Duhovnik Wolfgang Pucher je v medijih pogosto imenovan kot »graški župnik revežev«. Pucher je znan po svojem socialnem angažmaju za osebe, ki jih tare revščina, brezdomstvo ali odvisnost. Ustanovil je nad 40 socialnih ustanov v Gradcu in na Dunaju. Tudi s protestnimi akcijami si je prizadeval za ljudi v prekarnih situacijah. Pucher je prejel za svoje delo na socialnem področju številna odlikovanja: med drugim srebrno odličje za zasluge za republiko Avstrijo, zlato odličje dežele Štajerske in humanitarno nagrado avstrijskega Rdečega križa. Pogovor o poklicni poti, Vinzi-projektih in protestnih akcijah.

Mediji vas pogosto imenujejo »graški župnik revežev«. Kako ste postali duhovnik in zakaj se zavzemate posebno za revne ljudi?

Odraščal sem v zelo revnih razmerah. Naša hiša je imela 32 kvadratnih metrov. V eni sobi so bili kuhinja, postelja babice, čevljarska delavnica očeta in krojaška delavnica mame. V drugi sobi so spali starši ter mi trije otroci. Nismo imeli elektrike, vode ali stranišča. Moja babica je bila Slovenka. Očeta so ubili slovenski partizani. Kot otrok nikoli nisem stradal, ampak strašno me je zeblo. Do danes sem alergičen na mraz. Spominjam se, da je moja mati po vojni vsakemu, ki je prišel k hiši in prosil za nekaj hrane, dala vsaj nekaj kruha in jabolko. Nikogar ni poslala stran.

Ko sem bil malo starejši, sem šel v škofovski seminar v Gradcu. Tam sem bil edini od 300 fantov, ki ni imel žimnice, temveč slamnjačo. V tretjem razredu so me potem vrgli iz gimnazije, ker sem bil slab dijak – imel sem sedem petic. Potem me je duhovnik, ki je slučajno poznal lazariste, posredoval v seminar lazaristov oz. vincentincev. Maturiral sem in postal sem duhovnik. 

Moja prva služba je bila v cerkvi Žalostne matere božje v Gradcu. V občestvu je bilo mnogo otrok in revežev. Opazil sem, da je delo za te ljudi nekaj, kar mi leži in me veseli. Potem so me premestili na avstrijsko šolo v Istanbul. Tam sem bil prvič konfrontiran s prekarno situacijo otrok, ki živijo na cesti. To me je res prizadelo. Leta 1973 sem se vrnil v Avstrijo in postal duhovnik v fari St. Vinzenz, kjer do danes delam. 

Kako ste v St. Vinzenzu začeli delati z reveži?

Moj prvi kontakt v Gradcu s temi ljudmi se je zgodil že zgodaj po moji premestitvi. Delal sem z ljudmi iz Heßgasse. Tam so stanovali tisti, ki so jih izgnali iz njihovih domov. Na začetku sem delal z eno družino. Za božič je mama prišla ob enajstih k meni in rekla, da ima pet otrok in nima nič hrane in nobene kurjave. Jezil sem se, ker je tako pozno prosila za pomoč in so bile trgovine že zaprte. Tudi ona se je razjezila. Začela me je zmerjati in je odšla. Zelo me je prizadelo, da sem to ženo odgnal. Takoj sem se odpravil v njeno stanovanje. Matere ni bilo, bil pa je tam sin Karl-Heinz. Šla sva in priskrbela božično drevo, okras in hrano za pet dni.

Družina je imela hčerko, ki so jo klicali Medi. Zanjo sem organiziral krst in premožno botro. Z Medi sva šla po naselju in vabila ljudi na krst, a ni nihče prišel. Mati je živela od prostitucije in Medi je, ko je postala starejša, tudi delala v prostituciji. Z 20 leti je umrla zaradi mamil. Včeraj sva s Karlom-Heinzom stala ob njenem grobu. Kontakt s to družino in kasneje z drugimi osebami iz Heßgasse me je močno zaznamoval. 

Ustanovili ste številne socialne ustanove – npr. razna zavetišča za skrajne primere, pravno in finančno podporo za ženske, socialne trge itd. Kako so ti projekti nastali?

