Sedem jezikov kot odgovor na »Red deitsch!«

Od leta 1984 naprej je poučevala slovensko in južnoslovansko literaturo ter kulturne znanosti na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju. Sturm-Schnabl že dolga leta kot časovna priča obiskuje šole in pripoveduje o svojih doživljajih v času nacizma. Prejela je številne nagrade – med drugim zlati znak za zasluge Republike Avstrije ter nagrado Marie Jahoda za izjemne znanstvene dosežke. Pogovor ob okroglem rojstnem dnevu.

Katja Sturm-Schnabl: Delo priče časa opravljam, ker želim dijakom in dijakinjam posredovati nekaj svojih izkušenj. To se mi zdi posebej pomembno danes, ko je svet tako nevaren. Mislim, da se lahko svet izboljšuje samo, če vsaka oseba v svojem krogu naredi toliko, kolikor zmore. Nimam političnih talentov ali ambicij za veliko javnost. Zato sem se osredotočila na posredovanje tega, kar je v meni – bodisi kot priča časa bodisi kot profesorica. To delo pa sem vedno opravljala z dušo in telesom.

Mladi ljudje so tudi večinoma zelo pozorni in spoštljivi. Profesor, ki me že nekaj let vedno znova vabi na šolo, pravi: »Pri meni nikoli niso tako mirni! Pri vas pa so tihi kot miške!« Pri pogovorih skušam stopiti v stik s poslušalci in ustvariti določeno atmosfero.

Racija me je globoko prizadela. Naenkrat sem se spet počutila kot v času nacizma. To je bil zame res hud čas. Kot otrok sem se zelo bala. Prvo, kar me je ob deportaciji zadelo kot strela, je bilo, ko sem videla, da je moj oče povsem preplašen. Dojela sem, da nimam nobene zaščite, in to je bilo strašno. Racija je v meni znova prebudila te občutke.

Na Dunaj sem se preselila leta 1954. Takrat je v mestu živela le peščica naših študentov in študentk. Kmalu smo se našli in se začeli srečevati v gostilnah.

Kmalu sem se poročila z Mirkom Schnablom in preselila sva se v stanovanje v drugem okraju. Mirko je imel vedno rad družbo. Menil je, da je to ziljski način. Ker dunajski študentski klub še ni imel lastnih prostorov, so bile seje v najinem stanovanju. Zame je bilo to čisto v redu. Mirku sem le rekla, da bo on plačal osebo, ki bo naslednji dan prišla počistit!

Natančno se spomnim neke situacije: Mirko je bil naročen na številne časopise in študentje so pri nas vedno prebirali nove izdaje. V dnevni sobi sva imela več stolov, tla pa so bila prekrita s preprogami. Nekega zimskega dne je prišel Janko Wiegele na obisk. Usedel se je na stol, listal po časopisih, z njegovih čevljev pa je tekla umazana voda na preprogo. Tega sploh ni opazil!

Zelo veliko! Moja mama je rojena leta 1905. V dvajsetih letih 20. stoletja je bilo žensko gibanje zelo močno. Bila je zelo angažirana. Izvirala je iz družine, ki si je lahko privoščila aktivizem, saj finančno niso bili v stiski. Njen oče je bil uspešen podjetnik iz Slovenj Gradca. Svoje otroke je podprl tako, da so imeli življenjsko osnovo.

Moja mati se je od nekdaj počutila enakopravno – drugače sploh ni znala misliti. Z močnim zanimanjem je spremljala dogajanje na mednarodnih ženskih kongresih, ki so potekali konec dvajsetih let. Bila je naročena na vse časopise, ki so se ukvarjali z ženskim vprašanjem. Bila je zelo izobražena oseba in rada je brala knjige. To je pozneje postalo celo družinski spor – njen brat, stric Max, je namreč tudi rad bral. Ko se je poročila, je rekel: »Te knjige so v tej hiši in tukaj bodo ostale!« Vedno sta se prepirala zaradi knjig.

Ob deportaciji je mama ostala povsem stoična. Oče je bil prestrašen, tete so jokale. Ona pa je rekla: »Nehajte jokati! Sovražniku ne pokažite, kako je v vaši notranjosti. Ohranite svoje dostojanstvo!« Tega nikoli ne bom pozabila – okoli nas oboroženi moški, ki so korakali gor in dol, celo oče se je bal – ona pa je zahtevala dostojanstvo. To je bilo zame zelo pomembno. Takrat sem zares razumela, kaj pomeni dostojanstvo. Zato sem ji še danes hvaležna, kajti od takrat me to spremlja vse življenje.

Zanimivo je, da so bila v družini moje mame glede vere zelo različna mnenja. Njen oče je bil na primer ateist, njena mama pa je rada hodila na božje poti. Stric Pavel Gril je želel postati duhovnik. Oče je moral v internatu podpisati, da temu ne nasprotuje, tega pa ni hotel. Zato so mu skrili očala in mu rekli: »Nujno moraš to podpisati!« Ni vedel, kaj podpisuje. Tako je stric lahko obiskoval internat.

