Vsa družina skrbi za brata: Sigi je kot sonce

Zanimivo je, da so vsi otroci Rožmanove družine ostali blizu doma in da si tudi po številnih letih delijo skrb za brata Sigija. S tremi sestrami smo se pogovarjali, kako družina Sigiju stoji ob strani.

Maria Stöfelz-Roschman: Bilo nas je sedem otrok – štiri dekleta in trije fantje. Doraščali smo v Senčnem Kraju ob avstrijsko-slovenski meji. Ljudsko šolo smo obiskovali v Libučah, glavno šolo pa v Pliberku. Vsak si je izbral svoj poklic. Naš najmlajši brat Sigi se je izučil za mizarja. 

Ludmilla Enze-Roschman: Mesec dni po Sigijevem 20. rojstnem dnevu je imel avtomobilsko prometno nesrečo s hudo poškodbo glave. Od tedaj potrebuje pomoč skoraj pri vseh opravilih, saj ima hromo levo polovico telesa. Prva leta sploh ni govoril, zdaj pa še vedno težko govori, ampak mi ga kar dobro razumemo. Dobro se spomni stvari iz preteklosti, kratkoročni spomin pa ima zelo slab. 

Elisabeth Hrast-Roschman: Sprva tudi jesti ni mogel, to pa se je na srečo izboljšalo, naučil se je tudi, da se dvigne z invalidskega vozička in se presede na posteljo. Bil je na rehabilitaciji, potem pa je 22 let živel v domu za ostarele občane v Podlogu (Pudlach). Sprva je bilo zelo hudo, saj ni mogel niti samostojno sedeti, ponoči pa ga je bilo treba obračati. Ko se je ponesrečil, sem delala ob Vrbskem jezeru, od tam ni bilo daleč do Šmohorja, kjer je bil na rehabilitaciji. Redno sem ga obiskovala in že pri 25 letih postala njegova pravna zastopnica. Zame je bil najhujši trenutek, ko so nam zdravniki potrdili, da Sigi nikoli več ne bo mogel živeti samostojno.

Ludmilla Enze-Roschman: Od leta 2020 stanuje v Velikovcu, v oskrbovanem stanovanju za ljudi s posebnimi potrebami. Od tam ga dnevno vozijo na delo v Karitasove delavnice Florian v Globasnici. Tam oskrbovanci izdelujejo predmete iz lesa in gline, pomagajo pa tudi pri nakupih in v kuhinji. Sigi rad hodi na »šiht«, le delo v kuhinji mu ne diši preveč. Nikoli si ne želi vzeti dopusta. Doma pa vsak dan trenira s kolesom natančno 104 minute. 

Maria Stöfelz-Roschman: Sigi ne potrebuje veliko materialnih stvari, potrebuje pa pozornost. Rad igra igro »Enka«, najraje pa gre med ljudi. Vsako nedeljo ga vzamemo domov. Med sabo se dogovorimo, nekdo gre ponj, potem pa ostane pri nas ali pa obišče mamo v Senčnem kraju. Vesel je, če gremo z njim na sprehod, v cerkev ali pa v kavarno. Všeč mu je gledališče, glasba, še posebej pa pliberški jormak – tam res uživa. Vsakemu se nasmeji in prav zanimivo je, da pozna veliko ljudi, še več ljudi pa pozna njega. 

Elisabeth Hrast-Roschman: Za božič in za novo leto bo šel domov in bo prespal pri mami, potem pa še kakšno noč pri nas. Po tolikih letih se ne sprašujemo več, zakaj se mu je to pripetilo. Navadili smo se ga, za nas je kot sonce. Kako se veseli, kadar dobi torto za rojstni dan! Seveda se zavedam, da sem odgovorna zanj. Opazovati moram, kako mu gre in kaj potrebuje ... Odgovorna sem tudi za njegove finance. Če se kaj zgodi, takoj dobim klic. Tako je bilo lani, ko je šel gledat sprevod parkljev skozi Velikovec, doma pa so ga iskali. Na srečo ga je neka ženska videla in pripeljala nazaj. To so trenutki, ko se prestrašiš ...

Maria Stöfelz-Roschman: Mislim, da nas je skrb za Sigija bolj povezala. Hvaležni smo, da država financira in organizira oskrbo ljudi s posebnimi potrebami. V družini se zavedamo, da Sigija doma na kmetiji ne bi mogli tako oskrbovati.