Marko Kölbl je vodja inštituta za etnomuzikologijo ter raziskavo ljudske glasbe na dunajski univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti (mdw). Gradiščanski Hrvat ima svoje korenine v Stinatzu/Stinjakih.

Ste vodja inštituta za etnomuzikologijo ter raziskavo ljudske glasbe na dunajski univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti (mdw). Zakaj ste se odločili za to delovanje?

Marko Kölbl: Odločilno je bilo zame moje gradiščansko­hrvaško poreklo. Prvotno sem študiral klavir na mdw. Študij te klasične glasbe je bil sicer v redu, ampak zdel se mi je precej elitaren, nepolitičen in zelo zahodno zaznamovan. Obiskoval sem obvezen univerzitetni seminar pri Ursuli Hemetek. Naenkrat slišim v mdw pesmi iz mojega domačega kraja Stinjaki. To je bil zame odločilen trenutek. Spoznal sem, če se hočem ukvarjati z glasbo, mora to biti v povezavi z identiteto in politično, predvsem pa ne usmerjeno na večinsko prebivalstvo. Moje prve korake v etnomuzikologiji sem naredil z raziskavami na terenu na Gradiščanskem. To je bilo zame gotovo tudi neke vrste iskanje korenin.

Raziskujete glasbo in ples manjšin. Kakšen pomen imajo te umetniške prakse za avstrijske narodne skupnosti?

Jezik velja, tudi na politični ravni, za najvažnejši način izražanja manjšin. Opažamo pa, da je v njihovem vsakdanu pogosto glasba skorajda še bolj pomembna – posebej, če se jezikovna kompetenca niža. Manjšinci in manjšinke, ki jezika ne govorijo več, imajo pogosto še glasbene kompetence. Ta fenomen je treba jemati previdno, lahko namreč povroči folklorizacijo etnične identitete.

Vsekakor zasedata glasba in ples centralno vlogo za manjšine. Sta namreč politična, tudi če ju večinsko prebivalstvo in tudi manjšina sama večinoma ne zazna kot takšna. Predvsem ljudsko glasbo imajo za nepolitično in zato nenevarno komunikacijsko sredstvo. Dejstvo pa je, da je politično, če na Koroškem poješ v slovenščini ali pa hrvaško na Gradiščanskem. V kontekstu družbene in pravne neenakopravnosti, omejene možnosti izražanja ter diskriminacije dobijo odrazi etnične identitete pomen za pripadnost k določeni skupini – posebno tedaj, če so povezani z veseljem.

Inštitut je raziskoval tudi glasbo koroških in štajerskih Slovencev. Vaša predhodnica Ursula Hemetek je bila važna oseba v tem kontekstu. Kako so te raziskave potekale?

Ursula je te raziskave vedno opisala kot »etnomuzikološko ledino«, posebej v raziskovanju štajerskih Slovencev in Slovenk. V povojnem času so bili v manjšinskopolitičnem diskurzu v ospredju predvsem koroški Slovenci in gradiščanski Hrvati. Pri terenskih raziskavah na Štajerskem je univerzitetna ekipa naredila mnogo posnetkov. Dobro poznam posnetke Josefe »Pepike« Prelog.

Razen teh raziskav o štajerskih Slovencih v 1990. in 2000. letih ni kaj dosti raziskav o slovenski glasbi na Štajerskem. Mislim, da bi bile potrebne raziskave z več perspektiv.

Raziskovali ste tudi glasbo Romov na Gradiščanskem. Kakšni so bili rezultati raziskav?

Glasbena tradicija Lovar na Gradiščanskem, ki jo je Unesco tudi imenovala za nesnovno kulturno dediščino, je precej dobro raziskana. Po 2. svetovni vojni je zaradi masivnih pobojev ostala ta narodna skupnost na Gradiščanskem precej majhna. Mnogo pripadnikov in pripadnic skupnosti se je v teku 20. stoletja preselilo na Dunaj ali v Gradec. Zanimalo me je, koliko vokalne glasbene kulture je še med gradiščanskimi Romi. Rezultati raziskav so bili, da je popularna glasba zelo pomembna. Bendi kot Romano Rath ali Leon Berger Band so vplivni. To ni več popolnoma klasična romska ljudska glasba s slišnimi vplivi romske glasbe vsega sveta. Je še nekaj starejših glasbenikov in glasbenic, ki igrajo klasično gradiščansko-romsko ljudsko glasbo, a jih je vedno manj. Manjša je narodna skupnost, teže je namreč ohraniti takšne tradicije.

Kaj so značilnosti gradiščansko-hrvaške glasbene in plesne tradicije? Kaj vas pri tem posebej zanima?

Zelo zanimivi sta zame tamburica in folklora. V našem predmetu se folkloro razume kot institucionalizirano razvijanje oz. gojenje ljudske glasbe. 

V prvi polovici 20. stoletja je bilo vskadanje, neformalno petje ljudskih pesmi ob delu, v gostilni ali situacijah, povezanih z vero, center glasbenega življenja. Instrumentalna glasba je bila pridržana instrumentalistom. V drugi polovici stoletja se to spremeni tudi z importom tamburice. Tamburica je v bistvu precej mlada, toda dominantna glasbena praksa gradiščanskih Hrvatov. Tudi večinsko prebivalstvo jo danes zazna kot tipično gradiščansko-hrvaško. Zanimiva je, ker je precej splošnega značaja, pa tudi, da so v narečnih skupinah ter v posameznih krajih zelo specifične glasbene tradicije.