Leta 1990 sem spravil dvanajst mladih ljudi skupaj in ustanovili smo mladinsko Vinzenz-skupnost. Sprva nismo imeli pojma, kako bi začeli z delom. Vedeli smo, da hočemo skrbeti za ljudi, za katere se nihče ne briga. Prvi korak je bil, da smo si leta 1991 nabavili star VW-avtobus. 

Do danes vsak dan vozi v mesto in iz njega delijo revežem sendviče in čaj. Potem smo priskrbeli trinajst bivalnih zabojnikov, kakršne imajo na gradbiščih. Hoteli smo jih postaviti za brezdomce, ampak niso dovolili. Ljudje so organizirali zbor občanov proti našemu projektu. Tam je 200 ljudi vpilo name. Novinar, ki je stal pri vhodu, je slišal, kako je nekdo, ki je kasneje prišel, na vprašanje, zakaj je prišel, odvrnil: »Hotel sem videti, kako bodo župnika Pucherja nesli krvavega ven.« Uspelo nam je potem leta 1993 na vzhodu Gradca, v predelu pokopališča, ki spada pod faro St. Leonhard, ustanoviti naselje bivalnih zabojnikov. Ta »VinziDorf« stoji do danes. 

Vsega skupaj imamo danes 40 ustanov za ljudi, ki trpijo revščino. Vsako noč prenoči pri nas 450 oseb. 900 prostovoljcev in prostovoljk dela v teh ustanovah. Vendar: ljudi, ki jih sicer nihče ne sprejema in akceptira, sprejemamo take, kakršni so in ne poskušamo jih na silo resocializirati.

Leta 2011 so na Štajerskem poskusili uvesti prepoved beračenja, vi ste velik nasprotnik take prepovedi. Kako ste tedaj protestirali proti uvedbi?

ÖVP je pričela hujskati proti ljudem, ki beračijo. Mediji so se lotili te teme, nastale so ostre polemike in zahteva po splošni prepovedi beračenja je postajala vedno glasnejša. Takšna prepoved pa krši evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Preden so sklepali o prepovedi v štajerskem deželnem zboru, smo v Herrengasse, kjer so potekala pogajanja, nastopili z veliko demonstracijo. Toda zakon so sklenili. Mladinska Vizenz-skupnost je nato vložila pritožbo zoper prepoved pri ustavnem sodišču. Ustavno sodišče pa potrebuje do odločitve vsaj eno leto. V tem času pa je veljal zakon od leta 2012 naprej. Na prvi dan veljavnosti nas je pet prominentnih Gradčanov – intendant štajerskega deželnega studia ORF Emil Breisach, bivši predsednik deželnega zbora Kurt Flecker, profesor za mednarodno pravo Wolfgang Benedek, profesor liturgije Philipp Harnoncourt in jaz – v Herrengasse beračilo. Na moji tabli je stalo: »Beračim za slepo dekle«. Vodja državne stranke FPÖ nas je takoj prijavil in prišla je policija. Identificirali so nas in dobili smo mandatno kazen 70 evrov. Odločili smo se, da je ne bomo plačali. Če bi nas poslali v zapor, bi šli skupaj. Ustavno sodišče je potem zakon razveljavilo kot neustavnega. Po tej poti je uspelo razveljaviti vse splošne prepovedi beračenja v Avstriji.

Tudi v Celovcu ste delali z ljudmi, ki beračijo. Kako ste doživeli ta čas?

Ko sem delal v Celovcu, se je vedno več ljudi pritoževalo pri meni. Policisti so jim namreč, če niso mogli plačati kazni, odvzeli izkaznice oz. osebne dokumente. To ravnanje ni skladno z zakoni. Tožil sem torej celovško policijo. Z odvetnikom sva se peljala v Celovec na obravnavo. Direktor celovške policije in nek policist sta nastopala proti meni. Direktor se je lagal, da se je kar kadilo. Trdil je, da policisti in policistke še nikoli niso nekomu, ki berači, odvzeli izkaznice. Sodnica mu je verjela in je mojo tožbo zavrnila. Toda učinek tožbe je bil, da policija ni več odvzemala osebnih dokumentov. 

