Pri Mohorjevi je pred nekaj dnevi izšla knjiga o transgeneracijskem prenosu travme, torej o prenašanju travme s starejše generacije na mlajše. Knjiga z naslovom Razumeti včeraj, ki je ujet v danes oz. v nemškem originalu »Das Gestern im Heute begreifen. Traumaweitergabe in verfolgten slowenischen Familien« temelji na masterski nalogi psihologinje in psihoterapevtke Gitke Opetnik, ki se že več let predaja svetovanju in terapevtskemu delu s klientkami in klienti, ki svojih življenjskih izzivov ne želijo ali ne morejo več reševati sami.
Zakaj ste se odločili za izobrazbo za psihologinjo, potem pa še za psihoterapevtko?
Že vedno me je zanimalo, zakaj so ljudje takšni, kakršni so. Pri koroških Slovencih sem včasih opazovala, da se težke stvari, ki so jih doživeli (stari) starši, včasih kažejo tudi v drugi ali tretji generaciji.
Ste kot koroška Slovenka tudi vi predstavnica druge ali tretje generacije?
Ja, sem predstavnica druge generacije. V knjigi sem opisala, kaj so doživeli naši predniki. Povod za izbor zaključne teme je torej bil že v meni. V času svoje izobrazbe sem naredila tudi dodatno izobrazbo kot travma-terapevtka, tudi tam sem se posvečala tej temi.
Kako je knjiga nastala?
Ob zaključku izobrazbe iz psihoterapije sem se v masterski nalogi želela posvetiti travmi, ki pa je zelo obsežno področje. Ko sem v Berlinu obiskala hčerko, sem v knjigarni Dussmann našla knjigo o transgeneracijskem prenosu travme. V tem trenutku sem vedela, kateri aspekt bom osvetlila. Posvetila sem se travmi druge svetovne vojne in njenemu vplivu na sledeče generacije v slovenskih koroških družinah.
Kako ste se lotili teme?
Zanimalo me je, kako se travma prenaša iz prve generacije v drugo, v tretjo, včasih tudi v četrto generacijo. V nalogi sem najprej opisala različne tipe travme, vpliv travme na mlajšo generacijo, kako se postavi diagnozo, kakšni so tipični simptomi pri drugi in tretji generaciji itn.
Analizirala sem protokole psihoterapije treh klientk kot predstavnic druge in tretje generacije. Pri terapevtskih pogovorih sem se temi približala s tehniko »Szenisches Verstehen« po Alfredu Lorenzerju. Gre za razumevanje življenjskih situacij in interakcijskih procesov, ki so jih doživeli predniki, potem pa so se podobne scene – torej podobni vzorci – pojavili tudi pri potomcih. Cilj terapevtskega dela je, da se travmatični vzorec, ki so ga potomci prevzeli, razkrije, potem je scene laže razumeti, jih dešifrirati.
Kakšna je koroška duša glede na skupno preteklost?
Enotnega in enostavnega odgovora ni, odgovori na travmo so lahko zelo različni. Tipične posledice transgeneracijske travme pa so posttravmatske stresne motnje, simptomi strahu, lahko pa tudi depresije. Klientke in klienti se pogosto zelo hitro prestrašijo, so ves čas oprezni – sami to opisujejo, kot da so ves čas zelo budni in imajo »velika ušesa«. To je t.i. hipervigilanca s številnimi fizičnimi, čustvenimi in vedenjskimi simptomi, ki lahko vodijo v težja obolenja, seveda pa vplivajo na socialne odnose klientk in klientov, ki imajo pogosto težave pri regulaciji emocij. Pri eni klientki se hipervigilanca kaže v hrupnih situacijah. Hrupa že starši niso prenesli zaradi travmatičnih doživetij med vojno, ko so se kot partizani skrivali v gozdu in se ni smelo slišati niti dihanja, naslednja generacija je to ponotranjila, včasih je samo pogled zadostoval, pa so že vedeli, da so preglasni. Drugi simptomi so katastrofiziranje, to je t.i. strah, da se bo nekaj hudega zgodilo, »Moj otrok bo umrl!« ali »Etwas Arges liegt in der Luft!«, kar je tipičen simptom za drugo ali tretjo generacijo. Pa tudi občutki sramote ali krivde, ki so posledice dolgoletnega poniževanja Slovenk in Slovencev.
Se simptomi lahko skozi življenje spreminjajo?
Seveda se lahko spreminjajo. Ravno na Koroškem imamo ogromno kulturnih dejavnosti, tudi to je lahko neke vrste terapija in soočanje s travmo. Tako se stvari lahko tudi nezavedno obdelajo, kadar nekdo ustvarja, riše, igra. Če pa nekaj zelo obremenjuje vsakdan, klientke in klienti začutijo, da se želijo poglobiti v »svojo« temo, in poiščejo pot do terapevtke/terapevta.
Kako pa vi sami vidite svoje delo?
Terapija je spremljanje skozi neko fazo življenja. Tisto, kar je aktualno, kar klientko/klienta aktualno zaposluje, je prvotno najbolj pomembno. Pri terapiji se pa stvari postopoma odpirajo. Postajajo bolj jasne, klientke in klienti prepoznajo, zakaj imajo določene simptome, potem laže razumejo sebe in svoje (stare) starše. Doživetja, simptomi in scene se razjasnijo in se povežejo. Osebne zgodbe so namreč tesno prepletene z družbeno zgodovino. Kar se je dogajalo pred osemdesetimi leti, je imelo na nas Korošce velik vpliv, neglede na jezik. Tudi v družinah, kjer je travma postala tabu, se posledice travm prenašajo na naslednje generacije. Otroci čutijo strahove, napetost in druga čustva staršev. Pomembno je, da se doživetja razjasnijo. Včasih klientke/klienti začnejo raziskovati družinsko, s tem pa tudi lastno zgodovino. Govorijo s sorodniki in sosedi kot pričami časa, poiščejo dokumente doma ali povprašajo pri institucijah, kot je Bundesarchiv v Berlinu itd. To včasih ni enostavno, zato jim stojim ob strani.
Odgovori prinesejo bolj jasne slike in več razumevanja v medsebojnih stikih. Ljudje, ki želijo razjasniti, kako so travmatične situacije vplivale na življenje njihovih prednikov, pa tudi, kaj so te situacije naredile z njimi samimi, so po mojem mnenju zelo pogumni. Zato jih rada spremljam skozi te procese.
Gitka Opetnik: Das Gestern im Heute begreifen. Traumweitergabe in verfolgten slowenischen Familien
Založba: Mohorjeva
Cena: 26,90 €