Popularna glasba na Gradiščanskem je zelo pomembna. Pri feštah zaigra tamburica npr. uspešnice. Stara pesemska tradicija ni več tako prisotna. To je posledica tega, da ni več toliko prostorov za informalno petje. Za integracijo starih tradicij je danes pomembna institucionalizacija – torej zbori, ki se teh pesmi naučijo, jih vadijo in nastopajo z njimi.

Izvirate iz Stinjakov. Kako se tamkajšnja glasbena tradicija razlikuje od glasbene tradicije drugih krajev?

Stinjaki imajo zelo posebno glasbeno tradicijo, ker je otoški kraj z lastnim narečjem. Pri nas glasbeno tradicijo povezujemo tudi z ljudsko-kulturnimi tradicijami, kot je npr. noša.

V Stinjakih imamo tudi prednost, da smo masivno raziskovan kraj in imamo obilo posnetkov. Zato smo tudi ustanovili spletni arhiv Stinjaki. V njem zbiramo slike, avdio- in videoposnetke, pisne dokumente in fotografije, ki dokumentirajo glasbo, šege, jezik in zgodovino kraja. Zaradi obširnosti materiala je šele okoli 20 odstotkov dostopnih. Ta arhiv priporočam vsem manjšinskim kulturnim društvom. Virtualni arhiv je namreč namenjen vsem avstrijskim manjšinam. 

Raziskujete tudi medsebojni vpliv vlog spola (gender), plesa in glasbe. Kako vplivajo spolne vloge ter gender identitete na ta dva umetniška izraza?

Evropska instrumentalna ljudska glasba je moška domena. Do 1960. oz. 70. let ni bilo običajno, da bi ženske igrale glasbila. To mišljenje tudi danes še deloma opažamo. Nacionalni folklorni ansambel Hrvaške Lado ne dopušča žensk na glasbilih. Na področjih glasbe in plesa do danes prevladujejo zelo jasne predstave o vlogah spolov. Pri ljudskih plesnih tradicijah npr. vidimo, da žensko vedno vodi moški. To ni le plesni gib, ima namreč tudi družbenopolitični pomen. Tudi pri namenjeni velikosti ter hitrosti plesnih gibov in višini skokov so očitne razlike med spoli – posebej pri folklornih plesnih skupinah. V koreografije teh skupin so razlike med spoli vpisane. Moški lahko dosežejo virtuoznost s kompliciranimi skoki in figurami, ženskam pa je namenjen zelo majhen radij giba. Ni težko razbrati pomena: Kaj pomeni za posameznike in posameznice, če ima ena oseba omejene akcijske možnosti, druga pa se sme producirati?

Ukvarjate se tudi z afgansko glasbo in plesom. Kakšen je vpliv spolnih vlog v afganskem kontekstu? 

To zadeva je v afganskem kontekstu precej težavna. Zdaj, ko so Talibani spet na vladi, sta namreč ples in glasba spet popolnoma prepovedana. Ampak že pod »demokratično« vlado ženske niso smele muzicirati ali plesati. Tu gre za moralizacijo plesa. V migracijski skupnosti na Dunaju se ta odnos do plesa lahko spremeni, ker se ljudje gibljejo v drugem diskurzu o spolih. Ampak možno je tudi, da se te predstave utrjujejo, ker dobijo dodaten kulturni pomen. Tega nikoli ne bi obsojal. Če oseba iz Afganistana zazna nekaj kot del lastne kulturne tradicije, tega seveda noče kar tako opustiti in to se mi zdi do neke mere razumljivo. Mnogi iz afganistanske migracijske skupnosti pa tudi najdejo nove rešitve, nove pristope, ki povežejo avstrijske kulturne prakse z njihovo afganistansko identiteto. Na Dunaju npr. obstaja klub za ženske, kjer lahko plešejo, ne da jih moški gledajo.

Kako zaznamuje intersekcija pripadnosti k etnični manjšini in LGBTIQ+ pripadnosti produkcijo plesa ter glasbe?

Prostor, v katerem se lahko kvir osebe iz manjšin plesno ali glasbeno izražajo, je manjši kot pri večinskem prebivalstvu. Manjšine so pač manjše skupnosti in zaradi tega večinoma ni toliko opcij, ki so namenjene manjšinam v manjšini.

Pri raziskavah se je ugotovilo, da v folklornih ansamblih držav na področju bivše Jugoslavije pogosto plešejo tudi kvir moški. To je zanimivo, ker so ti ansambli v bistvu kulturni prostor, ki stoji za tradicionalizem ter nacionalizem. 

Tudi v lastnem življenju opažam ta fenomen. Ljudje iz bolj tradicionalnih krogov moj kvir »opravičujejo«, ker imam ekspertizo v ljudski glasbi. Rečejo: »Ta vsaj skrbi za naše vrednote, poreklo in tradicije!«