Cornelia Primosch je novinarka. Obiskovala je šolo za turizem v Beljaku in kasneje študirala medijske in komunikacijske vede, zgodovino, romanistiko ter nemško filologijo na celovški in na dunajski univerzi. Od leta 2019 dela kot zunanja poročevalka ORF v Parizu, poprej pa v Bruslju in Londonu. Leta 2019 jo je magazin Der Österreichische Journalist odlikoval kot »novinarko leta za zunanjo politiko«. Pogovor o narodni skupnosti, novinarstvu in volitvah v Franciji. 

Odraščali ste na Koroškem. Kakšen odnos imate do slovenske narodne skupnosti?

Moja mati je iz Gradca, jaz sem se rodila v Gornji Avstriji. Za vikende in med počitnicami pa sem vedno bila pri babici v Šmihelu. Tam so govorili v podjunščini. Pravzaprav nisem zrasla dvojezično, ampak sem se vedno gibala na dvojezičnem območju. V 1980-ih in tudi v zgodnjih 1990-ih letih so bila politična trenja zelo močna. Toda kot otrok oz. mladinka nikoli nisem mogla razumeti, zakaj. Zame je bilo samoumevno, da se v peskovniku govori slovensko. Čustveno močno zaznamovani vzkliki in izjave so bili slovenski. Kasneje sva oče in jaz babici vedno spet očitala, zakaj naju ni naučila slovensko. Šele leta kasneje sem se začela učiti slovensko. Skupaj z mamo sva obiskovali tečaje slovenščine. To je bilo zame zelo važno in me je obogatilo. Če slišim, da slovenska narečja izginjajo in da je vedno manj ljudi s slovensko materinščino, me to prestraši. V javnosti prevladuje vtis, da ima slovenščina več akceptance kot npr. v 2000-ih letih, za časa Haiderja. Mislim, da so potrebni ukrepi, da preprečimo izginjanje narečij oz. jezika. Jezik je veliko bogastvo družbe, saj transportira kulturo in zgodovino. Na Koroškem bi se morali zavedati, da je to nekaj, kar je zaščite vredno. 

Kot novinarka ste že delali v različnih funkcijah ter medijih. Zakaj ste se odločili za to poklicno pot?

Pravzaprav nikoli nisem hotela postati novinarka. Vedela sem, da hočem potovati po svetu in spoznati različne kraje in ljudi. Morda tako, da potujem v neko državo, tam pomivam posodo in se učim jezik. Bolj slučajno sem potem začela delati v koroškem deželnem studiu. Sodelovala sem pri avdiciji za delovno mesto pri Ö3. Willy Haslitzer, tedanji programski vodja, mi je po avdiciji rekel, da naj se javim, če potrebujem zaposlitev. Tedaj sem delala kot natakarica v jazz kleti, toda za najemnino je bilo premalo. Tako sem začela v studiu. Z učenjem sem začela pri točki nič in se vsega naučila. Všeč mi je bilo in ostala sem pri televiziji. Spoznala sem, da se lahko svet tudi drugače raziskuje.

Kako je potekala vaša poklicna pot?

Obiskovala sem ljudsko šolo in nižjo stopnjo v Celovcu, potem me je zaneslo nekaj kilometrov naprej v Beljak, kjer sem maturirala na šoli za turizem. Leta 2002 sem naredila semestrski študij v tujini v Osaki na Japonskem, leta 2005 pa sem prvič delala kot zunanja poročevalka v Parizu. Nato sem od leta 2006 do 2009 delala v resorju za notranjo politiko ter v EU-resorju ZIB (Zeit im Bild). Od tam sem šla v Bruselj in  leta 2017 v London. Nato sem se pa spet vrnila v Pariz, kjer tudi trenutno delam. 

Kateri politični dogodek vas je kot zunanjo poročevalko posebno zaznamoval?

V Bruslju je bilo zelo zanimivo. Ker se predsedstvo sveta Evropske unije vsakih šest mesecev spremeni, imaš vedno spet možnost spoznati sosednje države, ker moraš pogosto poročevalsko spremljati razne ministre in ministrice. Tako dobiš tudi vtis o tem, kako velika in raznolika je Evropa. Bila sem v Bruslju, ko je potekala širitev Evropske unije. Resnično zanimivo je bilo videti, kako pristop k Evropski uniji lahko spremeni družbo. Seveda ne čez noč, temveč v času dveh, treh let. V Sloveniji sem to močno opazila. Ko sem delala pri koroški televiziji, sem pogosto potovala v Slovenijo, pa tudi sorodstveno sem povezana z njo.

Če imaš v poklicu možnost, da potuješ po Evropi, potem zaznaš, kako podobni so si razvoji. Ta potovanja so mi omogočala direkten vpogled v evropski značaj – kako podobni smo si, kako nas združujejo skupni izzivi in cilji. Do danes sem zelo prepričana v evropski projekt. 

Kaj omogoča poročanje iz inozemstva oz. iz različnih dežel domačim medijem?

Kot novinarka dobiš drugačen občutek in razumevanje za državo, za politične in družbene dogodke, če si na kraju dogajanja. Če tam živiš, laže presodiš, kateri ukrepi bodo verjetno povzročali konflikte, kaj bodo ljudje odklonili ali kaj verjetno sprejeli. To ti je tudi glede hitrosti v korist.

