Prevajalec in založnik Peter Wieser, skorajda lahko trdimo, je personificirana sopomenka za slovensko knjigo, za tiskano, proučevano, čislano, v druge jezike prevajano in digitalizirano slovensko besedo. Tudi prvemu glavnemu uredniku Novic Wieserju so njegove življenjske steze znova križali prav slovenski stavki, besede in besedila. Pogovor z njim je stekel o teh slovensko ožarjenih življenjski stezah. Povod zanj pa je bila 70-letnica njegovega življenja te dni.

Celovec Pred šestimi desetletji je Peter Wieser po ljudski šoli v Kotmari vasi prišel na Slovensko gimnazijo v Celovcu, spoznal tam dijaški dom na Tarviserci, kamor je potem kot dijak vozač prihajal dnevno. Po maturi ga je zaneslo na Dunaj, kjer ga je posesalo študentsko gibanje okoli 70. let, bil tam med začetniki Kladiva, kjer je sodeloval do leta 1972. Z Dunaja je nato presedlal v Ljubljano, začel tam študirati. Ljubljansko obdobje je bilo zanj kar zanimivo, tam sem je naučil prevajati, imel odlična mentorja – jezikoslovko in prevajalko Doris Debenjak in filozofa prevajalca Božidarja Debenjaka, ki sta ga podpirala in mu svetovala pri prevodih. Sodeloval je mdr. pri Časopisu za kritiko znanosti, kjer so v uredništvu bili nekateri poznejši osamosvojitelji. Sredi 70. let se je vrnil v Celovec, opravil vojaščino in od takrat naprej živi v Celovcu in dela na raznih področjih.

Ko se občasno ozreš nazaj na desetletja na Koroškem, ki si jih sam doživljal, kaj od tvojih in naših sanj ali ciljev se je uresničilo in kaj je prišlo ob koncu drugače?

Peter Wieser: V takratnih dunajskih kladivarskih časih smo imeli velike cilje, sploh ko smo začeli z napisnimi akcijami, ko je šlo za člen 7 – za dvojezične napise,  in tudi za druga vprašanja, šolstvo, uradni jezik, sodišča itn. Cilj pa je prav gotovo bil tudi, da zmanjšamo vpliv agresivnih nemških nacionalistov na Koroškem. Mislim, da je od vsakega po malo tudi uspelo uresničiti, a gotovo ne vsega. Klima na Koroškem se je zadnja leta precej izboljšala, vpliv agresivnega nemškega nacionalizma je prav gotovo upadel, vendar ne vem, če ni morda to tudi posledica tega, da je Slovencev zmeraj manj. Dvojezične table, to se nam je nekam na pol uresničilo. Ne vem pa prav, kam naj bi človek uvrstil vprašanje vindišarjev? Vindišarji, ta vmesna plast narodno manj zavednih Slovencev, so v tem času popolnoma izginili in jih danes praktično ni več. To vprašanje ima opraviti s politično zavestjo, politično kolonizacijo, prej kdaj so tudi nezavedni Slovenci še dajali svoj jezik svojim otrokom naprej, tako da so se tudi ti, četudi niso bili narodno tako zavedni, na vaseh naučili slovenščine. Danes pa tega ni več. Zdaj namreč starši, če se tako opredelijo, učijo otroke samo še nemško.  

Z jezikoslovnega vidika je sicer najpozneje z Aleksandrom Isačenkom, profesorjem na celovški univerzi, stvar bila dorečena, namreč, da vindišarščine kot jezika ni, drugo pa je politična plat, kjer imamo najmanj tri dimenzije. Enkrat je to oznaka tujcev za Slovence sploh, ko je bilo to še brez vsa-
kršnega vrednotenja, drugo je potem bilo vindiš kot psovka, tretje pa je kot oznaka za Nemcem prijazne Slovence. Ne gre pa jih obtoževati, ker obtoževali bi lahko le kolonizatorje njihove zavesti, ki so jim onemogočali šolanje in izobrazbo v slovenščini, s tem pa se je vsiljevalo mišljenje, da koroška narečja niso »prava« slovenščina.

