Kolektiv Pussy Riot obstaja od leta 2011 v Rusiji in je ruska feministična punk rock skupina, ki izvaja aktivistične performanse. 13. maja 2023 bo Pussy Riot skupaj s koroško-slovensko skupino Praprotnice nastopila v theaterHALLE 11 v Celovcu. Predstava tega kolektiva se imenuje »Riot Days«, za vsebino pa služita dve leti, ki ju je Maria »Maša« Alyokhina preživela v delovnem taborišču. Alyokhino so aretirali po »punk molitvi« v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika. Osrednje teme predstave so feminizem, pravice LGBTQI+, opozicija do ruskega predsednika Vladimirja Putina ter vojna v Ukrajini. Pogovor s članicama Pussy Riot Diano Burkot in Mario (Mašo) Alyokhino.
Ste aktivistka pri Pussy Riot. Kako je potekala vaša politizacija in kako ste postali članica ekipe?
Diana Burkot: Z 18 leti sem se začela zanimati za socialno politiko. Vendar šele ko sem dobila otroka, sem se zares zavedala, v kakšni meri stvari, kot je socialni prispevek, vplivajo na življenje. V Rusiji socialni prispevek ne zadostuje niti za nakup paketa plenic. Ko so mi hoteli posekati gozd, da bi zgradili vilo za neko bogato osebo, sem se začela ukvarjati tudi z okoljevarstvenim gibanjem. Prava aktivistka pa sem postala s članstvom v Pussy Riot. Vse je šlo preko glasbe in 1990. leta so bila dober čas za mešanico politike in umetnosti. Putinova generacija je zdaj stara dvajset let, vendar smo me otroci perestrojke. Po razpadu Sovjetske zveze je za deset let vladala popolna svoboda. Ekonomsko so to bili težavni časi, ampak ljudje so bili začudeni, kaj je bilo vse mogoče. V televiziji so lahko kritizirali politike in političarke. Prebivalstvo je prejelo humanitarno pomoč iz vseh držav sveta. Tedaj so ljudje celo ljubili ZDA! Ko je Putin prišel na oblast, je uvedel cenzuro, prevzel je medije in jih začel kontrolirati. Ljudje so spoznali, da namerava Putin nadzorovati vse. Razglasil je posameznike in cele države za sovražnike in pozval v borbo proti njim. V tem okviru igra vojna pomembno propagandno vlogo.
Kako so ženske prizadete od patriarhalnih struktur v Rusiji?
Diana: Dober dokaz za patriarhat je, da ni zakona proti nasilju v družini. Menim, da je danes pomembno omogočiti ženskam, ki so prizadete od nasilja v družini, beg iz te situacije. Večina feminističnih organizacij v Rusiji je izginila. Zadnje je treba finančno podpirati. Problem je, da jih zaprejo in zasledujejo, čim uradi izvedo zanje. Pod Putinovim režimom trpijo vsi. Pravic žensk, otrok, LGBTIQ+ skupnosti se ne upošteva več.
Zaradi sodelovanja pri aktivističnem performansu »Punk-molitev«, ki je med drugim tematiziral podporo patriarha rusko-ortodoksne cerkve Kirila I. za Vladimirja Putina pri predsedniških volitvah ter prepoved splava s strani cerkve, ste bili zaprti za dve leti. Kako ste doživeli ta čas?
Maria (Maša) Alyokhina: Če si poslušal poročila bivših ruskih disidentov in disidentk, spoznaš, da se ni mnogo spremenilo od časa gulagov naprej. Ruska ječa se od gulaga razlikuje le navzen. Tam imaš detergent, zobne ščetke in majhne čokolade. Ko sem bila v zaporu, sem spoznala, da sem na eni od tistih točk zgodovine, o katerih sem brala le v knjigah. Zdaj je ta točka postala resničnost in se je obrnila proti meni. Bile smo prve umetnice, feministke, ki so se pred večjo javnostjo zavzele za pravice zapornic in zapornikov ter za človekove pravice. To je bilo nekaj dobrega. Toda travmatsko je, ko spoznaš, da je odnos mogočnežev v državi do ljudi enak odnosu paznika do ujetnikov. To pa velja za 140 milijonov ljudi! Zaradi tega dejstva sem zelo žalostna in jezna.
Kako je dejstvo, da ste bili zaprti iz političnih razlogov, vplivalo na vaš položaj v zaporu?
Maša: Če imaš otroka, ti postane marsikaj zelo jasno. Administracija ženskih zaporov se poslužuje otrok ter družin ujetnic kot sredstvo za pritisk. Tako manipulira ženske. Če se upiraš proti zaporniškemu režimu, potem ti prepovedo stik z otroki. Ne smeš jih poklicati. Povedo ti, da nikoli ne boš več videla svoje družine. Iz takšnih razlogov tudi mnogo družin razpade, če žensko zaprejo v ječo. Možje jih zapustijo – posebej če so to »ženske protesta«. Te ženske v ječi namreč sploh nimajo možnosti stika z družino. Meni se to ni zgodilo, ker je bil moj primer javnosti znan in ta javnost me je obvarovala. Svojega otroka sem videla vsake tri mesece. Ni bilo enostavno zame.
