Lidija Domej je leta 2019 na Medicinski fakulteti v Ljubljani zaključila študij medicine. Maturantka Slovenske gimnazije, ki izhaja iz Zgončeve družine v Rinkolah, je po študiju opravila prakso na oddelkih za infekcijske bolezni in dermatologijo v Trstu. Novembra 2019 je v Novem mestu začela s pripravništvom, ki se ji je zaradi pandemije podaljšalo s šest na osem mesecev. Pripravništvo je zaključila v Avstriji, nekaj časa je delala v bolnišnici v Šentvidu, kjer je začela z izobrazbo za splošno zdravnico. Od februarja 2021 dela v deželni bolnišnici v Celovcu. 28-letno zdravnica je pripovedovala o delovnem vsakdanu in pogojih v bolnišnicah v času pandemije ter o željah zdravstvenih delavcev, ki morajo že predolgo delati pod najtežjimi pogoji.

Gospa Domej, študij medicine ste zaključili leta 2019. Ste si med izobrazbo kdaj mislili, da boste delali pod takimi pogoji, kot so sedaj?

Na tako situacijo nismo bili pripravljeni. V času študija si nismo mislili, da bi nas lahko kakšna pandemija toliko časa spremljala. Zato je še posebej pomembno, da vsi mi, ki lahko nekaj storimo, da bi lahko omejili širjenje, to tudi naredimo. Vsi si želimo normalnega vsakdana, ki smo ga bili navajeni in kakršen je bil pred pandemijo.

Na katerem oddelku trenutno delate, kako je koronavirus spremenil vaš delovni vsakdan?

V celovški deželni bolnici se izobražujem za splošno zdravnico. V sklopu izobrazbe krožiš po različnih oddelkih. Ta hip sem na psihiatriji. Opažam, da je situacija v bolnišnici trenutno zelo resna in napeta. Večkrat tedensko dobivamo obvestila v zvezi s koronavirusom, ki se tičejo organizacije dela in obravnave pacientov. Sama sem v teh mesecih oskrbovala že več kovidnih bolnikov. Za oskrbo pacienta s kovidom se porabi bistveno več časa kot za druge bolnike, to pa predvsem zaradi pravilne priprave in uporabe zaščitne opreme in natančnih higienskih postopkov. 

Kako morate biti opremljeni pri delu?

Če imamo bolnika z okužbo kovid-19, je potrebno, da imamo plašč, dvojne rokavice, zaščito za čevlje, masko FFP-3, zaščito za lase in zaščitna očala oz. vizir.

Kako naporno je delo s tako opremo?

V opremi ti je pogosto vroče, vsi posegi, ki jih pri pacientu storiš, na primer odvzem krvi ali nastavitev venskega kanala, so oteženi, ker z dvojnimi rokavicami nimaš tako dobrega občutka. Tudi za paciente ni enostavno, če z njimi stopiš v stik v taki opremi. 

Kako pandemija in s tem povezana obremenitev intenzivnih oddelkov vpliva na druge oddelke v bolnišnici, na primer na tega, v katerem delate vi?

Situacija s kovidom vpliva na celo bolnišnico. Postelje na intenzivnem oddelku se polnijo in potrebno je, da imajo kovidni bolniki primerno oskrbo. Zaradi povečanih potreb po oskrbi in pogostejšega zbolevanja osebja so potrebne dodatne reorganizacije. Zato prihaja, poleg tudi drugih sprememb, pogosto do premestitev osebja iz različnih drugih oddelkov na kovidne oddelke.

Kaj pravijo kolegi in kolegice, ki delajo na intenzivnih oddelkih s kovidnimi pacienti?

Poznam nekaj mladih zdravnikov, kolegov, ki delajo na kovidnih oddelkih. Pravijo, da so preobremenjeni in da je delo zelo naporno, predvsem v času dežurstev, saj ta lahko trajajo tudi do petindvajset ur, kar je zelo utrujajoče. 

Seveda je poleg zdravnikov, prav tako, v enaki ali celo večji meri, obremenjeno tudi ostalo zdravstveno osebje.

Trenutno so obiski pacientov zelo omejeni. Kako to vpliva na počutje in okrevanje pacientov?

V bolnišnici v Celovcu je dovoljen en obisk na pacienta na teden. Seveda so izjeme, na primer na paliativnih oddelkih. To vsekakor vpliva na počutje posameznika, zato je v teh primerih še bolj pomembna vloga osebja na oddelku, da si vzame čas za pogovor s pacientom. Zelo pomembno je, da ima pacient tudi občutek, da v tej situaciji ni sam. 

Je osebje v bolnišnicah trenutno včasih tudi edini pogovorni partner za paciente?

Še posebej medicinske sestre in zdravstveno osebje so veliko v stiku s pacienti. Zato je, v kolikor je to možno, pomembno, da si vsak, četudi smo pogosto v naglici, vzame čas za pogovor. Pomembni so tudi telefonski pogovori z domačimi. Ni pa tistega pristnega stika, ki bi bil v primeru osebnega obiska družinskega člana, sorodnika ali prijatelja. 

Je potrebno zaradi obremenitve bolnišnice s kovidnimi bolniki določene medicinske posege oz. operacije prestaviti?