Kako ocenjuješ položaj koroških Slovencev danes? S čim smo lahko zadovoljni, katera naša prizadevanja in dejavnosti smatraš za perspektivne in kje smo morda v slepi ulici?

Če se vrnem še enkrat k ciljem – enega glavnih ciljev nismo uspeli uresničiti, da bi namreč zaustavili upadanje znanja slovenščine. Je pa to seveda samo deloma v območju naše vplivnosti, ker glavnina za te razvoje prihaja od zunaj – to so družbeni, ekonomski, politični in drugi procesi. 

Za perspektivno pa smatram, in to se dogaja v razveseljivem obsegu, namreč delo z otroci in mladimi na gledališkem, na lutkarskem področju, pa tudi to, da otroci spoznavajo Slovenijo, da prihajajo v stik s Slovenci in s tem pridobivajo na jezikovni kompetenci. Ta živ stik s Slovenijo in Slovenci je vedno manjkal in ga nikoli ni dovolj. 

In perspektive na Koroškem?

Kot družbena sila smo premajhni, da bi dominantno lahko vplivali na družbene procese, smo pa sovplivali, da je prišlo leta 2011 do te rešitve s topo-
grafskimi napisi in da je leta 2013 prišlo do politične zamenjave v deželi. Tu smo sodelovali in sovplivali. Od takrat naprej je zavladalo zatišje in slovenska tema ni več na prvih straneh medijev in ena prvih tem politike. Zdi se mi, da je taka umirjena klima v toliko dobra, da se bolj na tihem začne nekaj razvijati in se razvije, kar bi lahko potem prišlo do veljave tudi na politični ravni. Npr. z uresničenjem vladnega programa, tu bi bilo že kar nekaj doseženega, če bi se pri podpori manjšinam, na medijskem področju, pri otroških vrtcih in še kje kaj bistvenega spremenilo. Na Koroškem je s Petrom Kaiserjem zavladala čisto drugačna klima, to pa ima precej opraviti tudi z njegovo osebnostjo.

Upadanja jezikovne ravni ni mogoče spregledati. Lahko nacionalna retorika nadomesti šepanje slovenščine?

Na retorično vprašanje je seveda odgovor lahko le: Ne! Polarizacija in emocionalizacija na tem področju vedno škodujeta slabšim in manjšim, ker so zmeraj prisiljeni, da se morajo odločati med dvema nasprotnima si izbirama.!

Kje si se sam narodnopolitično najbolj angažiral ali se še angažiraš?. 

Omenil sem že, da sem bil od vsega začetka med kladivarji in takrat leta 1970 je bilo Kladivo v absolutni opoziciji do ZSO in predvsem do Narodnega sveta. Tudi napisne akcije, ki so bile takrat v letih 1970 in 71 – najbolj znana je tista v Šmohorju, ko je Marjan Sturm imel zaradi tega proces – so bile tudi izraz protesta proti politiki osrednjih organizacij, ki so po našem mnenju takrat premlahavo agirale. 