Stric je nato vse življenje bil z dušo in telesom duhovnik. Delal je kot župnik v Šoštanju, kjer je bilo rudarstvo zelo pomembna industrija. Pozimi so bili knapi brezposelni. Nekaj denarja so sicer prejeli, a problem je bil, da so ga moški pogosto zapili, ženske in otroci pa so ostali lačni. Stric je imel zelo močan socialni čut in je zadevo vzel v svoje roke. Družinam je kupoval potrebščine.

Ko je Jugoslavija postala komunistična, je bil v pregnanstvu v Srbiji, kamor so ga bili izgnali Nemci. Ni se upal vrniti, saj je bil protikomunist in je vedno povedal, kar je mislil. Potem pa so ga prav komunistični sindikalisti prišli iskat in ga pripeljali nazaj v Šoštanj! Leta 1929 je zgradil tudi Slomškov dom oziroma kulturni dom v Šoštanju – s finančno podporo svojega očeta. Mama je rekla, da je stric Pavel vedno prihajal domov le zato, da bi prosil za denar za gradnjo tistega svojega Slomškovega doma. Umrl je leta 1962. Bila sem na njegovem pogrebu, ki je bil ogromen. Najbolj se spominjam nagrobnega govora vodje sindikata, ki je bil tedaj član komunistične stranke. Našteval je Pavlove dosežke in nato rekel: »En njegov spomenik še stoji – nekdanji kulturni dom, današnji sindikalni dom!«

Na Koroškem so nas vedno zbadali zaradi nemščine. Rekla sem si: No, nemščine se bom že naučila – ampak ne samo tega! Tako sem se začela učiti jezike. Naučila sem se francoščine, angleščine seveda, italijanščine in drugih. Danes lahko berem in komuniciram v sedmih jezikih. To je bil moj odgovor na tisti »Red deitsch!« (Govori nemško!).

Doživela sem veliko pozitivnega in tudi veliko negativnega. Trideset let sem poučevala na univerzi in vsako leto sem podpisala delovno pogodbo za določen čas. S tem so me kaznovali, ker se nisem prilagajala. A vendar so me potrebovali.

Zelo pomemben projekt je bila »Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem od začetkov do leta 1942«. Pot do dokončanja enciklopedije pa je bila dolga. Kolega, profesor Koder, me je pozval, naj pripravim projekt s področja slovenistike in mi ponudil svojo podporo. Sprva sem nameravala pripraviti literarni leksikon in zanj tudi zaprosila. Med potekom projekta pa sem videla možnost, da se razvije v enciklopedijo.

Nato sem naletela na težave. Vem, da so nekatere osebe – zlasti iz nemškonacionalnega kroga – opazovale moje delo. Projekt enciklopedije o slovenski kulturi in koroških Slovencih jim je postal sumljiv. Začeli so delovati proti projektu. Na neki seji je med prisotnimi nenadoma začela krožiti ideja, da me želijo zamenjati kot vodjo projekta. Generalni sekretar Friesinger me je vprašal, ali se s tem strinjam, in odločno sem odgovorila, da ne. Ostala sem vodja projekta. Tako preprosto se nisem pustila odstraniti.

Nadaljevala sem delo in leta 2016 sva s sinom Bojanom objavila enciklopedijo. Mislim, da je na koncu nastala zelo lepa in pomembna publikacija.

Želim si stoodstotno priznanje – ne pomilovanja in ne miloščine. Manjšine naj ne bodo nekaj manjvrednega, temveč enakopravne. Če politika in družba to besedo pravilno razumeta, potem vesta, kaj je cilj.

Bodi svoj! To je to, kajne? Mislim, da je koroškoslovenska mladina danes v boljši situaciji, saj lahko na primer obiskuje Slovensko gimnazijo. Njena ustanovitev je bila epohalna. Danes ima manjšina močan intelektualni sloj. Slovenci smo danes zastopani v vseh poklicih in med nami je veliko aktivistov in aktivistk. Mislim, da potrebujemo veliko različnih tipov ljudi in strategij, da nekaj dosežemo. Moj brat Marjan je na primer dober komunikator – zna se skoraj z vsakim pogovarjati. Ta strategija je v Svinči vasi zdaj obrodila sadove. Dobili bomo namreč dvojezične table – in to, čeprav nismo cona A, ampak cona B!

Mislim, da moramo preizkušati različne strategije in podpirati kreativnost ljudi. Ne smemo se zapreti – niti kot manjšina. Ostati moramo odprti za svet in za druge. To je vprašanje tolerance.

Po slovanski navadi pri nas doma nismo praznovali rojstnih dnevov, temveč godove. Samo za moj dvanajsti rojstni dan je mama organizirala, da mi je brat Andrej prinesel torto s svečo na njej.

Tako je!