V slovaški vasi Hostice ste ustanovili manufakturo za testenine »VinziPas-ta«. Kako je prišlo do ustanovitve?

Dolgo se nihče ni brigal za te ljudi, ki so prišli iz drugih dežel, da bi v Avstriji beračili. Nihče se ni vprašal, kje na primer spijo. Šel sem torej s tolmačem k enemu od teh in pogovarjali smo se eno uro v neki gostilni. Rekel mi je, da spijo v javnem stranišču in da je situacija neznosna. To pa v Gradcu! Začeli smo torej z nastanitvijo ljudi v župniščih in kasneje v lastni ustanovi »VinziNest«. To je bil velik uspeh.

Meščani, ki so hujskali proti ljudem, ki beračijo, so govorili vedno isto: »Naj delajo in ne beračijo.«

Domislil sem se, da bi lahko ženske iz Hostic, ki trenutno nimajo delovnega mesta, v vasi proizvajale testenine, ki bi jih potem javno in učinkovito prodajali v Avstriji. S tem projektom je uspelo senzibilizirati javnost. Ljudje so začenjali razumeti, da osebe, ki beračijo, prihajajo iz zelo prekarnih razmer in pogosto enostavno nimajo možnosti najti delovno mesto oz. tako delo, da bi z zaslužkom lahko preživeli. Ne gre za lenobo – saj revščina ni udobje! Danes imam vtis, da v Gradcu ni več »diskusije o beračenju«. Prebivalstvo je spoznalo, da so to ljudje, ki jih je treba podpirati. 

Danes imam vtis, da v Gradcu ni več »diskusije o beračenju«.

Wolfgang Pucher

Kaj si želite od prebivalstva?

To je čisto enostavno: iščite bližino! Stopi, preden vržeš evro v lonček, z osebo v kontakt. Govori z njo – vsi, ki beračijo, obvladajo vsaj malo nemščine. Čim bolje boš spoznal vsaj eno osebo, tem manj predsodkov boš imel.

Druga stvar je, da se lahko kdaj pustiš povabiti od osebe, ki berači, v njegovo ali njeno domovino. Doživel sem tale primer: Graški policist, ki je opravljal visoko funkcijo, je bil moj najhujši sovražnik. V zadevi glede beračenja se je na vse pretege boril proti meni. Na neki prireditvi so naju posedli drugega poleg drugega. Vprašal me je, kako mi gre. 

Odvrnil sem, da slabo, ker moram sedeti zraven njega. Bil je začuden in pojasnil sem mu, da zato, ker sodi o ljudeh, o katerih nič ne ve. V pogovoru sva se zmenila, da me bo vsaj enkrat pospremil v Hostice, kar je potem tudi storil. Po dveh dnevih mi je potem na poti domov rekel, da ne bo več mislil ali govoril o teh ljudeh tako, kot je to počel doslej. Bližina spremeni vedenje, razumevanje in emocionalnost. Tako se mnogo lahko zboljša.

Na kakšnem projektu trenutno delate?

Zdaj sem star že čez 80 let, a je še mnogo projektov, ki bi jih hotel in moral narediti. Trenutno se ukvarjam s situacijo prosilcev za azil, katerim so prošnjo zavrnili. Živijo v Avstriji in nimajo nobenih pravic – niti delati ne smejo. Sestavljam skupino v Gradcu in radi bi najprej po malem začeli z izboljšavo položaja teh oseb. V moji fari je nekdo, ki je že enajst let v Avstriji in mora redno plačevati kazen, ker nima dovoljenja za bivanje. 

V moji fari je nekdo, ki je že enajst let v Avstriji in mora redno plačevati kazen, ker nima dovoljenja za bivanje. 

Kaj je smisel tega? Rešerširam o tem. »Duldungskarte« in sem v kontaktu z glavno odgovorno od UNHCR na Dunaju. Ta karta naj bi ščitila ljudi pred policijsko samovoljo. Navsezadnje pa naj ta skupina pomaga prizadetim priskrbeti si to karto in potem v najboljšem primeru tudi azil.