Martin Domenig-Čertov je pred­sednik in soustanovitelj društva »Tri rožice na Zilji«, ki deluje na Brdu. Domenig-Čertov dela na področju interimistične koordinacije izobraževalnega centra kliničnega centra Celovec. Študiral je politične vede na Dunaju. Kasneje je eno leto študiral slovenščino v Gradcu. Cilj društva »Tri rožice na Zilji« je ohranjevanje in posredovanje ziljskega narečja ter slovenščine. Pogovor o položaju narečja, učenju jezika in delu društva.

Ste predsednik društva »Tri rožice na Zilji«. Kako je prišlo do ustanovitve društva?

Martin Domenig-Čertov: Društvo smo uradno ustanovili leta 2014. Nekaj prijateljev in prijateljic z Zilje nas je razmišljalo o položaju v dolini oziroma na Brdu. Strinjali smo se, da imamo z jezikom in posebej z narečjem veliko dobrino in da je gromozanska škoda in žalost, da idiom izginja. Leta 2013 smo začeli organizirati neke vrste stalne mize, kjer smo se pogovarjali in se učili slovenščino. Kasneje smo se v tem krogu odločili, da ustanovimo društvo s ciljem ohraniti in posredovati narečje in jezik. 

Sami ste se naučili slovenščino in ziljsko narečje. Kako je prišlo do tega?

Ko sem bil še otrok, sem precej časa preživel pri starih starših. Moja stara starša sta med seboj govorila slovensko, z mano pa nemško. Tudi sosedje v njihovi starosti so govorili po slovensko. Zame, ki sem bil še otrok, to ni bilo nič čudnega – mislil sem, da je to pač jezik starih ljudi. Ampak vedno sem hotel razumeti, o čem govorijo. Vedno sem spraševal, kaj to ali ono pomeni. Toda če starši ali stari starši ne govorijo s teboj dosledno po slovensko, se kot otrok ne boš naučil jezika. 

Ko sem potem začel študirati in nisem več stanoval doma, sem vedno bolj razmišljal o domovini in jeziku. Če hodiš po Dunaju, vedno spet slišiš koga, ki govori kakšen slovanski jezik. Tu in tam sem razumel kakšno besedo. To me je res veselilo in moj interes je nenehno rastel. Potem sem dobil možnost, da za eno leto študiram slovenščino v Gradcu. Z znanjem, pridobljenim med študijem, sem se vrnil domov. Tam sem poslušal, kako se dedek in babica med seboj pogovarjata. Tako sem lahko sčasoma tudi začel govoriti v narečju. 

Ena od aktivnosti društva je jezikovni tečaj. Tudi letos organizirate tečaje slovenščine za začetnike in za nadaljevalce. Kako potekajo vaši jezikovni tečaji?

Sprva smo se srečavali ob stalni mizi pri »Fuchsu« – v gostilni na Brdu. Zanimanje za te sestanke, na katerih smo se v precej neformalnem okviru učili in se pogovarjali, je bilo posebno med mladimi zelo veliko. Na začetku nas je bilo okoli dvajset, potem je število udeležencev raslo. To tudi kaže, da povpraševanje obstaja, ampak ponudba ni zadostovala oziroma ne zadostuje.

V gostilni smo se srečavali v posebni sobi. Po pouku smo se vsakič usedli v glavno sobo, diskutirali in poskušali uporabljati besede in stavke, ki smo se jih naučili. Starejši ljudje, ki so slučajno bili v gostilni, so slišali naše pogovore, počasi so se odprli in začeli tudi z nami govoriti »pa našan«. Nekateri so začeli obiskovati gostilno prav ob teh večerih, ko so potekale stalne mize, da bi se potem z nami lahko pogovarjali. Te stalne mize so potekale od oktobra do maja. Ker sem tedaj bil študent, sem bil ob teh mizah učitelj in prirejal lekcije in podlage. Pripravil sem povedi in besede v slovenščini, v narečju in v nemščini. Toda potem nam je zmanjkalo materiala za narečje. Zato smo morali spremeniti stalne mize v tečaj slovenščine. Za učenje slovenščine namreč obstaja dovolj podlag. 

Kako je ta menjava od učenja narečja na pouk slovenščine vplivala na tečaj?

