih krav je mama stisnila nekaj požirkov mleka in nama ga vlila v grlo, oče pa se je takoj odpeljal v Pliberk k zdravniku. Tako so nama rešili življenje.
Je na Libuški gmajni prišlo do masakra?
Pavel Apovnik: Ne, Britanci so razorožene begunce predali jugoslovanski vojski na meji blizu Dravograda. Tja so morali marširati v koloni ob spremstvu britanskih tankov. Res pa je, da je bilo nekaj samomorov med vojaškimi voditelji. Ko so begunce odvedli, je več ljudi šlo gledat gmajno in so našli nekaj trupel. To smo nekako dojeli tudi mi, radovedni otroci. Pokopali so jih, pozneje pa trupla prestavili na libuško pokopališče, in sicer k vhodu, ne pa tja, kjer je sedanji spomenik.
Frida Kumer Na gmajni je obležalo precej stvari, od mrtvih konj do bencina. Nekateri so našli še uporabne stvari.
Pavel Apovnik: Komaj smo čakali, da bi živino lahko spustili na pašo, ker so nam vse vzeli, tudi seno. Mama je začela pobirati orožje. Zlagala ga je v košaro in ga nosila na kupe, da bi se živina lahko pasla. Potem je prišla posebna enota in je večino orožja odpeljala. Vseeno pa ga je še precej ostalo v strugah ob potokih, zato smo bili v nevarnosti tudi mi otroci, ki smo se igrali na gmajni. Otroci smo našli ročne bombe in pištole, tako da je bilo več nesreč.
Frida Kumer: Stanko in Skukov Janez sta se igrala z orožjem, ki sta ga našla na gmajni. Stara sta bila 11 ali 12 let. Orožje se je sprožilo in sta se oba prestrelila. Skukov oče je hitro vpregel konje, na voz je vrgel kup slame in oba fanta odpeljal k zdravniku, da jima je oskrbel rane. Naš Stanko si je prestrelil nogo. Ostale so brazgotine, ki so bile videti kot zvezde. Kadar ni nosil nogavic, sem vedno gledala njegove zvezde in ga spraševala »Kaj pa je to bilo? Zakaj imaš zvezde po nogah?«
Kako se je življenje normaliziralo?
Pavel Apovnik: Najprej je bilo zelo težko, ker nismo imeli ničesar več. Nobenih zalog, ne semen, še tistega nismo imeli več, kar smo pred prihodom ustašev posadili v zemljo. Tudi hišo so nam izpraznili, štedilnik pa je bil uničen. Bili smo doma, ampak popolnoma izropani. Okoliški kmetje so vedeli, da nimamo ničesar, pa so zbirali, kar jim je še ostalo, npr. seme, da smo tudi mi lahko kaj posejali in imeli jeseni pridelek. Sicer pa se nihče ni počutil pristojnega za nas, občina nam ni pomagala in tudi pozneje nismo dobili nobene odškodnine.
Frida Kumer: Nič nam ni ostalo, niti žlic nismo več imeli. Pa je žena maminega bratranca, ki je dobro poznala družino grofa Thurn v Pliberku, od nje prinesla nekaj aluminijastih žlic, ker naša mati pri pliberških trgovcih ni dobila nobenega jedilnega pribora.
Žlice iz grofovega gospodinjstva so bile tako obrabljene, da je od žlice ostal samo še majhen del, ampak z njimi smo vsaj lahko jedli. Najprej so z njimi jedli starejši, potem pa mi mlajši. Tudi pozneje, ko smo si spet priskrbeli pribor, teh obrabljenih žlic nismo zavrgli. Še veliko let smo jih hranili v predalu, kot da bi bile zlate.
So dogodki na Libuškem polju vplivali na vaše poznejše življenje? So pustili sledi?
Frida Kumer: Ja, ostal je strah. Po vojni sem velikokrat doživela, kako so se starši bali, kadar so se hiši bližali neznani ljudje, predvsem če so bili v uniformah.
Takrat je bilo grozno strah tudi mene. Kot otrok sem se spraševala, kdo bo pred tujci ščitil mene, če so starši tako zelo prestrašeni. Ta strah nosim v sebi vse življenje. Velikokrat sem si želela, da bi imela čisto majhno skrivališče, kjer bi bilo ravno toliko prostora, da bi se lahko skrila vanj samo jaz in zaprla vhodna vratca. Hodila sem na terapije za žrtve nacizma, ampak tega velikega in globoko zakoreninjenega strahu se nisem rešila.
