Pri nas doma sem jaz predsednik, žena pa kanclerka

Malči Boschitz: Ko sva se s Tonijem spoznala, sem bila zaposlena kot babica na celovški kliniki. Že od trinajstega leta naprej sem si želela postati babica. Morda me je navdihnila moja babica po mamini strani, ki je tudi opravljala ta poklic. Po končani šoli sem s sedemnajstimi leti odšla na Dunaj za hišno pomočnico k premožnim družinam, ko pa sem dopolnila devetnajst let, sem bila dovolj stara, da začnem šolanje za babištvo. Sprva je kazalo, da bom morala v službo v Hannover, saj so v Nemčiji nujno po­trebovali babice, pri nas pa ni bilo prostih mest, a se je na srečo ravno eno mesto na celovški kliniki sprostilo in sem dobila službo. Poklic sem opravljala zelo rada, takrat smo imeli veliko rojstev. Preko tega sem se tudi naučila, kako z dojenčki, in mi je bilo lažje, ko sem dobila svoje otroke. Po poroki sem službo pustila in se preselila k možu v Salzburg, pričakovala sva prvega otroka.

Toni Boschitz: Takrat sem bil še študent teologije in verske vzgoje. Novembra leta 1976 sva se z Malči poročila in drugi del študija sem končal v najkrajšem možnem času, zraven pa poučeval na glavni šoli. Po končanem študiju so mi ponudili mesto asistenta na salzburški univerzi, a sva se z Malči in dvema otrokoma raje vrnila na Koroško. Poučeval sem na Višji tehniški šoli v Celovcu (HTL) in imel prvo maturo leta 1980, kasneje pa sem poučeval tudi likovno vzgojo na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, kjer so iskali dvojezičnega učitelja likovne vzgoje, kar pa je bilo tudi moje področje. Delal sem več kot za polni delovni čas, a je bilo to zame izredno lepo obdobje, okolje je bilo zelo prijazno in še danes je lepo, ko se srečamo z nekdanjimi sodelavci in dijaki.

Malči Boschitz: Ko sva se vrnila na Koroško, je bil na poti že tretji otrok. Toni je hodil v službo in bil veliko zdoma, nekdo je moral prinesti denar domov. Jaz pa sem smela doma vse postoriti, on ni nič naredil (smeh). Ponavadi smo imeli doma vedno še kakega otroka, ki so ga kolegi oz. prijatelji pripeljali v varstvo. Ko so otroci že hodili v šolo, pa so domov skoraj vsak dan pripeljali koga na obisk, tako da je bila vedno polna hiša, vedno se je kaj dogajalo. Toni je veliko hodil okrog tudi zaradi vseh koncertov in tako sva si delila delo; vsak je prevzel, kar mu je šlo dobro od rok. Ni me motilo, da je veliko igral in sem bila sama doma. Imela sem svoj »revir«, kjer je bilo po moje in on je imel svoje delo. Bolje je, da ima vsak nekaj zase, kot da bi bila ves dan skupaj in bi morala vse vedno delati skupaj; vsak potrebuje tudi svoj prostor in svojo svobodo. Ker je bil doma vedno direndaj, je bilo za oba pomembno, da sva se ukvarjala s športom za sprostitev. Toni je vsak dan tekel, jaz pa tudi, dokler mi je zdravje dopuščalo, in še zdaj veliko hodim in telovadim v fitnesu, kadar mi gre dobro.

Toni Boschitz: Pri nas doma sem jaz kot predsednik, Malči pa kanclerka/šefica doma. Ogromno je pripomogla k temu, da sem lahko toliko delal, zraven veliko igral v Triu Drava in ansamblu, se ukvarjal s športom. Vsak dan sem treniral, še danes vsak dan pretečem deset kilometrov. Pretekel sem že 52 maratonov, 20 od njih na Dunaju, pa tudi v Londonu. Za petdesetletnico sem tekel maraton v New Yorku; od tega sem pet maratonov pretekel pod tremi urami. A družinske stvari so zame najlepše. Zelo lepo je bilo, ko so prišli otroci. Mirjam se je rodila leta 1977, Toni 1978, Veronika leta 1980, Evi 1982 in Joško 1988. Zraven sem bil pri vsakem porodu in to je bilo enkratno. 

Toni Boschitz: Želela sva, da so najini otroci prosti, da doživijo ljubezen, da nimajo strahu, da so zmožni sami najti svojo pot, in sicer brez pritiska, ter da so miroljubni in demokrati. Važne vrednote so nama bile ljubezen, humanost, spoštovanje in to imajo vsi. Glede vere sva imela z Malči iste nazore in sva se v vsem popolnoma strinjala. Vere ne dojemava fundamentalistično, ne zagrizeno, temveč odprto. Jaz sem levičarski teolog (smeh). Ne moreš riniti proti znanosti, medicini, fiziki, kemiji ali psihologiji, temveč moraš vse to vključiti. To sem zmeraj poučeval, in če zdaj srečam svoje maturante, so visoko izobraženi in v dobrih poklicih in pravijo, da je bil verouk enkraten. In ta isti nauk sva z ženo posredovala tudi najinim otrokom, niso fanatični. Ni se treba sramovati, da si katoličan, ampak treba je biti kritičen in tudi povedati, kaj je napak. Ampak to drži, velika pomoč je, če veš, da nisi sam in da je Stvarnik s teboj. To ti potem tudi pomaga v življenju.

Malči Boschitz: Vsi najini otroci so dobri po srcu, imajo dobre poklice, radi pomagajo in so dostojni. Predala sva jim tudi, da je treba gledati na fizično in psihično zdravje.

Malči Boschitz: Otroci so prišli kar hitro drug za drugim, tako da je bilo takrat kar pestro, ampak drugače ni bilo nič kaj takega. Ko je Tonijev oče po ženini smrti ostal sam, je bilo malo mučno. Drugače pa ni bilo večjih preizkušenj, morda edino bolezni. Dobila sem korono, še preden so razvili cepivo, in od takrat sem zelo oslabela. In lani me je zadela kap. Tri mesece sem bila v bolnišnici in še potem sem dolgo okrevala, tako da je moral Toni poskrbeti za vse.

Toni Boschitz: Malči zelo cenim kot osebo. Že ko sem jo spoznal, sem v njej opazil globino in da je nekaj posebnega. Skupaj sva veliko hodila v gore in tudi kasneje z otroki, hodili smo na jezero in tudi na potovanja, pa tudi na raznovrstne koncerte. Upam, da bova šla še na kakšno potovanje.

Malči Boschitz: Ob njem mi nikoli ni dolgčas. Občudujem ga, kaj vse počne, igra, teče, ustvarja. Zelo rada poslušam, ko igrajo. In nikoli nama ne zmanjka tem za pogovor. Najbolj dragoceni so mi skupni trenutki, recimo praznovanja, ko se zbere vsa družina, otroci, vnuki.