Dober in zame presenetljiv primer je, da izven Francije pravzaprav nihče ne ve, koliko Francozov Macrona odklanja. Ko sem poročala o volitvah, sem velikokrat slišala: »Primosch vedno tako slabo govori o Macronu!« Mnogo Avstrijcev ima enostavno vtis, da je Macron odličen politik ali celo nekakšen francoski odrešenik! A številni, ki ga volijo, tega ne storijo iz prepričanja in ga ne ocenjujejo tako pozitivno. Ampak tega tudi ne moreš vedeti, če ne živiš tukaj.

24. aprila je Emmanuel Macron po odločilnem krogu volitev ponovno postal državni predsednik. Kako ocenjujete njegovo zmago?

Izid volitev še nikoli ni bil tako tesen. Ni veliko manjkalo in bi Le Pen zmagala. Volilna udeležba je bila historično nizka, manjka pozitiven pristop. Številni volilci niso imeli občutka, da gre za prispevek k oblikovanju družbe. Marine Le Pen pa je tokrat nastopala bolj umirjeno. Ni spremenila vsebin, ton pa že. Zaradi tega je nastal vtis, da se jo lahko voli. 

Govorila sem s politologom, ki pravi, da je tudi pandemija igrala vlogo pri volitvah. Pandemija je povzročila neke vrste nezanimanje za politiko. 

Zakaj je desni populizem trenutno v zagonu?

V Franciji je naletela ideja Marine Le Pen, da se naj država oddalji od globalizacije, na dober odziv. Propagirala je vrnitev k lastnim koreninam in vrednotam. Mislim, da je tudi tu močno vplivala pandemija. V času pandemije so širili protikitajsko vzdušje, ki ga je na primer podpihoval tudi Donald Trump. V Franciji je bila velika tema tudi, da se navadna sredstva proti bolečinam ali tudi maske producira v inozemstvu, da niti najbolj potrebnih medikamentov ne proizvajajo v lastni državi. Senčne plati »outsourcinga« (zunanje izvajanje dejavnosti) so postavile globalizacijo na splošno pod vprašaj. Te strahove uporabljajo desni populisti, kakršna je Le Pen. 

Mislim, da je pandemija pospešila neke vrste iracionalno vedenje in mišljenje. To vidimo na primer v tem, na kolikšno odobravanje naletijo teoretiki zarote. Mislim, da moramo na to reagirati. Ne pomaga, če rečeš samo: »Ti so nori!« Preveč jih je.

Proces deindustrializacije, ki se je začel sredi 1970-ih let in je povzročil množično odpuščanje delavcev, je privedel do obubožanja proletarskih gospodinjstev, koncentriranih v mestih. Mesta so se razvila iz »centrov modernosti« v »kraje socialnega propada« in zanje je še vedno značilen visok delež brezposelnih in socialno šibkih oseb, vključno z nesorazmerno velikim številom priseljencev. Kako so volila predmestja? 

Mnogo oseb iz predmestij je volilo Mélenchona. Jean-Luc Mélenchon je levi populist. V volilnem boju se je osredotočil na »malega človeka«. V predmestjih živi mnogo ljudi, ki imajo muslimansko ozadje in Mélenchon jih je namensko nagovoril. 

V Franciji Mélenchona deloma demonizirajo kot »levega islamista«. Francija je zelo laična. Vera in država ne spadata skupaj in Francija je na to zelo ponosna. Omeniti je treba tudi, da se še vedno čutijo posledice terorističnih napadov iz leta 2015. Tudi letošnji proces zaradi napadov je javnost spomnil na te dogodke, ki jih ljudje še niso popolnoma predelali. Zaradi tega konteksta so ljudje iz večinskega prebivalstva bolj negotovi do politike Mélenchona. 

Kako se ob ponovni izvolitvi Macrona počutijo tisti, ki ga niso volili?

Po eni strani se ljudje iz predmestja, ki so volili Mélenchona, z Macronom kot predsednikom sploh ne počutijo zastopani. Macron je predsednik bogatih in predsednik tistih, katerim je socialni napredek že uspel. 

V predmestjih gre res za strukturalne probleme. Ljudje, ki živijo v predmestjih, socialno zelo težko napredujejo. Čeprav ima v Franciji večina mladih maturo, pa je mnogo diskriminacije. Delodajalci na primer deloma odklanjajo ljudi oz. jih sploh ne vabijo na razgovor za službo, ker v življenjepisu navedejo poštno številko iz predmestja. 

Po drugi strani pa Macrona odklanjajo tudi na podeželju, kjer  zapirajo majhne trgovine, pošte in pekarne. Ljudje se morajo voziti daleč in cena bencina je v Franciji ekstremno visoka.

Katere teme bodo po volitvah prišle v ospredje?

Macron je izjavil, da se bo zdaj bolj osredotočil na socialne probleme in okolje, kar je v volilnem boju zanemarjal. Posebno glede varovanja podnebja bo moral najti nove poti. Mnogi mladi ga niso volili, ker se ni posvečal klimatski krizi. Svet pada mladim na glavo, politika pa ne nudi  rešitev in ignorira problem.

Trenutno Francija ni država, v kateri bi bila klimatska politika posebno važna, celo za Zelene ne. Mislim, da ima Macron zdaj priložnost, da bo zares naredil kakšen napredek glede podnebja. Za naslednji volilni boj mu ni treba več skrbeti, ker je že v drugem mandatu in ne sme več kandidirati za predsednika. Verjetno mu bo zaradi tega tudi opozicija manj nasprotovala.