Od leta 1995 do leta 2020 je v Gradcu delovalo neodvisno gledališče Werkraumtheater, ki sta ga pred 27 leti ustanovila in v njem tudi nastopala Rezka Kanzian in Franz Blauensteiner. Rezka Kanzian prihaja iz Rožeka, po maturi na Slovenski gimnaziji je v Gradcu študirala etnologijo in se hkrati na tečajih usposabljala za igralski poklic. 12 let je v prostorih Werkraumtheatra organizirala in vodila večere Drugačne strani & strune, na katerih so se večinoma predstavljali slovenski glasbeni umetniki in literati vseh spolov. Doslej je zenbudistična nuna,  trenerka za glas, telo in govor izdala tri pesniške zbirke.  

Zakaj je Werkraumtheater zaprl svoja vrata?

Zaradi koronske krize smo morali leta 2020 zapreti naše malo gledališče, saj tedaj ni bilo mogoče igrati v živo. Potem ko je bilo spet možno, nam je težave delal kup novih predpisov in uredb za prireditve. Teh pravil je bilo mnogo preveč za majhno ekipo, ki sama dela vse, se pravi multifunkcionalno. Leta 2020 so se zaprla vrata Werkraumtheatra, s Francem in sotrudniki smo se ponovno znašli kot odštekana družina übüfamily. To je zdaj naš novi brand. In potem smo si rekli, v redu – tudi če nimamo pojma o snemanju, kaj češ – smo übüji, se bomo naučili pač delati digitalno in začeli smo s snemanjem kratkih videov. Te najdete na portalu YouTube na kanalu Die Übüs I ÜbüFamily. Nazadnje smo tam objavili video »ÜbüInError-Inflation«, ki obravnava zelo aktualno temo.

Kdo ali kaj so Übüji?

Übüji so »patafizična« družina, ne company, ker to spominja na gospodarstvo – kar se mišljenja tiče, stojimo prav na drugi strani. Alfred Jarry, oče ubujev, je izumitelj patafizike. To je znanost domišljijskih oz. imaginarnih rešitev – in pravzaprav je to umetnost – da pač gledaš čez »rob« normalnega. Ampak naši ubuji so se osamosvojili, se osvobodili – se razvili naprej, so nekako naši avatarji – alter ego, bi tudi lahko rekla.

Kako je s prireditveno serijo Drugačne strani & strune?

Prireditev DSS smo uspešno delali 12 let, s tem da smo zaprli gledališče leta 2020, je bil končan tudi ta prireditveni cikel. Moram reči, da sem zelo ponosna na to, kar smo dosegli v sodelovanju s Pavlovo hišo, se pravi s predsednico Susanne Weitlaner. Imeli smo okoli 60 prireditev … predstavili smo umetnike/umetnice iz Slovenije (Andrej Rozman Roza, Vita Mavrič, Jani Kovačič, Feri Lainšček, Evald Flisar, Same babe idr.)  in seveda tudi s Koroškega (Fabjan Hafner, Tonč Feinig, Alenka Hain, Franc Merkač, Janko Ferk idr.). Dosti ljudi. Obiskovalci DSS mi pravijo, da je škoda, da nimamo več gledališča, ker je bilo poleg užitka predstave tudi tako prijetno druženje! Za Slovenke/Slovence v Gradcu in za nemško govoreče pač možnost, da so spoznali slovenske umetnike in umetnice. Ampak vse ima svoj čas in svoj prostor. Man soll aufhören, wenn es am schönsten ist, sagt der Volksmund. Ampak … nikoli ne reci nikoli več.

Kaj vas trenutno zaposluje?  

Naslednji projekt ima naslov »Mutter Übü in protest | Atmen muss die Erde, atmen muss die Welt«. To je pesem (song), ki sem jo napisala. V lirični obliki obravnavam igro šah kot simbol strateških iger moči in tudi podnebno krizo. Živimo namreč v napetih časih, v času preobrata, nič ni več, kakor je bilo in nihče ne ve, kam nas bo to vse pripeljalo. Jasno je, da moramo nujno spremeniti način življenja (potrošniška družba), saj je to izkoriščanje zemlje, vedno s pogledom na dobiček, pravcata katastrofa, ki ji ni videti konca in ogroža ves svet. Kot sem zapisala v eni od svojih pesmi, »mati zemlja že dviga svoje črno krilo | kaže zobe in suho spolovilo | izčrpana duša, bridki smeh | mati zemlja hira na naših tleh«.