»Še vedno je v naši družbi premalo poznavanja naše zgodovine« 

JOŽE MARKETZ: Dobro se še spominjam trenutkov pred šestimi leti, ko sem prejel sporočilo o imenovanju za škofa. Težko sem se odločil, saj sem čutil breme in visoka pričakovanja, ki so povezana s škofovsko službo, in priznam, da me je najprej navdajal strah. Šele počasi sem začutil tudi veselje, ko sem se zavedal močnega zaupanja in molitvene podpore mnogih. To mi vse do danes daje moč, da lahko opravljam službo škofa. Moj vsakdan se ni bistveno spremenil, saj skušam ohranjati ritem dneva, ki poleg dela vključuje molitev, umiritev in srečanja, ki bogatijo. S prevzemom škofovske službe je postajala odgovornost vse večja, zato mi je pomembno, da ne nosim vseh bremen sam, ampak da smo kot Cerkev skupno na poti in se med seboj podpiramo.

Večkrat sem obiskal muzej, pred nekaj leti sem pa tudi maševal konec junija ob vsakoletni obletnici. Intervencija policije na Peršmanovi domačiji je pokazala, da je še kako potrebno, da nadaljujemo proces ozaveščanja na Koroškem. Še vedno je v naši družbi premalo poznavanja naše zgodovine. Žalitve, s katerimi je bila slovenska narodna skupnost na Koroškem soočena, so mnogokrat sad nepoznavanja zgodovine in razvoja. Poleg teh bolečih iritacij pa je treba tudi zaznati, da se je v preteklih letih glede sožitja v naši deželi marsikaj pozitivno razvilo. Pobude na političnem, kulturnem, izobraževalnem in cerkvenem področju so obrodile sadove in nam odpirajo nova obzorja. To je bilo začutiti tudi na prazniku zahvale in odkritju umetniške instalacije maja 2025 v škofijski rezidenci. Dvojezičnost je na mnogih področjih bolj sprejeta kot pred desetletji. To doživljam tudi kot škof in sem za to hvaležen.

Spremembe najprej pričakujem od nas odraslih. Pri tem mislim na stavek novoimenovanega dunajskega nadškofa Grünwidla, ki je bil v Avstriji izbran za »pozitivni izrek leta«: »Kdor notranje žari, lahko sveti.« Podobno je rekel že blaženi škof Anton Martin Slomšek: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« To pomeni, da se moramo mi odrasli vprašati, kaj živimo in kaj posredujemo mladim. Ali mladi začutijo, kaj nas osrečuje in kaj nam danes pomeni vera? Spodbujam tako laike kot duhovnike in vse vernike po naših župnijah, da skrbijo za tisto iskrico božje ljubezni, ki jo nosijo v sebi in to z veseljem in brez prisile posredujejo mlajšim rodovom. Kdor kot otrok doživi, da je vera nekaj lepega in veselega, tega ne bo pozabil, tudi če se bo v času odraščanja oddaljil od vere. Drugo konkretno spremembo vidim v načinu komunikacije. Prva naloga Cerkve je poslušanje in ne učenje. Vsak naj bi v Cerkvi najprej začutil, da je sprejet in ljubljen. Ko se sam srečujem z mladimi, zaznam v njih veliko spodbudnega: radovednost, odprtost, veselje, skrb za prihodnost in človečnost. Njihova vprašanja nas učijo, kako na sodoben način posredovati vero. Lahko se učimo drug od drugega in mladim ponujamo prostore, ki jih sami oblikujejo. Tretja konkretna pobuda je prepoznavnost v javnem prostoru. Premalo smo kot Cerkev prisotni tam, kjer se mladi srečujejo. Zato smo razvili novo ponudbo duhovne oskrbe na festivalih ali digitalni blagoslov za maturo.

To je področje, ki ga želimo izgraditi. Med drugim bomo posodobili domačo stran krške škofije tako, da bo človek laže našel ustrezne informacije in spodbude za življenje iz vere. Želimo biti bolj prezentni na družbenih omrežjih in mlade na sodoben način soočati z lepoto življenja v krščanskem duhu. Cerkveni list Nedelja tako na spletu kot tudi v tiskani obliki daje prostor tako mladim kot starim ter predstavlja njihove zgodbe in njihovo ustvarjalnost. Zavedamo se, da posredovanje vere z novimi komunikacijskimi sredstvi ostaja trajnostna naloga.

