Šest litrov vode na dan je poleti nekaj čisto normalnega

V delovnih oblačilih, vajen fizičnega napora sedi v kuhinji zidar, lovec, gozdar, sin doline in mlad človek, ki si v svetu stalnih migracij izbere domači kraj. Starejši brat Peter se je pred leti preselil na Dunaj, kjer dela in študira. Simon je ostal doma in si drugega življenja ne bi mogel predstavljati. Za mnoge njegove vrstnike je selitev v večje kraje samoumevna. Zanj nikoli to ni bila opcija. V vasi je odrasel, tam obiskoval ljudsko šolo, hodil k sosedom, v hlev, na dvorišča, kjer se otroci še vedno zbirajo brez posebnih dogovorov. Mesto ga utruja: »Tam je ves čas hrup, gibanje, ljudje. Enkrat na leto grem obiskat brata na Dunaj, po treh dneh pa sem izčrpan.«

Zidar je od 17. leta. V obrt ga je potegnila kombinacija naključja in prijateljstva. Po osnovni šoli v Čajni in enem letu gimnazije v Šmohorju je pri 17 letih začel vajeništvo v majhnem družinskem podjetju. »Bilo je bolj po naključju. Imel sem prijatelje v tem poslu in potem sem šel z njimi. Lahko bi postal tudi tapetnik ali keramičar, ampak sem se odločil za zidarja,« pripoveduje. Učil se je v manjšem družinskem podjetju, kjer so vajenci videli vse faze dela: od meritev temeljev do ometavanja in obnove. Ta širina mu je dragocena. »To je pač prednost majhnih podjetij,« pravi. Danes, šest let kasneje, mu de­lo na prostem, z lastnimi rokami, še vedno pomeni več kot delo v kakšni pisarni. »Zvečer vidiš, kaj si naredil. Rezultat je vsak dan viden. V pisarni pa tega ni.«

Njegova najbolj priljubljena opravila so obnova starih hiš. Ko govori o zaobljenih vogalih, se razživi: »Takšna hiša ima karakter. Ko popraviš nekaj, kar je že dolgo stalo, je to drugačen občutek.« 

Teden po božiču se mora vsako leto prijaviti na zavod in čaka, da se delo spomladi spet začne. »To je pri nas normalno. Seveda bi raje delal, a si tam vzamem čas za hobije, za smučanje, hokej, za gore.« Ta ritem ga ne moti, saj ve, da spomladi telefon spet zazvoni in delo se nadaljuje.

»Pomlad je najlepši čas za delo. Temperature so prijetne, spočit si in poln motivacije. Poleti je delo zaradi vročine precej bolj zahtevno.«

»Na začetku sem poleti imel težave, ker sem čez dan premalo pil. Šest litrov vode na dan je normalno. Ampak se navadiš, gledaš pa tudi na to, da najdeš kako mesto v senci.« Poleg hidracije in sence prisega na lažjo hrano in kratke premore. Delo se običajno začne zgodaj: »Ob sedmih začnemo in delamo do petih. Včasih delamo pol ure več ali pa naredimo krajše pavze, tako da lahko vsak drugi petek ostanemo doma.« Čeprav je sam še mlad, se Simon že najde v vlogi tistega, ki uči druge. V podjetju pogosto pridejo novi vajenci ali praktikanti in takrat včasih prevzame tudi že vlogo mentorja. »To je lepo, ko lahko kaj pokažeš. Še pred tremi, štirimi leti sem bil sam vajenec, zdaj pa že drugim razlagam,« pravi. Posebej poudarja preproste, a ključne stvari – od tega, kako pravilno primeš orodje, do tega, da na vroč dan ne pozabiš na steklenico vode. »Najlepše je, da fantje na koncu dneva vidijo, kaj so naredili. To je pri nas največja motivacija,« doda. 

Lovec, ki je že srečal medveda

Kot prvi v družini je pred petimi leti opravil lovski izpit. Pred nedavnim mu je sledila tudi mama, oče Daniel pa lovskega izpita ne namerava narediti, nam je povedal Simon. Lov vidi kot stik z naravo. »Ko prideš po napornem delovnem dnevu domov, greš v gozd in čakaš. To je mir, to je sprostitev.« Lansko leto je s svojim lovskim prijateljem Ifijem Zwittrom na planini srečal medveda. Sedemdeset metrov stran, v tišini. Vendar ju ni zgrabila panika: »Oborožena sva bila, zato ni bilo strahu. A bil je trenutek, ki ga ne pozabiš.« Medved ga v neposredni bližini ne skrbi pretirano. »Medved si pač vzame, kar potrebuje. Če ima mladiče, seveda lahko pride do nevarnih situacij, ampak načeloma ni problem,« razlaga. Povsem drugače pa gleda na volkove: »Volk zna v eni noči poklati pol črede in skoraj nič ne poje. Kmet celo leto dela, potem pa je vse uničeno. Normalno je, da se ljudje jezijo.« Spominja se prejšnjega poletja, ko se je z neke planine vrnila le polovica ovac. Pri tem ne govori z zamero, temveč s trezno oceno: volkovi pomenijo resen udarec za kmetijstvo.

Ko beseda nanese na prihod­nost, Simon ne dela velikih načrtov. Poklic zidarja ga za zdaj izpolnjuje, čeprav se zaveda telesne zahtevnosti dela. »Naslednjih deset, petnajst let bo gotovo še šlo tako,« pravi. Potem bo videl, kaj prinese čas. Ne hiti in ne sanja o mestnem življenju. Njegova pot ostaja v Ziljski dolini, med zidovi starih hiš in v tišini gozda. »Tukaj sem doma. Tukaj imam vse, kar potrebujem,« sklene brez dvoma. Ko se po kaki uri razidejo najine poti, Simon z nasmehom pove, da krav na cesti sedaj ne bo več: »Zjutraj, če se ti mudi, ni tako lepo, pač stojiš kakih pet, deset minut. To je pač naš vsakdan.«