Malo zatem pa sem za nekaj mesecev (na poti z Dunaja proti Ljubljani) pristal pri Slovenskem vestniku in tako rekoč začel svojo novinarsko pot. V ljubljanskem času se manjšinsko nisem udejstvoval, v Ljubljani seveda ni nobenega razloga, da bi poudarjal svoje slovenstvo. Moja filozofija je, da vztrajam na nečem, če mi nekdo brani to biti. Potem, ko sem prišel nazaj iz Ljubljane, smo začeli prirejati v letih 1977 – 1982 v prvih dneh oktobra   »Oktobrski tabor – Oktoberarena«, kjer sem bistveno sodeloval in smo osporavali monopol nemškonacionalnih organizacij okoli tematike 10. oktobra. Najbolje, mislim, nam je to uspelo leta 1980, ko je prišlo več ko 3.000 ljudi v celovško sejemsko dvorano in so mdr. nastopili »politbend« Schmetterlinge s »frontmanom« Willijem Resetaritsom, Andre Heller, Georg Danzer in drugi. Ob istem času sem tudi novinarsko delal na Sindoku (Slovenski informacijski in dokumentacijski center), ki se je nato prostorsko združil s Slovenskim vestnikom in sem sodeloval spet tudi tam, hkrati pa razvijal za SV prve koncepte za medijsko reformo.  Tako sem dokončno pristal v krogih ZSO. Kmalu zatem pa sem se angažiral pri Dravi, kjer je bil že moj brat Lojze. Iz tega časa izvira nekaj mojih prevodov pisateljev Prežiha, Cirila Kosmača in Jančarja. Potem nisem več prevajal literarnih besedil, ker so prišli bolj kvalificirani prevajalci za mano kot npr. Fabjan Hafner. Leta 1987 sem sodeloval še pri ustanovitvi založbe Wieser, zatem pa sem se 13 let posvetil svojemu podjetju TextDesign, dejavnem na področju digitalne priprave za tisk in grafike. Po tem obdobju pa so se pojavile Novice.

Bil si med arhitekti skupnega slovenskega tednika in leta 2003 prvi glavni urednik Novic. Kako se spominjaš teh trenutkov in začetkov? 

S pripravami sem začel leta 2002, koncept pa je gradil na študiji, ki so jo pripravili 2001 Ivan Lukan, Andrej Mohar in Hanzi Tomažič po nalogu ZSO in NSKS. Za zamišljeno medijsko hišo ni bilo proračuna, torej je bilo treba to komprimirati in iz tega so nastale Novice. Z Joachimom Lesjakom sva postavila časopis novinarsko, uredniškopolitično in poslovno. Aprila 2003 pa so začele Novice izhajati . Vse je bilo malo udarniško, pa tudi travmatično, ker se je začel del jastrebov v NSKS, ki je za vsako ceno hotel izdajati naprej lasten Naš tednik, zaletavati ob Novice. V prvih tednih so vzporedno ob Novicah to tudi uresničili. Posledice spora okoli Novic je bil tudi razkol v Narodnem svetu, ki je privedel do situacije, da je del funkcionarjev z Bernardom Sadovnikom, Filipom Waraschem, Reginaldom Vospernikom, Pavlom Apovnikom NSKS zapustil in ustanovil SKS.  Ker je bila nato sredi leta Novicam nenadoma krajšana tretjina sredstev, sem videl to kot nezaupnico mojemu konceptu in nisem več podaljšal svoje pogodbe. Tudi, ker je s tem padel ves spletni koncept za slovenski informacijski portal, ki je bil zasnovan v omenjeni študiji, morali pa bi skrčiti tudi še kadrovsko. Odtlej sem bil potem samostojen podjetnik.

Vodil si tudi založbo Drava. V čem je ta častitljiva stara založba koroških Slovencev posebej prepoznavna?

Dravo sem krmaril pet let, preden sem odšel v pokoj. Prva Dravina knjiga so bili Prušnikovi Gamsi na plazu, njena osrednja izkaznica vsa zadnja leta, že pred ustanovitvijo založbe Wieser, pa prevodi in posredovanje slovenske literature v nemški svet, kmalu pa še literature drugih jugovzhodnih evropskih jezikov. Hkrati pa tudi še znanstveno spremljanje manjšinskega vprašanja in izšlo je kar lepo število znanstvenih razprav na manjšinsko tematiko, ne le na slovensko, temveč tudi drugih manjšin. Omeniti velja še turistične vodnike Unikuma, ki so bili tudi komercijalno zelo uspešni. To je bila zame Drava.