Po tej spremembi so se tudi starejše osebe začele zanimati za tečaj. Ljudje, ki še razumejo narečje, so se zdaj pridružili tečaju. Po drugi strani se mladina večinoma bolj zanima za narečje. Tako smo zgubili mnogo mladih, ker za nas ni več bilo možno poučevati ziljskega narečja. Mladina, ki obiskuje šolo ali jo je ravno šele zapustila, se ne zanima toliko za tradicionalni jezikovni pouk. Neformalnost, osebni pristop in navezanost, ki jo imajo do narečja, jih je privlačilo. 

Na osnovi vsebin stalne mize ste priredili tudi digitalno verzijo tečaja. Kako ta digitalni tečaj deluje?

Poskusili smo ustvariti neke vrste digitalni tečaj za ziljščino s platformo »Memrise«. Tam se lahko naučiš nekaj besed in fraz. Program ti pokaže besede in stavke v ziljšini, v slovenščini in v nemščini. Lahko tudi po­slušaš izgovorjavo besede. Nato moraš v nalogi izbrati pravi pomen. 

Na splošno menim, da so digitalne aplikacije in opcije važne za osnovno učenje jezika. Naš tečaj ni kdo ve kako obširen, je pa primer, kaj vse se lahko stori z digitalnimi sredstvi.

Mislim pa, da ti pomaga, če imaš vsebine nekje fiksirane. Če imaš učbenik, v katerega lahko vedno spet pogledaš, kadar kaj pozabiš, je verjetnost manjša, da besede čisto zgubiš. Pomembno bi bilo, da se za ziljsko narečje ustvari tak učbenik oziroma priredi več učnih materialov.

Kakšno je trenutno stanje ziljskega narečja?

Narečje propada in vedno manj ljudi obvlada ta idiom. To je velik izziv. 

Mislim, da je velik problem, ker jezik in posebej narečje v javnosti nista več prisotna. Doma, v privatnem krogu, še nekaj družin govori »pa našan«. Ampak tudi v teh družinah ne posredujejo avtomatično jezika mlajši generaciji. Sam sem na primer vedno znova opažal, da posebno starejši ljudje med seboj govorijo slovensko, ko pa stopiš k njim, slovenščino zamenjajo z nemščino. To je seveda razumljivo glede na zgodovino. Toda mislim, da je zdaj čas, ko se lahko spet bolj prosto uporablja jezik. Počasi se ljudje tudi zavedajo, da so narečja nekaj posebnega in dragocenega. Poleg institucij, kot so dvojezični vrtci in šole, so tu projekti, npr. stalna miza ali slovenski tečaj, ki jezik spet malo potisnejo v ospredje. Pri nadaljevanju učenja je pa izredno važno, da se lahko s kom v tem jeziku oziroma narečju pogovarjaš. V socialnem kontekstu se najlaže učiš. Moj brat je obiskoval dvojezično šolo, ampak ker ni nadaljeval z učenjem in v bistvu ni bilo možnosti uporabljati znanje izven institucije, se danes ne more pogovarjati v slovenščini. Brez tega, da jezik živi in da se ga v vsakdanu slušno lahko uporablja, ima vse skupaj le malo smisla. 

Brez tega, da jezik živi in da se ga v vsakdanu slušno lahko uporablja, ima vse skupaj le malo smisla. 

Martin Domenig-Čertov

Največ javne pozornosti slovenščina pogosto pridobi preko izvajanja tradicij, šeg in navad. Toda to lahko tudi vodi v folklorizacijo manjšine. Kako je po vašem mnenju s to dinamiko?

Mislim, da imajo tradicije tako pomembne kot tudi potencialno škodljive učinke. Pozitivno je, da se preko tradicij sliši jezik v javnem in spoštljivem kontekstu. Pri žegnu na primer zbor poje slovenske pesmi in starejši ljudje se priključijo. Sestavine noše so označene s slovenskimi imeni. Ob takšnih točkah se da navezati diskurz okoli jezika. Važno je, da se zavedamo, da jezik in navade stojijo v neločljivi zvezi. Če jezik umre, umrejo tudi navade, umre kultura. Že danes se pogosto znajdemo v absurdni situaciji – v bistvu je namreč večina naše kulture in naših tradicij slovenska, ampak jezika ne razumemo več. Če torej na primer pojemo pesmi, pogosto sploh ne vemo, kaj opevamo. Tradicije potekajo že danes čisto drugače kot tedaj, ko so nastale. Tedaj so ljudje namreč razmišljali in govorili v slovenščini in so imeli dostop do globljih plasti tistega, kar sestavlja naše tradicije. Mislim, da ta današja situacija ni dolgotrajna in ne bo več dolgo delovala. Ali se bodo ljudje spet naučili narečja ali pa bodo tudi šege in navade izginile. Na žalost je druga opcija bolj verjetna. 

