Sčasoma se vendarle navadiš na bolečino in izgubo

ANJA JERNEJ (40): Moj oče je bil vedno zelo vesel, vedno rad med ljudmi in vedno med svojimi prijatelji. Kolikor se spomnim, so ga imeli vsi zelo radi in ga je tudi vsak poznal. In vseeno, s kom si govoril – če si rekel: »Jaz sem Heinzva hči,« so te že poznali. Njegova največja strast pa je bilo njegovo motorno kolo znamke Puch in »oldtimer« klub v Breški vasi. Ko je imel prosti čas, se je vedno vozil z motorjem.

Lucija in Martin sta okoli štirih zjutraj pozvonila na moja vrata in me zbudila. Tega nikoli ne bom pozabila. Takoj sem vedela, da se je moralo nekaj hudega zgoditi, da je lahko samo nekaj o mami ali ateju. Ampak da je kdo umrl, s tem pa ne računaš. Sploh ko sem še tistega večera bila doma in sva se pogovarjala. V tistem tednu je bil sicer malo »nenavaden«, kot da ne bi bil popolnoma fit. Vsekakor pa nisi pripravljen na to, da se lahko kaj takega zgodi.

To, kar se dogaja v tebi, ko izveš takšno novico, je pravzaprav nemogoče opisati z besedami. Tega si enostavno ne moreš predstavljati. Je, kot da bi ti pod nogami iztrgali tla, da ti možgani stojijo in misliš, da boš enostavno znorel. Še do danes »cuknem«, ko zazvoni na vratih, in še pred kratkim tudi, ko je zazvonil moj telefon. Ta šok enostavno za vedno ostane.

Velika pomoč je bila moja družina. Med seboj smo si pomagali in poskušali, da se vsakdo vrne v svoj vsakdanjik. Ampak, odkrito rečeno, se od prvega leta ne spomnim na veliko. Ti si enostavno šel v službo in delal. Kot je šlo, si pač poskusil spet priti v vsakdanje življenje, vendar je to trajalo zelo dolgo. Sčasoma pa se vendarle navadiš na bolečino in izgubo. A včasih se pojavljajo trenutki, ko se vse vrne – ob posebnih dogodkih, kot je bil moj letošnji 40. rojstni dan, ko ga preprosto ni bilo tam. Ali pa ob misli, da nikoli ni videl svojih nečakov in nečakinj. To je zame najbolj žalostno.

Velikokrat smo slišali od drugih, da smo lahko veseli, da je tako hitro umrl in ni moral trpeti. To se je zgodilo takrat in se dogaja še danes. Seveda razumem, kaj ljudje mislijo s tem, da ni moral trpeti, ampak to ne spremeni dejstva, da je bil star 54 let in da bo ta šok za vedno ostal. Tudi razumem ljudi, ki so doživeli, kako je kdo zelo trpel, zato potem rečejo: »Bolje bi bilo, da bi takoj umrl.« Vsekakor pa se v takšni situaciji lahko pripraviš na to, kaj bi lahko bilo, in lažje razumeš, kaj se dogaja.

Seveda poskušaš bolj zavestno živeti in kar najbolje izkoristiti svoje življenje, ker veš, da je lahko vsak trenutek vse mimo. Tudi, če ni vedno enostavno. 

Srečamo se na njegov rojstni dan in tudi na dan smrti. Samo mi štirje. Tam nazdravimo nanj in nekoliko več govorimo o njem kot sicer. Pravzaprav se ne zgodi, da se v teh dveh dnevih ne bi srečali.                       Dana Gregorič