Letos praznujeta društvo »Initiative Minderheiten« (IM) ter manjšinski časopis »Stimme« svojo 30-letnico. Društvo IM so leta 1991 ustanovili manjšinski aktivisti z namenom boljšega sodelovanja različnih manjšin.
Cornelia Kogoj, doma iz Globasnice, je od leta 1998 generalna sekretarka društva »Initiative Minderheiten«, kjer je aktivna tudi kot kuratorka razstav. Študirala je publicistiko in anglistiko. Skupaj s Christianom Kravagnom je napisala knjigo »Das amerikanische Museum. Sklaverei, Schwarze Geschichte und der Kampf um Gerechtigkeit in Museen der Südstaaten.« (Ameriški muzej. Suženjstvo, črna zgodovina in boj za pravičost v muzejih južnoameriških držav). Pogovor o obletnici, manjšinskih aliansah in jeziku.
Leta 1991 so aktivisti in aktivistke ustanovili društvo »Initiative Minderheiten« (IM), ki praznuje letos 30. obletnico. Kaj je sprožilo ustanovitev?
Ta leta so bila politično zelo razburkana. Met letoma 1986 in 1992 je trajala tako imenovana »afera Waldheim«; to je bila internacionalna debata o morebitnem sodelovanju bivšega generalnega sekretarja Združenih narodov Kurta Waldheima v vojnih zločinih v NS-času. Waldheim je tedaj kandidiral na volitvah za avstrijskega zveznega predsednika (in tudi zmagal). Leto 1988 pa je bilo tudi spominsko leto anšlusa (1938). Jörg Haider je stopil na politično sceno in leta 1989 postal deželni glavar Koroške. Vse to je povzročilo precejšnjo polarizacijo v družbi.
Idejo za IM pa je pravzaprav imel Tirolec Michael Oertl. Obiskoval je Koroško in šele tu prvič zaznal koroško-slovensko manjšino. Šokiralo ga je, da se na Tirolskem sploh nič ni vedelo o kakšni manjšini. Na Dunaju se je srečaval z raznimi aktivisti in nastala je ideja za društvo. Važna točka v pogovorih je bila, da mora biti društvo zasnovano kot obširna aliansa manjšin. Poleg tega je bilo pomembno, da IM ni zastopniška organizacija, temveč združenje manjšincev in manjšink, ki so odprti tudi za probleme in teme drugih manjšin. To osredotočanje na skupne značilnosti in solidarnost je do danes jedro IM.
Važna točka v pogovorih je bila, da mora biti društvo zasnovano kot obširna aliansa manjšin.
Cornelia Kogoj
Kateri projekti IM so za vas bili posebno zaznamovalni?
Osebno sta to bili razstavi »Gastarbajteri. 40 Jahre Arbeitsmigration« (Zdomski delavci in delavke. 40 let delovne migracije) in »Romane Thana. Orte der Roma und Sinti« (Roma Thana. Kraji Romov in Sintov). Nisem zgodovinarka, a zgodovina me je vedno zanimala. Iziviram iz Globasnice in nekako je bila zgodovina v vasi vedno prisotna. Že kot otrok si vedel, s kom lahko govoriš slovensko, na kateri strani so bile domačije v času NS-režima itd. Že tedaj me je fasciniralo, od kod to znanje in kako vpliva na naš vsakdanjik.
Delo na razstavah je bilo zelo zanimivo. Razstavi sta bili v »Wien Museumu«. To je bilo važno, saj je jasno, da sta zgodovina zdomskih delavcev in zgodovina romske manjšine del zgodovine Dunaja. Tedaj se na primer v javnosti sploh ni govorilo o tem, da so Dunaj zgradili zdomski delavci in močno prispevali k blagostanju mesta. Toda tudi za pripadnike skupin je bilo pomembno, da so lahko videli lastno skupnost reprezentirano v tem muzeju. Koncept razstav je bil, da se ne poroča o skupinah, temveč da pripadniki in pripadnice manjšin opišejo del svoje zgodovine. Te spise so potem podpisane pokazali v muzeju. Manuela Horvath je na primer pisala o rasističnem atentatu v Oberwartu 4. 2. 1995, pri katerem so umrli štirje pripadniki romske manjšine, med njimi dva bratranca Manuele Horvath – Peter Sarközi, Josef Simon, Karl in Erwin Horvath.