V čas pred tem pade tudi spletni projekt slolit.at, ki sta ga konceptualno zasnovala Janko Ferk in Janez Strutz in sem ga jaz nato uredniško operativno in oblikovalsko izpeljal. Ime slolit.at  pove, da gre za slovensko literaturo v Avstriji. Sodeloval sem pa tudi še pri prvi kotmirški ledinski karti še uredniško in grafično. 

Kaj bo po tvoje pomembno, da bomo na medijskem področju lahko uspešni in prispevali nekaj k upočasnjenju upadanja jezikovnega znanja?

Najpomembnejše bo, da se reši vprašanje financ. Brez denarja ne bo šlo in tu ima seveda en velik dolg Avstrija. To dejavnost je doslej veliko premalo podpirala. Nadalje je tudi še vprašanje uredniške zasedbe: Kako bo mogoče pridobiti take ljudi, ki bodo imeli tudi ustrezno strokovno in predvsem jezikovno kompetenco? Ne bo šlo brez jezikovnega izobraževanje in živega stika s Slovenijo. Nujna je seveda tiskana verzija, brez digitalne verzije, ki naj
deluje po spletni logiki, pa nikakor ne bo šlo. Sem pa jasno proti anonimnim forumom, kjer pa sem v dobri družbi z
Arminom Thurnherjem.

Brez dvoma smo koroški Slovenci zadnje čase doživljali tudi sončne trenutke, da omenim le osebnosti, kot so npr. Peter Handke, Martin Kušej in Jože Marketz, ali političarke Ana Blatnik, Olga Voglauer ali Angelika Mlinar. Katere osebnosti ali dogodke bi še uvrstil v to razveseljivo vrsto?

Handke, Kušej, Marketz – to je v prvi vrsti njihov uspeh, uspeh njihovih osebnosti. Pri njih manjšina nima nobenih zaslug. Pri političarkah pa je to že malo drugače. Te tri so kot eksplicitne pripadnice manjšin prišle bodisi v parlament, zvezni svet, ali pa v evropski parlament. Jaz bi tem rad postavil ob stran prav gotovo tudi še Fabjana Hafnerja in Florjana Lipuša in štiri novinarke pri ORF – to so Katja Gasser, Tanja Malle, Sabina Zwitter in Cornelia Vospernik. Med dogodke pa bi dodal še razveseljive volitve leta 2013. To je bistvena zareza v povojni družbenopolitični Koroški. 

Misliš, da bo vladni program nove avstrijske zvezne vlade končno odpravil nekaj naših skrbi, ali pa bomo znova postali žrtev kakih nepredvidenih okoliščin?

Kar je zapisano v vladnem programu, se bere zelo lepo, toda ne vem, ali gre pričakovati kake večje ofenzive. Vprašanje je, ali ne bodo vzeli zdaj koronakrizo kot bolj ali manj dober izgovor  za pomanjkanje denarja? Določen napredek pa bi na vsak način pričakoval. 

Kako bi komentiral civilno pobudo za ustavne pravice SKUP? So to le stari podvigi z (deloma) novimi obrazi, ali vendarle priložnost za malo bolj svež veter v naših narodnopolitičnih strukturah? 

Prav svežega vetra ne vidim. Tu pač nekateri zaslužni bivši manjšinski politiki, skušajo dodajati malo več dinamike, ampake jaz novih stališč ne vidim in se mi vse skupaj bolj zdi staro vino v novih vrčih. 

Najlepše čestitke za tvoj 70. rojstni dan! Kaj delaš in kakšne načrte imaš zdaj, ko si se umaknil v mirnejše obdobje svojega življenja?

Vsi mi pravijo, da sem star postal, jaz pa tega ne verjamem. (se smeji) Prej sem knjige delal, jih stavil, oblikoval, tudi prevajal pa zalagal, zdaj jih pa bolj prebiram.