Zedinjena Slovenija, slovenščina na šolah, uradih in sodiščih ter rešitev ekonomskih problemov kmečkega prebivalstva – za te zahteve so se Slovenci pred poldrugim stoletjem zbirali na taborih. Tudi na koroških tleh.
Na zadnji julijski dan se je na Bistrici pri Pliberku zbralo 8.000 ljudi, sredi septembra je v Žopračah pri Vrbi bilo celo 10.000 taboritov, je poročalo slovensko časopisje leta 1870. Slovensko taborsko gibanje, ki se je začelo s prvim zborom 9. avgusta 1868 v Ljutomeru na Štajerskem, je pred 150 leti prišlo tudi na Koroško. Prvi, a prepovedani tabor bi moral biti na Bistrici pri Pliberku sicer že dve leti poprej in bi tako bil tretji po vrsti. Koroška pa je zato priredila zadnji, 18. tabor, avgusta 1871 na Zgornji Buhlji pri Grabštanju z okoli 7000 udeleženci.
Osrednje zahteve vseh zborov so bile tri – Zedinjena Slovenija, slovenščina na šolah, uradih in sodiščih ter rešitev ekonomskih problemov kmečkega prebivalstva – ki so jim prisotni navdušeno pritrjevali. Med udeleženci so bile tudi številne ženske, oblasti so jim v Žopračah prepovedale glasovati o resolucijah, kar pa po besedah zgodovinarja Avguština Malleja kaže, da so se tudi ženske zanimale za slovenske narodne zahteve. Ideje taborskega gibanja niso bile vnesene od zunaj, kot je avstrijsko-nemško zgodovinopisje vedno rado poudarjalo, temveč je bilo samoniklo, je s svojimi raziskavami dokazal Malle. Od trinajstih govornikov na koroških taborih jih je osem bilo Korošcev, le pet jih je bilo od drugod. Od teh samo en Kranjec, drugi so bili Štajerci.
Kakšne so bile politične okoliščine, ki so privedle do vseslovenskega taborskega gibanja?
Avguštin Malle: Šele leta 1869 je bil sprejet zakon o zborovanjih, ki je omogočal zbiranje ljudi v večjem številu. Slovenci so se na to zelo naglo odzvali. Po češkem vzoru je prišlo do tako imenovanih mitingov, ki jih na Slovenskem poznamo kot taborsko gibanje. Med prvimi so bili tudi koroški Slovenci, saj so nekateri že avgusta 1868 napovedali tabor na Bistrici pri Pliberku. Ta je bil potem prepovedan. Prvi slovenski tabor je potekal v Ljutomeru na Štajerskem. Šele po ustanovitvi društva Trdnjava decembra 1869 je prišlo do ponovnih poizkusov zasnove prvega tabora na Koroškem s pripravljalnim shodom pri Juriju Krautu na Bistrici pri Pliberku na velikonočni ponedeljek 1870. Tabor so sklicali konec julija 1870. Ta je potekal povsem v okviru drugih slovenskih taborov z osrednjo zahtevo po Zedinjeni Sloveniji, se pravi združitvi vseh Slovencev pod enim deželnim zborom in v eni deželi.
Je bila Trdnjava prvo slovensko politično društvo na Koroškem?
To drži. Slovensko društvo v Celovcu je sicer obstajalo tudi za časa marčne revolucije, bile so čitalnice, ki pa niso bile politične. Prvo politično društvo je bila dejansko Trdnjava. Tudi nemški sodržavljani so začeli z organizacijo svojih društev le nekaj mesecev prej. Prvo politično društvo na Koroškem je bilo društvo Glantalskih demokratov, ki je bilo ustanovljeno aprila 1869. V začetku novembra 1869 je sledilo Katoliško konstitucionalno društvo v Celovcu in 27. decembra Trdnjava. Slovenci torej niso bili nobeni zamudniki, kot se to navadno prikazuje v delu avstrijskega, predvsem koroškega zgodovinopisja. Vedeti moramo nam-reč, da so prizadevanja za ustanovitev tega društva tekla od srede leta 1869, septembra sta se Ferdo Vigele in Andrej Einspieler pogovarjala o ustanovitvi takega društva, kar je Einspieler odsvetoval. Kljub temu so drugi Slovenci na Koroškem pristopili k ustanovitvi prve politične organizacije.
Kakšne vplive je imelo taborsko gibanje?
Neposrednih rezultatov taborsko gibanje ni pokazalo. Združitev vseh Slovencev v eni deželi in pod enim deželnim zborom so elite in predstavniki večinskega naroda dosledno odklanjali, tudi zahtevo po enakopravnosti slovenščine na šolah, uradih in sodiščih. Na taborih so govorili tudi o ustanovitvi hranilnic in posojilnic in rezultat te zahteve je ustanovitev Hranilnice in posojilnice v Šentjakobu v Rožu leta 1872 po vzoru ljutomerske hranilnice. Andrej Einspieler, ki se je na zadnjem buheljskem taboru priključil temu gibanju, je v deželnem zboru dal pobudo za kmečko nezgodno zavarovanje. S to zahtevo sam sicer ni prodrl, leta pozneje pa so to uveljavili drugi poslanci.
Taborsko gibanje je trajalo od prvega leta 1878 v Ljutomeru do zadnjega na Zgornji Buhlji pri Grabštanju avgusta leta 1871. Zakaj je po le treh spet poniknilo?
Oblasti so spoznale eksplozivno moč taborskega gibanja. Močno se je uveljavilo mladoslovensko gibanje. Naposled je vlada prepovedala zborovanja na prostem oz. taborsko gibanje.
Zadnji tabor je potekal na Zgorni Buhlji, v kraju z le nekaj domačijami. Enciklopedist in pesnik Bojan Schnabl pravi, da ravno tam zato, ker naj bi se v sosednji Dolini leta 1849 prikazala Marija in je tamkajšnja cerkev postala romarsko središče. Je tudi to bil razlog?
To je lepa domneva ali mit. Ampak tabori so bili organizirani navadno kje ob železniški postaji, da so lahko prišli tja. Z Marijinimi prikazovanji tega ne bi povezoval, predvsem ker so bili organizatorji taborov tudi na Koroškem bolj liberalnega nazora kot pa konservativno-katoliškega. To vidimo tudi pri tem, da se je Andrej Einspieler od taborskega gibanja precej odmaknil. Drug moment je bil ta, da je moral na kraju biti narodnozaveden človek. To lahko opazimo na primerih Jurija Krauta na Bistrici pri Pliberku, v Žopračah je bil gostilničar Košat taka osebnost, na Gornji Buhlji pa je bil kmet Rižnar povezan s slovenskim gibanjem. Predvsem pa je ta krog, ki je organiziral tabore, zavestno izbral mesto ob jezikovni meji. Vsi, ki so potem poročali o taboru, so potem z velikim presenečenjem ugotavljali, da je bil to zelo posrečen tabor v neposredni bližini slovensko-nemške jezikovne meje.