Ljudi iz skupnosti nismo hoteli imeti le kot vir za material, hoteli smo sodelovati z njimi in jim nuditi prostor, da povedo, kar jim je važno.
Kako iniciativa definira »manjšino«?
Definicija manjšine za nas ni odvisna od številk. Manjšina je skupina, ki je v primerjavi z večino v šibkejšem položaju. Tu je torej neka neenaka dinamika moči – hegemonija. Manjšina ima pri tem manj možnosti uveljaviti svoj glas, pogosto nima lobijev in je prizadeta od strukturalnih, institucionalnih, simbolnih, jezikovnih, socialnih, individualnih in/ali simboličnih diskriminacij in represij.
Zgled IM so manjšinske alianse. V katerih točkah so manjšine posebno povezane?
Manjšinske alianse so vedno ozadje našega dela. Niso vedno tematika projektov, temveč so drža, s katero se izvaja in podpira projekte. Ravno zdaj imamo na primer razstavo »Was wir fordern! Minderheitenbewegungen in Österreich« (Kaj zahtevamo! Manjšinska gibanja v Avstriji). Pri tem projektu pripovedujejo manjšine svojo zgodovino s pomočjo svojih zahtev skozi čas. Doživete diskrimnacije na različnih ravneh je močan povezovalni oz. skupni element manjšin. Sem spada na primer tudi diskriminacija v kontekstu zakonov – ali zakoni aktivno diskriminirajo neko manjšino ali pa je diskriminacija v tem, da se zakonov ne izvaja. Drugo kategorijo vidimo na primer pri neuresničitvi člena sedem.
Ob delu za razstavo mi je postajalo vedno bolj jasno, da so si morale manjšine vse, kar so kdaj dosegle, šele priboriti. Država nikoli ni sama od sebe rekla: »Seveda vam damo dvojezične krajevne napise ali seveda bo istospolna zakonska zveza možna ali seveda bodo javne zgradbe dostopne za vozičke!« Vedno so bili potrebni dolgoletni boji za pravice, da so kakšne zahteve in pravice tudi uresničili.
Zato se lahko manjšine druga od druge tudi učijo uporništva. Ta drža in strategije ne pridejo iz praznega prostora, temveč iz povezovanja. Na primer so Black Panthers sodelovali pri sedečih protestih gibanja Independent living (gibanje za pravice ljudi s posebnimi potrebami). Saj navsezadnje aktivisti in aktivistke vedno gradimo na delu bojevnikov, ki so prišli pred nami.
Pogosto postavljajo manjšine v javnem diskurzu v primerjavo oziroma v konkurenco. Mediji se pogosto osredotočajo le na nekatere manjšine. Kako ocenjujete to dinamiko?
9. 11. 2021 so na Dunaju odkrili spomenik za žrtve holokavsta. Na steni je vgraviranih 65.000 imen avstrijskih Judov in Judinj, ki so jih umorili v času nacionalsocializma. Ta spomenik pa je sprožil debato o tem, zakaj niso upoštevali tudi drugih skupin žrtev, na primer Romov in Sintov. To je zelo zanimiva diskusija. Na eni strani je dejstvo, da nekatere skupine žrtev niso tako v žarišču kot druge. Po drugi strani pa naj bi med skupinami ne smela biti konkurenca.
Vzporednico lahko potegnemo do današnjih manjšin, imamo na primer avtohtone manjšine in nove manjšine, ki nastanejo z migracijo. Danes posebno muslimanske osebe in skupine čutijo negativni učinek takega konkurenčnega mišljenja.