Bistveni del predstave Pussy Riot so spomini iz zapora. Kaj je cilj predstave?
Diana: V naši predstavi uporabljamo dokumentarno video umetnost, glasbo in pripoved Mašine osebne zgodbe. Tako tematiziramo politično situacijo v Rusiji. Umetnost je dobra možnost komunikacije, je univerzalni jezik. Preko umetnosti lahko ne glede na kulturne in jezikovne razlike ustvariš stik z drugimi ljudmi.
Maša: Posredovati hočemo našo zgodbo o uporu proti Vladimirju Putinu in njegovi diktaturi. Pripovedujemo našo zgodbo, ker nismo edine politične zapornice. Prikazujemo, kaj se zgodi z ljudmi, ki se postavijo proti Putinu. Hočemo, da ljudje v Evropi spoznajo, da je Putin internacionalni terorist, ki ga je treba ustaviti. Pozivamo celotno Evropo k stoodstotnemu embargu na rusko nafto in plin. Večino denarja ruski režim namreč dobi iz evropskih virov. Trenutno ta denar uporablja za vojskovanje proti Ukrajini. V Ukrajini poteka genocid! Če Ukrajina ne bo zmagala, potem bo ruska vojska pod trenutnim režimom napadla še druge države. Želim si, da bo Putin zaprt v ječo v Den Haagu kot vsak drug vojni zločinec. To bi bil tudi dober zgled za druge – ne moreš kar tako začeti vojne.
Če ne bo več denarja iz Evrope, Rusija ne bo vedela, kaj narediti. Mogočneži ljubijo denar, ne pa države. Radi pošliljajo svoje otroke v najboljše evropske in ameriške šole ter univerze. Če denarja ni več, bodo zapustili državo. Če hočemo končati Putinov režim ter spremeniti situacijo, potem je potrebna notranja in zunanja konsolidacija sil. Vsi, ki imajo glas, ga morajo uporabljati. Upor mora imeti več oblik.
Kako ravnate z efekti ruske propagande v Evropi?
Maša: Naša predstava se obrača proti ruski propagandi. Glavni cilj ruske propagande v Evropi je ustvarjanje iluzije, da vsi Rusi podpirajo vojno. Toda v resnici mnogi v Rusiji protestirajo proti vojni. Vsak dan iz tega razloga zapirajo ljudi. V predstavi prikažemo nekaj političnih zapronikov in zapornic, toda seveda to še dolgo niso vsi. To so nekateri primeri, ki so nam tudi osebno pri srcu in po predstavi se s publiko pogosto pogovarjamo o njih.
Kako ocenjujete položaj neodvisnih medijev v Rusiji?
Maša: Neodvisni ruski mediji, ki so dolga leta obstajali, bodo zdaj enostavno prepovedani. Vlada jih označuje kot nezaželene organizacije, tuje agente ali ekstremiste. Če razglasi vlada kakšno organizacijo za tujega agenta ali kaj podobnega, postane delo za to organizacijo bolj ali manj ilegalno, zato neodvisni ruski mediji zdaj delajo večinoma iz inozemstva. O Ukrajini poročajo iz raznih evropskih držav. V Rusiji je prepovedano širiti informacije iz evropskih medijev. Če npr. deliš članek o Ukrajini kakšnega neodvisnega avstrijskega medija, te lahko kaznujejo z zaporom od pet do petnajst let. Medtem pa se je proračun ruske propagande močno povečal. Ves dan ruska propaganda govori o nekakšnih nacistih v Ukrajini, o tem, kako vojska »osvobaja« ukrajinska mesta, kako srečni so ljudje, da jih Rusija rešuje itd. Istočasno pa vojne ne smeš imenovati vojna, temveč »posebna vojaška intervencija«.
Maja 2022 ste zbežali iz Rusije in zdaj nastopate po celotni Evropi. Kako ravnate s strahovi?
Maša: Mnogo ljudi je zbežalo iz Rusije. Mnogi upamo, da se bomo po vojni lahko vrnili in nadaljevali s svojim delom. A me smo se trenutno odločile, da podpiramo Ukrajino, kakor je le mogoče, in da pripovedujemo resnico o Rusiji. Mislim, da ni relevantno govoriti o lastnih strahovih. Ljudje v Ukrajini umirajo vsak dan. Vidimo primer te čudovite države, ki se kot nobena druga bori za to, da je del Evrope z evropskimi vrednotami. Upira se proti velikemu, zlobnemu imperiju. Če vidiš to, spoznaš, da zdaj ni čas za strahove.
