Markus Gönitzer je kulturni delavec, posrednik in aktivist za spominjanje. Študiral je pedagogiko v predmetih zgodovina in angleščina. Pogovor o pomenu partizanskega upora za Avstrijo in Koroško, pokolu pri Peršmanu ter kulturi spominjanja.
Ste predsednik društva Peršman. Kako ste prvič izvedeli za zgodovino Peršmanove domačije in zakaj ste se odločili postati aktivni v društvu?
Markus Gönitzer: Zrasel sem v Volšpergu v Labotski dolini in tam tudi obiskoval gimnazijo. Do poznih mladinskih let sem le malo vedel o koroško-slovenski manjšini. Doma so bili solidarni z manjšino glede spora o dvojezičnih krajevnih napisih in včasih smo o tem diskutirali. Ampak šele pri izbirnem predmetu zgodovine je naš profesor, ki je bil precej angažiran, posvetil eno uro manjšini. Tedaj sem tudi prvič izvedel o zgodovini upora na Koroškem. Ko sem potem šel študirat v Gradec, sem se gibal v aktivističnih krogih, v katerih so bile važne teme npr. desničarsko srečanje na Ulrichsbergu/Vrhu in tudi NS-zgodovina. Pravzaprav sem bil politiziran v Gradcu. V sklopu aktivistične ekskurzije sem potem pred leti prvič obiskal Peršmanovo domačijo. Kraj in zgodovina sta me očarala. V svojem študiju zgodovine sem potem začel pisati prva seminarska dela o partizanskem uporu na Koroškem. Pred petimi, šestimi leti me je potem moja predhodnica Gudrun Blohberger vprašala, če bi delal kot posrednik. To delo mi je zelo ustrezalo in sčasoma sem zrasel v društvo. Na splošno mi je všeč ta dvojna struktura muzeja in društva. Društvo je dvojezično in nemškogovoreči znanstveniki in znanstvenice, umetniki in umetnice, aktivisti in aktivistke se solidarno trudijo za oblikovanje tega muzeja. Pred dvema letoma je Andrej Mohar potem predal predsedstvo. Z Evo Hartmann, Danielom Wuttijem in Nadjo Danglmaier je potem nastala mlajša ekipa, ki je prevzela vodstvo.
Kakšen pomen ima pokol na Peršmanovi domačiji, ki ga je naredila SS skupaj s policijsko enoto 13, za Koroško na splošno in za slovensko narodno skupnost posebej?
Tako pokol kot tudi Peršmanova domačija kot spominski kraj imata zelo centralno funkcijo za Koroško. V tej zgodbi se zrcalijo viški agresivne protislovenske politike. Toda tudi v ravnanju z zgodovino pokola ter v zgodovinski obdelavi se izražajo postnacistične kontinuitete na Koroškem. Temi se na Koroškem veliko predolgo ni dalo primernega prostora in pozornosti.
Kot zunanji opazovalec zaznavam skupnost koroških Slovencev in Slovenk kot politično zelo heterogeno. Menim, da je zgodovina Peršmanove domačije za velik del skupnosti važen del indentitete. Ima izredno simbolno funkcijo za zgodovino trpljenja in istočasno za zgodovino samozavestnega upora. Peršmanova domačija ima to funkcijo že od 1940ih let naprej.
Zadnji aspekt, ki bi ga rad nagovoril, je ambivalenca, ki jo občutim glede tega izstopajočega učinka Peršmanove domačije. Na eni strani je to seveda pomembno in ti omogoča intervencijo v koroški konsenz pozabljanja. Na drugi strani pa nekako odvrne pozornost od sosednjih domačij. Primerjanje zgodb nam ne koristi. Toda mislim, da ne smemo pozabiti na te druge domačije, ki so važen del regijske zgodovine in zgodovine med NS-časom. V naslednjih letih se bomo s tem aspektom tudi bolj ukvarjali.
