Dramaturginja, scenaristka in režiserka Andrina Mračnikar je študirala filmsko režijo pri avstrijskem dobitniku nagrade »Oskar« Michaelu Hanekeju, po njenih besedah zato, ker je hotela sama inscenirati svoje scenarije.
Po igranem celovečercu Ma Folie iz leta 2015 je v letošnjem letu po avstrijskih kinodvoranah, festivalih in prostorih koroškoslovenskih društev zaokrožil dokumentarni celovečerec z naslovom Verschwinden/Izginjanje. Andrina Mračnikar prihaja iz Plešerke v občini Hodiše, kjer je bila posneta glavnina prizorov njenega zadnjega filma, živi pa na Dunaju. Trenutno končuje scenarij za igrani partizanski film, ki bo, če bo tudi posnet, prvi tovrsten avstrijski film.
Če sklepate po projekcijah, ki ste se jih osebno udeležili, kako dobro ali slabo pozna občinstvo v Avstriji, a tudi na Koroškem tematiko pregona koroških Slovencev, ki se je dotika tvoj film? In kakšen je tenor reakcij na film?
Andrina Mračnikar: Osebno sem bila navzoča na mnogih projekcijah filma po vsej Avstriji in tudi v Sloveniji in Nemčiji. Dobila sem zelo veliko mailov in pisem, večinoma od meni neznanih oseb. Na tem mestu se opravičujem vsem, ki jim še nisem odgovorila, saj je bilo toliko odmeva, da enostavno še nisem zmogla. Od vseh teh pisem in mailov je bil samo eden negativen, od nekega nemško govorečega Korošca, ki trdi, da število Slovencev narašča in mi očita subjektivnost. Seveda je film tudi subjektiven, tega sploh ne prikriva, temveč ta zelo osebni pristop poudarja. Delati televizijske reportaže, ki hlinijo objektivnost, me sploh ne bi zanimalo. Vse druge reakcije so bile zelo pozitivne, od tega, da se je skupina Dunajčanov po filmu odločila, da se bodo zdaj učili slovensko, do mnogih zelo osebnih in prizadetih reakcij, tudi enojezičnih. Močno so me ganila ta sporočila, ko so mi ljudje pisali, kako so se po filmu jokali, to mi je seveda žal, ampak imam vtis, da je film nekatere mogoče tudi malo zdramil. Gane me tudi, če mi ljudje pripovedujejo ali pišejo, da je njihov otrok edini na vasi ali v razredu dvojezične šole, ki še govori slovensko. Da se v Avstriji in na Koroškem zelo malo ve o manjšini, sem vedela, ampak da tudi v Sloveniji skorajda nič ne vedo, me je bolj presenetilo. Zato je pa posebno razveseljivo, da je film tudi v Sloveniji dobil nagrado Vesno za posebne dosežke in da bo tam spomladi na rednem sporedu kinematografov.
Na nedavni razpravi v škofijski hiši Upreti se izginjanju je več referentk in referentov, med katerimi ste bili tudi vi, iskalo rešitve zoper izumiranje koroških Slovenk in Slovencev. Kateri predlog vas je najbolj navdušil in zakaj? Je ta predlog tudi uresničljiv?
Mislim, da smo tam slišali veliko pomembnih misli in dobre predloge. Važno je, da manjšinske pravice ne bi bile vezane na teritorij in da bi imeli vrtec in šole tudi na Dunaju in v Gradcu. Nujno potrebno bi tudi bilo, da se izboljša šolski sistem na Koroškem. To se ja vidi tudi v mojem filmu: otroci v ljudski šoli se deloma z velikim veseljem učijo slovensko, tudi če doma nihče ne govori več jezika, če pa po ljudski šoli ni možnosti, da bi se dalje šolali, je pa vse zaman in jezik tudi spet pozabijo. Všeč mi je bilo tudi vprašanje Petra Gstettnerja, zakaj se ne zahteva finančne odškodnine od tistih tistih, ki so vedno hujskali proti slovenščini, se pravi od Heimatdiensta in Abwehrkämpferbunda. Seveda to ni zelo realistično, ampak bi bilo samo pravilno in fair. Sem za to, da so vsi otroci na dvojezičnem območju Koroške avtomatično prijavljeni k pouku slovenščine, kdor tega noče, naj se aktivno odjavi. Ta sistem imajo tudi gradiščanski Hrvati in ne bi vedela, zakaj se ga ne bi moglo uveljaviti pri nas. Po mojem je tudi treba govoriti o javnopravnem zastopstvu, čeprav se ga nekateri, kot se zdi, zelo bojijo. Težav je veliko, ampak obstaja veliko dobrih in konstruktivnih predlogov. Samo to nam nič ne pomaga, dokler zares vse organizacije ne začnejo delati politike za manjšino in za to, da bo manjšina obstala. Če naše ogranizacije tega ali ne znajo ali pa nočejo, potem nima smisla, da jih imamo. Prekinitev dialoga ZSO-ja s Heimatdienstom je bila že dolgo nujna, ampak samo to še ne bo zadostovalo. Če samo ena od naših organizacij trdi, da je situacija dobro urejena, potem to jemlje moč vsem drugim. Se pravi, da majhna skupina ljudi lahko naredi manjšini veliko škode, predvsem če se ne zaveda, kaj je manjšinska politika ali če so se itak že sprijaznili s tem, da manjšine kmalu ne bo več. Kdor tako misli, naj se poslovi od manjšinske politike.
