Sarah Hanin je že pol leta sodelavka pliberškega pogrebnega zavoda: »Je služba, ki je smiselna«

»Čast, ime, naslov in stan; smrt pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan.« Prebrali ste odlomek iz pesmi Frana Cegnarja, ki nas spominja na dejstvo, da vsakega na koncu življenja čaka ista usoda – smrt. Na grobiščih, britofih, ležijo bogati poleg revnih, znani poleg neznanih in največji sovražniki so sosedje. Smrt pač pobrati pod lopato, kar je rodil beli dan. S smrtjo je pa tudi precej dela. Po vaseh je bilo nekdaj še običajno, da so bili pogrebci sosedje. Če danes umre človek iz okolice Pliberka, pomagajo sodelavci občinskega pogrebnega zavoda. Že pol leta tam dela 23-letna Sarah Hanin: »Trenutno v Gradcu študiram farmacijo in želela sem poleg študija delati nekaj smiselnega, pri čemer lahko pomagam ljudem.« Kot sodelavka pomaga pri prevozu umrlih, pripravi krste, del službe je pa tudi umivanje in oblačenje mrtvih. »Bala se nisem, imala sem pa precej respekta pred tem delom,« pravi Sarah.

Jo v sanjah ne zasledujejo slike mrtvih oseb? »Ne, ker zelo dobro znam ločiti delo od ostalega življenja. Edino, kar me obremenjuje, je vonj. Če je kdo umrl, to obvohaš.« Seveda pa ji precej pomaga, ker vsa ta dela opravljajo v dvoje, tako da ni sama z mrliči. »Do sedaj mi ni bilo težko, a moram priznati, da so bili le stari ljudje. Težje bi bilo, če bi umrl kak mlajši človek.« Delo je telesno precej zahtevno, Sarah je hvaležna, da ima močne kolege. Med seboj se zelo dobro razumejo: »Na primer je včasih težko obleči človeka zaradi mrtvaške otrplosti (Leichenstarre).« Delovni časi so zelo fleksibilni, ker pač ne moreš načrtovati, kdaj bo kdo umrl. »Skoraj ves julij nisem  delala, avgusta pa je naenkrat bilo toliko smrti, da sem le še to delala. Imam občutek, da ljudje umirajo v valovih, ne v rednih pr­e­sledkih.« Sarah sodeluje tudi pri pogrebih, težko ji je, ko vidi žalujoče svojce. »Pri tej službi moraš biti empatičen človek, a kljub temu obdržati distanco,« razmišlja. Kako so reagirali prijatelji, družina, ko so izvedeli za njeno novo službo? »Moj oče je imel večje strahove kot jaz,« pove Sarah, nasmehne se in doda, da je služba takšna, kot si jo je predstavljala. Ponosni na Sarah so vsi njeni prijatelji.  Osebno jo boste lahko spoznali na dnevu odprtih vrat v Pliberku.