Leta 2021 je kolektiv, ki ga sestavljajo Gönitzer, Robin Klengel in Miriam Schmid, prevzel vodstvo produkcijskega in predstavitvenega kraja za sodobno umetnost Forum Stadtpark, ki se bo letos posvetil temi nemoči v času krize. Istega leta je Gönitzer prevzel tudi predsedništvo društva Peršman. Društvo Peršman se zavzema za javni spomin na koroško-slovenski odpor med drugo svetovno vojno. Izvaja zgodovinske raziskave, se udeležuje razprav o nacionalsocialistični zgodovini Avstrije in Koroške ter se zavzema za nadaljnji razvoj in delovanje spominskega kraja in muzeja pri Peršmanu.
V rešerši o pokolu pri Peršmanu vedno spet naletimo na revizionistične tendence iz desno-nemškonacionalnega kota. Kako ocenjujete ta fenomen?
V prvi vrsti to seveda obsojam. Ta zgodovinski revizionizem je izraz tega, da je zgodba Peršmanove domačije tako dolgo bila zamolčana. Relativno zgodaj so storilci dobili možnost spremeniti in predelati svoje vloge v tej zgodbi. Še bolj drastična pa je zame zgodovina Peršmanovega procesa. Tragično je, da je zaradi težavnega pravosodja, geopolitičnih razvojev in specifično koroškega konteksta proces le zelo počasi napredoval in nikoli ni prišlo do obsodb storilcev. Toda pomanjkanje obsodb ne pomeni, da pokol ni zgodovinsko-znanstveno dokazan in dokumentiran.
Zaradi te zgodovine obdelovanja pokola ter revizionističnih tendenc je skupnost okoli Peršmanovega muzeja posvetila posebno pozornost korektnemu in temeljitemu znanstvenemu delu. Znanstveniki so tako onemogočili, da bi prišlo do spreminjanja zgodovinskih dejstev.
Pozitivno je, da je nemško-nacionalni narativ skozi leta zgubil nekaj vpliva. Zelo škodljivo pa je, da so se te revizionistične zgodbe širile tudi mimo nemško-nacionalnih krogov. Tudi v koroško-slovenski skupnosti nekateri padejo v past teh revizionističnih pripovedovanj. To je še bolj nevarno, saj zasedajo pripadniki in pripadnice manjšine bolj avtentično govorno pozicijo kot nemški nacionalisti.
Kako se oblikuje dobro spominsko delo?
Spominska praksa ima zame vsaj dve ravni. Ena ravan je javni zgodovinski narativ. V Avstriji in na Koroškem je glede na to ravan važno, da smo zelo jasni pri poimenovanju. Ne sme se odpirati nobenih vrat za mit o Avstriji, ki bi naj bila prva žrtev nacionalsocializma. Treba je pojasniti, kaj je bila ljudomrzna nacionalsocialistična ideologija, ki je povzročila teror druge svetovne vojne. Važno je, da imaš glede tega močno pozicijo. Zame je tudi pomembno, da se v tem kontekstu opozori na vlogo slovenske narodne skupnosti ter na antifašistični odpor, ki so ga v regiji močno zaznamovali koroški Slovenci in Slovenke.
Na drugi ravni, na mikroravni, kot je npr. delo pri Peršmanu, je spominsko delo lahko tudi ustvarjanje prostorov, v katere lahko ljudje iz regije pridejo z lastnimi zgodbami in travmami. Toda takšno spominjanje se mora dogajati v zaščitenem okviru. Ne smemo dovoliti, da bi te spomine javna ravan instrumentalizirala.
Na splošno je cilj spominskega dela, da postanejo zgodovinske informacije dostopne. Zato je tudi posredovanje v šolah zelo važno. Vedno spet doživljam, da pridejo študenti in študentke ter dijaki in dijakinje v muzej, ki so jezni, ker prej nič niso izvedeli o teh zgodbah. To zamolčanje zgodovine manjšine in upora je velik problem regionalne, deželne in evropske spominske kulture. Aktualno poskuša društvo izpolniti te luknje v javnem šolstvu.
V sklopu letošnjega prireditvenega niza »Antifašistična zima« KSŠŠD ste predavali o partizanskih utopijah. Kako naj bi danes na najprimernejši način ravnali s temo partizanskega upora?
