Irena Cerar je napisala knjigo z izleti v kraje, gore in doline okoli Slovenije – na Tržaško, Goriško in v Kanalsko dolino, v svet ob Muri in Kolpi, v Porabje in v Radgonski kot ter seveda tudi po Koroškem. Za družine, posameznike, vse ljubitelje narave in kulture.

Otroke je najlaže zvabiti v naravo, v gore z dobro zgodbo, je prepričana Irena Cerar, urednica, planinska vodnica, pripovedovalka ljudskih pravljic in avtorica vodnikov po pravljičnih poteh za družine. Trem bogato opremljenim in odlično ilustriranim knjigam je letos dodala četrto – Pravljične poti brez meja, ki je izšla pri založbi Sidarta in ki bralce na 50 izletih popelje v kraje zunaj slovenske države, kjer prav tako živijo Slovenci – v Italijo, na Koroško in Štajersko v Avstriji, v Porabje na Madžarskem in na Hrvaško. Vsi družinski izleti so spleteni okoli basni, pravljic in pripovedk, ki polepšajo odkrivanje narave in kulture tako otrokom kot vsem drugim, ki so v sebi ohranili vsaj kanček otroškega veselja. Kdor hodi, je kakor »rajski potepuh, sprehajaš se od ene zanimivosti do druge, nabiraš te reči v svojo popotniško malho in si vsak dan bogatejši,« pravi Irena Cerar.

Knjiga je, kakor ste zapisali v uvodu, nastajala sedem pravljičnih let. Po kakšnem ključu ste izbirali izletniške cilje?

Raziskovala sem v vse smeri. Po eni strani sem iskala zgodbe, prebirala sem zbirke ljudskih pripovedi, vzporedno pa sem študirala geografske in turistične vodnike. Ko sem našla primerno pravljico ali povedko ter izletniški cilj, ki je primeren za družine in ni preveč zahteven, sem dobila enoto. Seveda je bilo to samo na papirju – vse je bilo nato potrebno preveriti še na terenu in z iskanjem vztrajati tako dolgo, da se je vse sestavilo. Kar dve leti sem recimo potrebovala, da sem prišla do končnega seznama. A bilo je vredno: tako imamo prvič v eni sami knjigi zajete zanimive izletniške cilje ob meji in z njimi povezane ljudske pripovedi.

Pravljice, basni, pripovedi so v različnih pokrajinah različne. Enako velja tudi za pokrajino. V Sloveniji se radi pohvalite, da je država izjemno raznolika – ima vse od morja do Alp in panonske nižine. Kdor bo šel po izletih iz vaše knjige, bo tako pestrost gotovo našel tudi v zamejstvu.

Res je. Knjiga izraža osupljivo raznolikost: tako v zakladnici zgodb kot v raznolikosti pokrajin ter naravnih okolij. Recimo, že sama italijanska meja je geografsko neverjetno raznolika: imamo morje, kraško obalo, goriški del ter alpske doline in visoke gore. Tudi Koroška je bila za našo družino izredno presenečenje. Na majhnem območju je neverjetna koncentracija naravnih lepot in izobilja kulturne dediščine; strašno sem uživala zaradi vseh teh jezer, sotesk in gora! A to so tudi zgodovinsko bogati kraji, zato so za obiskovalca, ki ima rad naravo in kulturo, vrhunski spoj. Si kakor rajski potepuh, sprehajaš se od ene zanimivosti do druge, nabiraš te reči v svojo popotniško malho in si vsak dan bogatejši.

Je zgodovinski kontekst Koroške dodatna začimba, pikica na i?

Seveda je še posebej zanimivo, ker smo kot Slovenci povezani s temi kraji, z našo mitološko zibelko slovenstva. Zdi se mi prav, da jih vsaj enkrat obiščemo, to je del splošne razgledanosti. Poleg tega pa je tudi drugih kulturnih znamenitosti veliko, od srednjeveških gradov do arheoloških parkov, vsak si lahko izbere tisto, kar ga še posebej zanima. Priznati moram, da sem si želela ustvariti knjigo, ki bo usmerjala pogled tudi v prihodnost: kaj mi kot obiskovalki iz Slovenije ti kraji prinašajo danes, kaj lahko vidim, spoznam, doživim. Želela sem, da z vodnikom poprimem bralca za roko, ga popeljem čez mejo, da se na lastne oči pre­priča, kako je. Šele ko se osebno povežemo s krajem, ga imamo lahko za svojega in če nam je všeč, bomo želeli izvedeti čim več.