Tudi hierarhizacija diskriminacij ni v korist manjšin. Seveda je vsaka manjšina diskriminirana malo drugače. Če si na primer koroški Slovenec, se ne vidi na prvi pogled, da si član manjšine. Če si afroavstrijka, si vidna pripadnica neke manjšine in ženska. Tu je torej tudi neka intersekcionalna dimenzija. To so različne življenjske realnosti. Toda to ne pomeni, da lahko kdo doživeto diskriminacijo in povzročeno škodo enostavno relativira ali izbriše – zato, ker gre nekomu še slabše in je še bolj diskriminiran! Sami moramo biti kritični ter upoštevati intersekcionalni vidik. Osredotočiti se je treba na solidarnost in empatijo. Manjšine morajo zavračati konkurenčno mišljenje, saj z njim vsi le zgubijo.
Manjšine morajo zavračati konkurenčno mišljenje, saj z njim vsi le zgubijo.
Čeprav v Avstriji živi šest avtohtonih narodnih skupnosti in številne nove manjšine, se dežela večinoma definira kot enojezična. Zakaj so jeziki takšen politikum?
Jeziki se ovrednoteni. Noben jezik ni nevtralen. Nekateri jeziki kot francoščina in angleščina imajo globalno gledano veliko moč in vpliv. Razlog tega je med drugim, da sta Anglija in Francija bili kolonialni sili. Jezik je lahko tudi orodje oblasti – definira neko območje oblasti in označi pripadnost določene osebe. Nacionalne države se zaradi tega na primer zelo močno definirajo z jezikom. Simbolika in implikacije uporabe nekega jezika so močno odvisne od konteksta. Če na primer govoriš slovensko na Dunaju, se to pogosto vidi kot znak večkulturnosti in pozitivno sposobnost. Na Koroškem pa je slovenščina še vedno močno politizirana. Uporaba pogosto vsebuje tudi izrecno politično izjavo oziroma priznavanje manjšinstva in je lahko vzrok različnih oblik diskriminacije.
Pravzaprav bi bilo treba reči, da je Avstrija vsaj sedemjezična. Toda, iskreno povedano, ne morem si predstavljati, da bi se to res zgodilo, kajti vedno slišiš izjave kot: »Če te jezike priznamo, bomo morali tudi vse druge priznati!« Nastane nek narativ neskončnega zahtevanja s strani manjšin. Rezultat tega je pogosto, da se raje nič ne stori. Na splošno je ta »argument« absurden, ampak če se ustaviš za trenutek in razmisliš o zadevi, spoznaš, da bi ne bilo tako nezaslišano, če bi na primer tudi turščino priznali kot jezik, ki ga v Avstriji govorijo. Nesmiselno je, da se danes vidi jezike kot ogrožanje.
Letos je tudi 30. obletnica časopisa »Stimme«. Zakaj so manjšinski mediji pomembni in kakšnim temam se je časopis posvetil ob obletnici?
Mnenja sem, da je zelo važno, da imajo manjšine lastne medije. Tako lahko spravijo v javni diskurz svoje perspektive, problematike in tematike.
Manjšinski mediji pogosto že prej obdelajo tematike, ki šele kasneje prispejo v mainstream. Novinarji, ki gledajo skozi to lečo manjšinstva, so bolj tankočutni do pregledane tematike in si tudi bolj splošne teme ogledajo iz različnih vidikov. Manjšinski mediji so lahko tudi platforme, preko katerih je mogoče artikulirati zahteve in ki dajo preslišanim glasovom prostor.
V našem časopisu »Stimme« so v ospredju manjšinske alianse. V časopisu se obdela neko tematiko in raziskuje različne pristope manjšin do nje. Ob obletnici smo med drugim ogranizirali pogovore med mladimi aktivisti in aktivistkami iz različnih manjšin.
V zadnji izdaji so se na primer Romi pogovarjali z ljudmi iz gibanja za pravice ljudi s posebnimi potrebami. Letos bodo izšle štiri izdaje – v prvih treh so objavljeni omenjeni pogovori, v zadnji izdaji pa bomo pogledali nazaj na zadnjih 30 let in predstavili najzanimivejše trenutke in projekte.
