Raj se nahaja v Blačah. Presenetljivo je, da najdeš veliko manj brenkanja harf, vseobsegajoče luči, debelih puttov, našopirjenih oblačkov in bradatih mož, kot bi si človek mislil. Kajti raj ali Paradiž je celostna umetnina Corneliusa Koliga. Vnuk slikarja Antona Koliga je bil kot umetnik soočen z mnogimi težavami. 2003 je poplava uničila velik del njegovih umetnin. Vlada Haiderja ga je vedno spet natolcevala na vse mogoče načine. Javnost ga je opsovala. Cornelius Kolig namreč provocira, navdušuje in inspirira v raju in zunaj raja.

Že vaš dedek je bil umetnik na Čajni. Kako se je pričela vaša umetniška pot?
Cornelius Kolig: Kot pri vzogji je tudi tu težko reči, kaj je bilo odločilno, da sem postal slikar oziroma inštalacijski umetnik. Seveda je igral vpliv družine veliko vlogo, ampak menim, da je bil genetski del bolj bistven. Bilo mi je v korist, da sem doraščal v bližini slik dedka, starega strica in očeta. Opazil sem že precej zgodaj, da sem talentiran. S trinajstimi leti sem začel risati. Najprej mačke. Problem mladincev pri risanju je vedno prehod od perspektive, kot so jo poznali Egipčani, na naturalističen vidik. Tega prehoda pri meni ni bilo, risal sem kar od začetka naprej realistično. Ker je oče bil slikar, se mi tudi ni zdelo nemogoče, da bi jaz tudi postal po poklicu umetnik. Starša sta pa seveda vedela, s kakšnimi problemi je povezan ta poklic. Posebej če živiš na podeželju, skoraj nimaš možnosti za prodajo.

Zakaj ste se torej odločili ustvariti Paradiž v Blačah, na podeželju?
Pogoj za umetnost je torej skoraj vedno urbana okoliščina. Če tega nimaš, moraš sam potovati v centre, kot so to na primer tudi storili umetniki iz Čajne. Razlog, iz katerega sem se odločil ostati na podeželju je, da sem imel idejo ustvariti umetniški hram. To idejo sem le tukaj lahko uresnečil, ker imam tukaj zemljišče. Razvil sem torej drugačen koncept za svoja dela kot je to običajno. Drugi umetniki morajo gledati, da se nastanijo v galarijah, v muzejih itd. Vse življenje se morajo ukvarjati z reputacijo. Morajo jo vzdrževati in boljšati. Pri meni to bolj ali manj odpade. Ni se mi treba prodajati galerijam. – Vse moje umetnine se namreč koncentrirajo na enem kraju in so tematsko na ta ali drug način med seboj povezane. Umetniki nasplošno ustvarjajo posamezna dela, ki so primerna za blagovni promet. Mnogokrat potem tudi ustvarijo okrasje za dnevne sobe. Moja dela si nihče ne bo postavil v dnevno sobo. Primerna so za sakralne zgradbe ali za nevtralno okolje. Najbolj pa za Paradiž.

V svoji umetnosti se ukvarjate s tekočinami telesa. Zakaj javnost to pogosto občuti kot kršenje tabuja?
Ni moj cilj, da kršim tabuje. Ukvarjam se z njimi, ker so medčloveške teme. Tabuji imajo pa tudi smisel. Na primer je odpor proti fekalijam instinktiven. Živali s tekočinami označujejo teritorij. Zato ljudem tipično lastni ekskrementi ne smrdijo, pri iztrebkih drugih pa se tresejo od gnusa. Ta odpor pa velja tudi za menstruacijsko kri, za kri nasplošno, za slino, solze itd. Vsi ti sekreti telesa niso neproblematični pri medčloveških odnosih. Ukvarjam se pa tudi s čisto slikarskimi tematikami. Toda značilno je, če v neki razstavi kažem 99 cvetličnih slik in en ulitek blata, si ljudje to delo veliko bolje zapomnijo kot ostala. Čeprav so rože tudi nekaj zanimivega. Obstaja razlog, zakaj so cvetlice tako barvite in dišeče. Privlačijo naj! Tudi človek riše slike, da druge privlači. Umetnik prisili publiko, da tako ali podobno vidi in občuti kot on. Poskuša nanj vplivati.

Kaj pa vaše naprave?
K napravam, ki jih zgradim, pri razstavah vedno dodam kratek film ali fotografijo, ki kaže, kako delujejo. Ne delam performansov ali akcij kot na primer Dunajski akcionisti, ki so vgradili lastno telo v umetnost. Filmi, ki jih ustvarjam, ali sam ali s pomočjo modela, se razlikujejo od del drugih umetnikov v tem, da trajajo le nekaj sekund. Pokažem jih v loopu. Na ta način delujejo kot slike, pri katerih v delčku sekunde spoznam, ali me upodobitev zanima ali ne. Nočem, da mora opazovalec stati pol ure pred videom in na koncu reči: »To je bila popolna izguba časa!«

