Slovensko prosvetno društvo Gorjanci: Slovenščina mi seže do srca

Glasba me spremlja že vse življenje, saj sem že pri dveh letih pela ob glasbi, ki sem jo slišala po radiu. Besedila so bila včasih v tujem jeziku, vedno pa namenjena odraslim, zato jih pogosto nisem razumela, vseeno pa sem pela. Pri petih letih sem začela igrati klavir. Imela sem čudovito učiteljico, ki mi je približala glasbo, čeprav še nisem znala ne pisati ne brati. Moj inštrument je izkusil vsa moja čustvovanja: razočaranje, veselje, vse je bilo shranjeno v mojem dragocenem klavirju.

Ja, pri isti učiteljici sem se učila klavir vse do 19. leta, na trgovski akademiji pa sem pela v šolskem zboru. Predstavila sem se na Deželnem konservatoriju in sprejemni izpit za študij petja opravila kot ena najboljših kandidatk/kandidatov. Tako se je začela moja kariera pevke in glasbene pedagoginje. Danes delam kot učiteljica petja, vodim razne tečaje, npr. za dihalno tehniko, govorno tehniko, javno nastopanje, poleg tega pa več kot 20 let sodelujem z beljaško šolo za muzikal.

Slovenščino sem spoznala pri študiju petja pri profesorju Kampušu. Imela sem precej slovensko govorečih kolegov, kot je npr. Gabriel Lipuš, ki me je leta 1995 usmeril v Železno Kaplo, kjer sem začela sodelovati z mešanim pevskim zborom SPD Zarja. Kot zborovodkinja sem se potopila v slovensko kulturo. Leta 2005 sem z Gabrielom Lipušem v slovenščini naštudirala glasbeni kabaret MALO ČEZZ in se veliko ukvarjala s pravilno izgovorjavo. To je bil zelo intenziven stik s slovenščino, velik izziv, ker sem bila popolna novinka. Bilo je zanimivo, da obiskovalci naših nastopov niti v Sloveniji niti na Koroškem niso opazili, da v resnici ne znam slovensko. Vedno je bil moj cilj, da začutim pravo vzdušje, dojamem izraz oz. sporočilo pesmi in da to, kar pojem, ta občutek posredujem publiki. To je čar mojega poklica.

Seveda. Pri delu z zborom SPD Gorjanci Kotmara vas se besedila zelo natančno naučim. Če imam težave z izgovorjavo, jo skupaj vadimo. Za obiskovalce naših koncertov je presenetljivo, da kot zborovodkinja z zborom jasno izgovarjam besedila pesmi, čeprav se jezika nisem nikoli učila. Zame je to enostavno del mojega poklica, besedila pesmi naštudiram podobno kot naštudiram neko vlogo v gledališču. 

Zame je slovenščina zelo globok jezik, ki res seže do srca. Slovenske melodije in pesmi vedno posredujejo neko osebno sporočilo, zrcalijo vzdušje tukajšnje pokrajine. To se v slovenskih pesmih bolj občuti kot v koroških. Verjetno doživljam slovenske pesmi drugače kot koroški Slovenci, ki so tega izraza, te globine in sporočilnosti že vajeni. Tudi melodije se mi zdijo bolj polne, bolj bogate. Občutek imam, da iz pesmi izvira nekaj močnega in prav to skušam interpretirati in posredovati naši navdušeni publiki. Gorjanci so svoji zgoščenki »Gorjanska serenada« dali poseben pečat. Njihove pesmi – kot so jih peli nekoč in kot jih pojemo danes – skozi čas ohranjajo svojo posebno veljavo. Vzdušje pesmi želim interpretirati v moderni izvedbi. Ljudje so se spremenili, glasovi zvenijo drugače, ampak občutek, ki živi v pesmih, ostaja enak.

Z Gorjanci sem sodelovala že v letih 1999 do 2005. Od takrat je zraslo zaupanje, tako da smo se po letu 2017, ko sem prevzela naloge zborovodje, kar kmalu začeli pripravljati na izdajo zgoščenke. Z Gorjanci zelo dobro sodelujemo. Predsednik društva Vinko Wieser, podpredsednik in bivši pevovodja Ingo Muri in jaz se skupaj dogovorimo, kaj bomo peli. Ingo in Vinko odlično poznata slovensko kulturo in imata dober občutek za to, kaj je primerno za neko prireditev, jaz pa ta program naštudiram s pevkami in pevci. Vedno delamo z roko v roki. Imamo skupne ideje, nastane pa raznolik program, kjer je za vsakogar nekaj. To se mi zdi pomembno, saj mora ljudska kultura povezovati. Živeti moramo en z drugim, ne pa en proti drugemu. 

Pomembna je drža. Kot umetnica sem odprta za ves svet. Želim povezovati, zato je bil zame lep kompliment, ko sem leta 2021 dobila naziv »veleposlanica koroške ljudske kulture« ali pa ko sem leta 2018 dobila koroško zlato lovoriko, kar zame kaže pomen odprte drže v kulturi. Hvaležna sem, da smem biti aktivna na kulturnem področju. Slovenci so vedno cenili tisto, kar sem dosegla. To spoštovanje je del slovenske kulture. Hvaležna sem za vse stike in za izzive, ki mi jih ta kultura prinaša.