Prejšnji teden sem zasledila, da se nekatere načrtovane operacije, ki bi potem zahtevale posteljo na intenzivnem oddelku, v določenih primerih prestavijo. Nujni in resni primeri se še vedno obravnavajo in se tudi bodo. Vsak, ki potrebuje zdravstveno pomoč, jo dobi. Se pa zaradi trenutne situacije v bolnišnici poskuša, v kolikor stanje in težave bolnika to dopuščajo, obravnavati bolnika ambulantno.

Ali kot zdravnica, ki se mora vsak dan soočati s posledicami te bolezni, razumete ljudi, ki bi se lahko cepili, tega pa iz kakršnihkoli vzrokov ne želijo storiti?

Potrebno je zaupati v stroko in brati verodostojne informacije. Vemo, da cepljenje ne zaščiti stoodstotno pred okužbo z virusom, zelo pomembno pa je, da zmanjša verjetnost hudega poteka bolezni in hospitalizacije na intenzivnem oddelku. Zmanjša tudi prenos okužbe na drugo osebo in skrajša sam potek bolezni. Po­trebno je z dialogom in pogovorom pristopiti do teh oseb in jih poskusiti prepričati o pozitivnih straneh, ki jih ima cepljenje. 

Zakaj menite, da je ta skepsa proti cepljenju v Avstriji v primeru z drugimi državami Evrope tako velika?

To je težko povedati. Formirajo se skupine, ki širijo razne misli in ideje, zaradi katerih se človek naj ne bi cepil. To skepso proti cepljenju spremljam tudi po Sloveniji, kjer je situacija v bolnišnicah še bolj kritična. Ne vem, zakaj je med ljudmi toliko dvomov. Mislim, da je eden izmed razlogov ta, da je možnost širjenja informacij po internetu in po socialnih omrežjih zelo enostavna in lahko ljudje hitro pridejo do kakšnih informacij, ki nasprotujejo trenutnim priporočilom stroke.

Ste med znanci imeli osebo, ki je bila, kar zadeva cepljenje, skeptična? Ste jo uspeli prepričati, če ja, kako?

V mojem družinskem in prijateljskem krogu ni bilo skeptikov, vsi so bili hvaležni, da so se lahko cepili. Saj to tudi pomeni, da se počutiš bolj zaščitenega in varnega pred okužbo. Seveda sem slišala za osebe, ki se niso želele cepiti, nekatere od teh so si sedaj, po spremembi ukrepov, le premislile. Ne poznam osebe, ki bi obžalovala odločitev, da se je cepila.

Veliko je slišati o tem, kako osebje v bolnišnicah, predvsem na oddelkih s pacienti, ki imajo koronavirus, trpi. Kaj si želijo zdravstveni delavci od prebivalstva?

Zdravstveni delavci si želimo, da bi prebivalstvo razumelo, v kakšni težki situaciji se trenutno nahajamo, predvsem na intenzivnih oddelkih bolnišnic, ter da bi ljudje koristili cepljenje. Še naprej naj se upoštevajo ukrepi in splošna priporočila stroke, tj. razkuževanje rok, higiena, nošenje mask in varnostna razdalja. S tem zmanjšamo obremenitve na bolnišnice. 

Družba se mora zavedati, da lahko vsak posameznik nekaj stori za izboljšanje situacije. Potrebno je poskrbeti za dovolj zdravstvenega osebja, ki dela v bolnišnicah, in za zadostno zaščitno opremo, da bo delo varno. Samo s skupnimi močmi lahko pripomoremo k izboljšanju situacije.

Znanstveniki pravijo, da je edina rešitev za to zdravstveno krizo cepljenje. Kaj pravite vi kot zdravnica?

Glede na aktualna spoznanja je cepljenje tisto, kar zmanjša verjetnost okužbe ter ugodno vpliva na sam potek bolezni. Zaradi tega lahko trenutno le čim večja precepljenost prebivalstva zmanjša obremenitve bolnišnic, še posebej intenzivnih oddelkov. Kovid-19 lahko poteka kot okužba s simptomi prehlada, lahko pa prizadene pljuča in povzroči zelo težek potek bolezni in v končni fazi tudi smrt. V kakšni meri bo posameznika okužba prizadela, tega vnaprej ni možno predvideti.

Kaj so vaši načrti za vašo nadaljnjo kariero kot zdravnica?

Čez leto in pol bom v bolnišnici v Celovcu zaključila izobrazbo za splošno zdravnico. Nato bom videla, kam me bo pot zanesla. 

Z izobrazbo splošne zdravnice imaš veliko možnosti, ker je področje zelo široko.

Izpopolnjevati se želim še na drugih področjih medicine, na primer v urgentni medicini. Mogoče bom opravila tudi diplomo za šolsko zdravnico.

Kako pa vi svoje delo »odklopite«, da pridete tudi na druge misli?

Pomembno je, da veš kako odklopiti in se sprostiti po napornem delovniku. Zame je to narava, sprehod, telesna aktivnost in hoja v hribe. Ko je bilo to še mogoče, sem s prijatelji rada šla na kavo. Tako pridem na druge misli in naredim tudi nekaj zase in za svojo dušo.