V deželnem zboru so nacionalsocialisti odbili freske vašega dedka. Vi ste leta kasneje potem spet opremili prostor z vašo umetnostjo. FPÖ je vedno spet natolcevala vašo osebo. Kako se lahko ravna s takšnimi napadi?
Že desetletja prej me je desni del političnega spektra vedno spet natolceval. Tega sem bil torej že bolj ali manj navajen. Le grožnja z bombo je bila nekaj novega. Neverjetno do česa se lahko ljudi nahujska! Nekdo je klical policijo in grozil z bombo, da bi preprečili, da končam svoje umetniško delo v prostorih deželnega zbora. Klicali so policijo, čeprav ima le-ta možnost, da zasleduje klic. Torej je bil klicatelj prepričan, da je politično zaščiten. Haider bi se verjetno veselil, kajti zaostrovanje takšne kulturno-politične kontroverze pod črto prinese glasove za naslednje volitve. Z mojo umetnostjo to ni imelo ničesar opraviti. Politika je le izrabila situacijo, ker so se bližale deželnozborske volitve. Če se potem FPÖ zgraža, da »fekalni umetnik« zasluži milijon šilingov, potem tudi ljudje postanejo besni. Je vedno ista zgodba, če gre za javni denar in če obstaja možnost sramotiti umetnost. To ti bo težko uspelo pri tihožitju rož, ampak če si »fekalni umetnik«, potem to ljudje hitro spravi v bes. Takrat so desničarji v Celovcu na ulici blizu Starega trga postavili stojnice in obesili moje slike. Tega v bistvu sploh ne bi smeli, ker sem jaz avtor umetnin in bi me morali vprašati. Niso me vprašali. Slike so visele deloma kar narobe, opazil si torej, da se ne spoznajo tako dobro. (se smeji) Med drugim so iz mojih knjig kopirali sliko povožene mačke. Nekaj časa sem fotografiral vse povožene živali, pri katerih sem prišel mimo. Nato sem naredil kritično delo k tej temi. Iz vezane plošče sem izrezljal mačko in jo zelo realistično pobarval. Zadaj pa sem postavil motiko tako, da če se voznik avtomobila namerno zaleti v leseno mačko, mu ta razpara pnevmatiko. Desničarji pa so to obrnili. Sprenevedali so se, kot da bi jaz povozil to mačko!
Isto je bilo v Beljaku. Tedaj je v časopisu »Kärnter Woche« pisalo »Smrtni padec pri tekaču vrtnic«. Tekač vrtnic je bila umetnina pred matičnim uradom, čez katerega so ženini in neveste lahko stopali v stavbo in iz nje. Ozadje te zgodbe je bilo, da je župan v 200 m oddaljeni ulici zdrknil in nato v bolnici umrl za možgansko krvavitvijo. V časopisu pa pišejo »Smrtni padec pri tekaču vrtnic«! Seveda je potem moralo mesto Beljak napisati odgovor, ampak to potem berejo čisto drugi ljudje. Če nekaj enkrat zagleda svet, se tega težko znebiš. Pri takšnih zgodbah čutiš, kakšno moč imajo mediji. Na primer: takratni šef »Kronenzeitung« je tisti čas sodeloval s Haiderjem. Šel je in je vzel iz kataloga MUMOK iz leta 1984 eno mojih risb, na kateri se vidi mojo ženo, ki namaže najino hčerko pri previjanju na območju genitalij z »Nivea-kremo«, in jo objavil v časopisu s podnapisom »Kaj se dogaja s tem dojenčkom?« Izgledalo je, ko da bi bila upodobljena zloraba otroka. Torej desničarji res ničesar niso izpustili, da bi me difamirali. To je imelo seveda tudi posledice za moje življenje. V določenih časih ljudje sploh niso več govorili z mano.

Potem pa ste dobili kulturno nagrado dežele Koroške in pri predaji nagrade ste spet naleteli na Haiderja …
To je bilo tako: Leta 2000 sem v Koroški deželni galeriji razstavljal. Navadno muzej v takem primeru po koncu razstave kupi kako delo umetnika za zbirko. Ker pa imajo ponavadi le malo denarja za katalog, sem rekel, da raje uporabim denar, ki bi ga dobil, za katalog. Haider je bil tedaj kulturni referent in je moral vsak izdatek, ki je presegal 10.000 šilingov, odobriti. On je zavrnil nakup, ker je bila moja umetnina. Jaz sem že vnaprej financiral katalog in sem potem preostal z dolgom. To sem si dobro zapomnil. Leta kasneje, tedaj je bil kulturni referent Strutz, me je gremij predlagal za kulturno nagrado. Strutz je temu privolil. Toda potem sta se Strutz in Haider skregala, in Haider je spet zavzel staro stališče. Zato mi je moral potem Haider predati nagrado. Dolgo sem premišljal, kako lahko to uporabim, da mu jo zagodem. Prišel mi je potem na misel, da bi odklonil stisk roke. Kupil sem si rolator in zmontiral palico s plastično roko nanj. S tem sem potem šel k podelitvi nagrade. Haider je spoznal, da mu nočem dati roke in je superintendenta Sauerja od evangeličanske cerkve določil za svojega namestnika. Ta je potem stopil na oder in dal roko moji aperaturi, jaz pa sem stal na drugi strani. Nato sem Haiderju rekel, da mora on Sauerju dati roko, da je krog več ali manj zaključen. Na koncu smo torej stali v troje tam na odru in drug je drugega držal za roko. Šele pozneje sem zvedel, da je Haiderja nekdo posvaril: »Koliga si vedno psoval za ‘fekalnega umetnika’, ta ti bo gotovo škropil gnojnico v roko z aparaturo!« Zato je poslal Sauerja! Torej, ta revanša je uspela.

Odraščali ste v Blačah. Kako ste doživeli slovenščino v otroštvu?
Knjižne slovenščine skoraj nihče ni obvladal, le župnik in gospa Anderwald, ki je vedno brala Nedeljo. Drugi so govorili v narečju, po domače pač. Tudi moja mama je govorila slovensko. Če pa je župnik v cerkvi govoril, ga nikoli nisem razumel. Razumel sem pa, kaj ljudje med sabo govorijo. Sam nisem imel te prak