Knjiga je nastajala v stiku z ljudmi v teh krajih. Kako doživljati različnost ljudi v različnih obmejnih okoljih okrog Slovenije?

Ta vodnik se od mojih drugih knjig razlikuje ravno po tem, da so bili stiki z ljudmi pomembnejši kakor v matični deželi. V krajih, ki jih opisujem v knjigi, večinoma nisem bila samo enkrat, večkrat sem se vračala, dvakrat, trikrat, v Reziji sem bila kar sedemkrat. Kjer sem imela sogovornike, mi je to pomagalo narediti korak dlje. Zelo prevzetno in kratkovidno bi bilo, če bi si domišljala, da se bom enkrat pripeljala iz Ljubljane, na hitro pogledala in napisala knjigo. Ljudje pa so zanimivi in različni, kamor koli se odpravljaš. Po italijanski meji sem z lahkoto vzpostavljala stike, ljudje so po mediteransko odprti. Na Koroškem mi je bila najpomembnejša sodelavka Martina Piko-Rustia, brez nje bi iz vsega izobilja težko izbrala zgodbe. Pomagala mi je tudi pri pregledu besedil iz avstrijske Koroške. Tudi Milan Piko me je gostil v Pliberku in mi veliko pomagal pri vseh besedilih s področja Geoparka Karavanke. Franc Kattnig mi je svetoval pri izbiri izletniških ciljev in kontaktih. Pomagali pa so tudi drugi posamezniki, ki sem jim nadvse hvaležna. Stiki z ljudmi so se me nepričakovano dotaknili, iz nekaterih srečanj sem potem za dušo napisala še eno knjigo, Potepuške okruške, ki jo je izdala založba Buča. V njej so drobne potopisne zgodbe, ki so se nam godile na poti, tudi moja razmišlja in doživljanja krajev, ljudi, hoje … Imela sem nekaj nadvse zanimivih naključnih srečanj z ljudmi, ki so bila nepozabna in sem jih hotela zabeležiti.

Knjiga je namenjena predvsem družinskim izletom …

… iz izkušenj vem, da te knjige uporabljajo tudi ljudje brez otrok. Zato bi rekla, da so primerne za vse, ki imajo radi dobre zgodbe, ki se radi potepajo, so radovedni in jih zanimata naravna in kulturna dediščina.

V hribe ste tudi sami hodili s svojimi otroki. Kako spodbuditi otroka za pohode v naravo?

Za otroka je zelo pomembno, da je vključen v načrtovanje izleta, da sodeluje. Vemo, da so ravno zgodbe odličen motivator, da jih zasrbijo pete. Otroci do devetega leta so v tako imenovanem pravljičnem obdobju in svet doživljajo skozi igro in domišljijo. Njih zares zanima, ali bodo kje ugledali škrata ali velikana in kakšna je tista votlina, v kateri prebivajo žalik žene ali krivopete … Med potjo si lahko pomagamo z različnimi igrami, mi smo se veliko igrali besednih iger, da je čas hitreje minil. Pripovedovali smo si tudi »zgodbe iz mojega življenja« – starši smo povedali kakšen pripetljaj iz svojega otroštva. S tem se družina tudi bolj poveže, otroci več izvejo o svojih starših in se sami učijo opisovati svoja čustva in doživljanja. Dobre so igre opazovanja narave, v najzgodnejšem obdobju pa se mi zdi najpomembnejše, da starši otrokom na primernih krajih dovolimo prosto igro v naravi. Narava je še vedno najboljša igralnica! Da se ob potoku ali tolmunu ustavijo in se tam zadržijo pol ure ali eno uro, če je treba. Če želimo, da si bodo otroci nabrali lepih spominov, ki jih bodo spremljali vse življenje, ne bodimo storilnostno naravnani, ne glejmo preveč na uro, ne kljukajmo zastavljenih, odraslih ciljev. Pomembno je, da je izlet prilagojen otroku, da se prepustimo toku dneva, da se tudi starši sprostimo. Pa srečno!

Irena Cerar
Pravljične poti brez meja. Družinski izleti
Založba Sidarta, 2021
Cena: 31,90 €