Recepciji partizanskega odporništva se v uradnem zgodovinopisju posveča premalo pozornosti. Posebej v avstrijskem kontekstu to vlogo oboroženega odpora podcenjujejo. Partizanski upor na Koroškem je med drugim omogočil suverenost Avstrije ter državotvornost druge republike. Za Moskovsko deklaracijo je to bil dokaz, da je Avstrija prispevala k lastni osvoboditvi izpod nacionalsocializma. Mislim, da je to dejstvo treba bolj ceniti in krepiti pozitiven dostop do uporniške zgodovine. Andrina Mračnikar je pred kratkim v Kleine Zeitung opozorila na to, da na Koroškem nimamo muzeja odpora. Tudi v Haus der Geschichte na Dunaju ob zadnjem obisku nisem našel primerne zgodovinske dokumentacije o odporu.
Opažam, da tudi ljudje, ki imajo pozitiven odnos do partizanstva, včasih reducirajo odporništvo na potrebno vojaško samoobrambo. Seveda je to pomemben aspekt, toda zame so posebno zanimive želje in hrepenenja, ki so jih nosilci uporništva nosili v sebi. Iz avtobiografij regionalnih upornikov in upornic jih lahko razberemo. Mnogo želja se do danes ni uresničilo. Mislim pa, da so nam dobri kažipoti, kako naj bi družba postala enakopravnejša. Hrepenenja namreč zajemajo kulturno in jezikovno opolnomočje, samoodločbo, samoupravljanje tal, antirasistično egalitarnost, enakopravnost spolov, socialno pravičnost, prerazporeditev bogastva itd. Pogled na te aspekte nam danes lahko močno koristi.
Kako se izraža koroška kultura spominjanja ob dogodkih, kakršna je bila je stota obletnica plebiscita?
Obhajanje stoletnice plebiscita je bilo ambivalentno. Pred desetimi leti si ne bi mogel predstavljati, da bi na deželeni ravni obdelali toliko koroško-slovenskih tematik. Kot so med drugim kolegi in kolegice od IG KIKK kritizirali, se obljuba o dvojezičnosti ni uresničila. Ampak vsaj neka simbolična dvojezičnost je bila prisotna. Nekateri prijatelji in prijateljice iz skupnosti to ocenjujejo kot majhne napredke. Kljub temu so se spet pokazali ogromni problemi v naši politiki spominjanja. Sicer so se avstrijski politiki tu in tam pri manjšini opravičili, ampak ta opravičila zgubijo svojo vrednost, če politika istočasno podpira postavljanje spomenikov za znane nacionalsocialiste, kakršen je npr. bil Hans Steinacher. Kako naj združimo dve spominski kulturi, če ena kultura še vedno prikriva lastno udeležbo in aktivno vlogo v nacionalsocializmu ter odklanja konsekventno distanciranje in pošteno zgodovinsko obravnavo lastne NS-zgodovine?
Imam občutek, da dežela poskuša skočiti od zelo tradicionalne, nemško-nacionalne drže v odprto, evropsko, ne da bi se ukvarjala s specifičnostjo koroškega konteksta. To se npr. kaže v alpe-jadranskem narativu. Seveda so jezikovne, ekonomske in kulturne povezave v alpe-jadranskem prostoru. Toda dejstvo je, da se alpe-jadranski narativ uporablja za prekrivanje in izpodrivanje slovenske manjšine.
Na katerem projektu aktualno delate?
V hiši arhitektke Margarete Schütte-Lihotzky Celovcu smo ustanovili društvo WerkStattMuseum. V koordinacijski ekipi so Elena Messner, Julia Brandstätter, Sissi Rausch in jaz. Cilj iniciative je, da se v naslednjih letih tam ustvari prostor, ki bi na kreativen način posredoval zgodovino regionalnega odporništva. Letos bomo v tem sklopu prirejali nekaj zanimivih prireditev in začeli bomo s crowd-fundingom za dolgoročno financiranje muzeja.