Ali se bodo ljudje spet naučili narečja ali pa bodo tudi šege in navade izginile.

Martin Domenig-Čertov

Kateri projekt društva je vam posebno ostal v spominu?

Leta 2016 smo organizirali v Šmohorju glasbeni večer, kjer se je pelo pesmi v ziljskem narečju. Tedaj smo povabili kvartet »MundART«, kvintet »Smrt­nik« in oktet »Lussari«. Projekt mi je bil všeč, ker se pesmi ni le pelo, ampak smo med nastopi tudi govorili o pomenu pesmi, o tradiciji petja na Zilji ter o jeziku na splošno. Bil je torej tudi informativen večer. Mislim, da takšne ponudbe podpirajo učenje jezika. Lahko odneseš kakšno besedo in jo uporabiš v naslednjem pogovoru. Ali pa na splošno širiš zavest o narečju in skupnosti.

Kako poteka kooperacija z drugimi društvi, kot so na primer»Erinnern Gailtal«, na Zilji?

Mislim, da je zgodovinsko delo, ki ga opravlja na primer »Erinnern Gailtal«, zelo pomembno. Mnogi koroški Slovenci in Slovenke so bili med drugo svetovno vojno deportirani in posledice te travme se čuti do danes. V bistvu ima vsako društvo določeno tematsko žarišče, na katerem dela. S tem, da imamo različna področja, pa se lahko tudi dopolnjujemo. Društva so v stiku. Sam sem tudi član društva »Erinnern Gailtal« in Bernhard Gitschtaler, predsednik društva, je tudi član društva »Tri rožice na Zilji«. 

Povezani pa smo tudi z društvom »SPD Zila«. Pred kratkim so nas na primer povabili na čezmejno srečanje na Bistriški planini, kjer smo se med drugim udeležili kulturno-zgodovin­skega pohoda in prisluhnili raznim prispevkom. 

Delo društev se mi zdi zelo pomembno. Že njihov obstoj je jasen znak za živi jezik. Naloga ziljskih društev je ohranitev, posredovanje in razvoj kulture, zgodovine in jezika. Težava je seveda, da se to vse večinoma dogaja na prostovoljni bazi in ljudje pogosto nimajo dovolj kapacitet. Zato se napredki pogosto ne zgodijo tako hitro, kot bi si to na primer želel jaz. Problem je tudi, da lahko dosežeš le določeno območje. Mi delamo na Brdu, v Zahomcu in na Bistrici so društva in iniciative, ampak vmes ni nič. To je res škoda. 

Menite, da bo uspelo rešiti ziljščino?

Upam da, ampak bo zelo težko. Potrebujemo več sredstev in več podpore. Posebno pa potrebujemo znanje in pomoč tistih, ki še obvladajo narečje. Smo v kritični fazi, saj je večina govornikov stara okoli 80 ali 90 let. Manjkajo nam osebe, ki še zares obvladajo ziljščino. Te ljudi moramo prositi, da z nami delijo svoje znanje, to pa je treba potem tudi fiksirati oziroma shraniti. Menim, da so glasovni posnetki pri tem posebno važni. Naše društvo »Tri rožice na Zilji« je že pričelo s snemanjem. Društveniki smo obiskovali starejše ljudi, se z njimi pogovarjali in te pogovore posneli. Toda po začetku pandemije se je to delo seveda ustavilo. 

Zdaj se moramo potruditi, da ustvarimo bazo, na kateri lahko kasneje gradimo in s katero lahko sestavimo tak učni program, s katerim se bo lahko vsak naučil perfektno ziljščino.


Pet primerov iz ziljščine: 

Jeas murn iate! – Jaz moram iti!

Kopa stej žәbriš? – Kaj zdaj govoriš?

Jutre spet diuan. – Jutri spet delam.

Henjej! – Nehaj!