Profesorica Marija Perne prenehala s službovanjem: Vsak dan je poln majhnih čudežev

Po 33 letih se od učiteljevanja poslavlja Marija Perne, ki je z izbiro poklica uresničila svoje otroške sanje.»Že kot majhna deklica sem želela postati učiteljica,« na svojem domu pove 61-letna Marija Perne. Glavno šolo je obiskovala v Železni Kapli, kjer je imela »krasno razredničarko, že pokojno Silvijo Haderlap«, ki je bila Mariji v marsičem vzgled. Izobraževanje je nadaljevala v Šentpetru, ga z maturo dopolnila v Linzu, nato pa se je odpravila v Gradec študirat slovenščino in teologijo. Po dveh letih poučevanja v Šentpetru je odšla v pokoj tedanja profesorica psihologije, tako je Marija Perne naknadno v Gradcu zaključila še študij psihologije in fiilozofije. 

O odraščanju v 70. letih v Klančah pravi, da je zjutraj na avtobusni postaji skoraj vsak dan slišala 'Du Tschusch': »To so bila zelo huda leta in ti, ki so moje starosti, se slovenščine skoraj niso učili, saj so se starši bali, da bodo otroci doživljali to, kar smo doživljali mi. Nimam otrok, a če bi jih imela, bi jih vzgajala tako, kot sem bila tudi sama vzgojena in jim posredovala slovenščino in vero.

 Kot učiteljica slovenščine v Šentpetru je veliko važnost polagala na to, da so se tudi nemško govoreči nanjo obračali v slovenščini. In kako Marija Perne po treh desetletjih poučevanja vidi jezikovne kompetence koroških Slovencev? »Stanje ni dobro, jezikovno znanje zelo nazaduje. Ljudje v narečju npr. pravilno uporabljajo števnike in spol, v poskusu knjižne slovenščine pa ne. Tako namesto 'Tam je sedem klopi' vse pogosteje slišim 'Tam so sedem klopov' ali da je koga 'zadel kap'. Bila sem učiteljica z dušo in telesom in bom to tudi ostala, a je bilo poučevanje jezika zame vedno večji napor.« Tudi slovenski mediji, tako Novice kot tudi Nedelja, jezikovno niso več to, kar so bili, je kritična Marija Perne, ki je bila 19 let sodelavka Nedelje, dve leti kot urednica, eno leto pa tudi kot glavna urednica. »Imamo dve možnosti: ali poskušamo ostati na nivoju knjižne slovenščine ali pa pišemo samo še v narečju.« In čemu bi koroškoslovenski mediji morali posvetiti več pozornosti?

»Pisali naj bi več o temah, ki zadevajo človeštvo kot tako. Želela bi si tudi, da bi bolj poglobljeno razmišljali ne samo o krizah sedanjosti, ampak tudi o tem, kar nam daje moč, o tem, kaj lahko posameznik, vas, a tudi družba naredi za boljši svet. Ne samo riti po starih ranah in odpirati polemike, ampak pokazati tudi nove možnosti.« Marija Perne, članica farnega, pa tudi škofijskega sveta, ima močno oporo v krščanski veri, a tudi v sočloveku, v sestrah in sosedih. 

»Tukaj nimamo slovenskega društva ali pevskega zbora, v preteklosti pa je 25 let deloval Otroški in mladinski zbor Amabilis.« Zaradi pokojnega moža Klausa Jänischa, ki je bil doma iz Šmarjete v Rožu, je Marija pogosto obiskovala prireditve Kulturnega društva Šmarjeta-Apače. Galičani se kulturno večinoma udejstvujejo v žitrajskih društvih, »kjer ima veliko ljudi sorodnike«, pravi Marija. Kako pa je danes s slovenščino v Klančah? Marija nima sosedov, s katerimi bi lahko spregovorila v svoji materinščini, na vasi zna slovensko še nekaj ljudi, a govori jih le še malo. Z mamo, ki ni znala nemško, so sosedje govorili slovensko, z otroki pa samo po nemško, tudi če jim je Marija odgovarjala v slovenščini. Že pokojna mama Marije Perne se je rodila v Ribnici na Dolenjskem v Sloveniji, oče pa je bil doma v Klančah. Orosijo se ji oči, ko govori o pomoči sosedov in dobrih znancev iz sosednje vasi ob smrti moža. »Tu se vsak dan dogajajo mali čudeži, a o njih nihče ne piše. Sosed mizar in žena mi stojita ob strani, pazita na hišo, ko nisem doma, starejši sosed me pogosto povabi na pijačo in pove, koga poklicati za kako storitev. Drugi me povabijo na kosilo in mi pomagajo pri težkih opravilih. Veliko je dobrega na svetu.« Kot pravi Marija, je za to dobro treba najprej odpreti srce, pa tudi oči, sicer ga sploh ne opazimo.