V osmih dekanijah južne Koroške je 69 dvojezičnih far, kjer sta bogoslužni jezik nemščina in slovenščina. Danes so duhovniki naše škofije izraz pisane in kulturne raznolikosti katoliške Cerkve. Hvaležen sem slovensko govorečim duhovnikom iz Koroške in Slovenije, ki skrbijo za vidno in slišno dvojezičnost. Hvaležen sem tudi duhovnikom iz tujine, ki nas podpirajo pri pastoralni oskrbi in so se slovenščine vsaj toliko naučili, da lahko bogoslužje obhajajo v dvojezični obliki. Navdušen sem nad tistimi, s katerimi tudi lahko kar dobro komuniciram v slovenski materinščini. Da je duhovnikov in diakonov predvsem iz južne Koroške vse manj, je boleč pojav, ki je tudi izraz družbenih in cerkvenih sprememb. Razveseljivo pa je, da veliko število laikov – tako prostovoljno kot tudi poklicno – z vso vnemo deluje v Cerkvi in goji odnose do ljudi.

S sinodalnim razvojem Cerkve želimo še bolj krepiti zavest, da smo skupno na poti. Duhovnik in prostovoljni in glavnopoklicni laiki skupno razvijajo in ponekod tudi skupno vodijo faro. Želim, da bi vsaka farna skupnost ostala živa celica, ki je odprta za vse ljudi in kjer se čuti moč duhovnosti, tudi če bomo imeli manj duhovnikov. Laikom so na voljo nove cerkvene službe, kjer prevzamejo soodgovornost. Z oblikovanjem farnih zvez želimo okrepiti sodelovanje med farami tako, da se med seboj podpirajo in dopolnjujejo. V dekanijskih pisarnah želimo strniti upravo in ljudem omogočiti, da dobijo to, kar želijo. V dvojezičnih farah in dekanijah želimo naprej zagotoviti dvojezičnost in to skupno z duhovniki in prostovoljnimi in glavnopoklicnimi laiki.

Dvojezični lik škofije, ki ga želimo ohranjati, je prepoznaven ne le v slovenskih cerkvenih ustanovah, pač pa tudi v nemških oddelkih, ki vse bolj upoštevajo tudi jezikovno raznolikost. Prišlo je tudi do tesnejšega sodelovanja, kar ima pozitivne posledice tudi na finančnem področju. Zavedamo se, da je varčevanje skupna skrb vseh in vsaka ustanova lahko svoje prispeva. Istočasno se zavedamo, da je za ohranjevanje in razvijanje dvojezičnosti treba upoštevati več dejavnikov kot le številke. V tem smislu sta tudi cerkveni časopis Nedelja in Dom prosvete v Tinjah kot pomembna stebra delovanja katoliške Cerkve na Koroškem vključena v naše načrte.

Vedno pogosteje sem soočen s tem vprašanjem. Bolj ali manj težke življenjske zgodbe, ki stojijo za tako prošnjo, me ne morejo prepričati, da bi se izrekel za poseg v tisti zadnji dar, dar življenja, ki izhaja iz same ljubezni in je tako velik, tako dragocen in tako skrivnosten, da ga pripisujemo samemu Bogu. To velja za začetek življenja in za njegov konec. Lanski božič je umrl moj oče. Doma, za mizo je življenje čisto tiho zapustilo njegov trup – kaka dostojanstvena smrt. Vsi smo ga gledali in smo odhod življenja doživljali kot nekaj povsem naravnega, ja, celo lepega. 

S tem in drugimi intervjuji za razne časopise in druge medije sem primoran, da se res ves advent pripravljam na božič, si belim glavo, kako bi ga še opisal, kako delil z bralci in poslušalci marsikatere strahove ter hrepenenja in veselje. Ko pa božič končno dočakam, pa je zelo skromen. Sam sem, skuham si klobaso, prebiram in odgovarjam na voščila, prižgem sveče na božičnem drevesu in molim, kakor sem se navadil doma že kot otrok. Potem s polno cerkvijo obhajam polnočnico, naslednjega dne pa se srečam z družino, letos prvič čisto brez staršev. Tako doživljam osebni božič – pri vsej skromnosti le zelo bogatega.