60. let Katoliške akcije: Potrudi se za vsako udeleženko

Katoliška akcija je 60-letnico v Tischlerjevi dvorani praznovala z molitvijo, pesmijo in predstavitvijo sodelavk in sodelavcev z modno revijo. Slavnostna govornica v Tischlerjevi dvorani je bila Ani Boštjančič, že 15 let predsednica Katoliške akcije. Moderiral je Pavle Zablatnik, nekdanji poslovodja organizacije, ki jo je na Koroškem leta 1965 ustanovil Vinko Zwitter. Laiški organizaciji je čestital krški škof Jožef Marketz, ki je ob zahvali prostovoljnim sodelavcem Katoliške akcije nagovoril tudi spremenjene okoliščine za delovanje: »Več moramo poslušati mlade, med katerimi mnogi od staršev niso prejeli vere, številni niti krščeni niso. Za nas tukaj je vera samoumevna, a mi smo izjema. Kako mladim posre­dovati bogastvo naše vere, je eden glavnih izzivov pred cerkvijo danes. Glejmo, da se nam spet več ljudi pridruži na naši poti in nas vpraša, kam greste in zakaj.«

»Včasih je bilo 500 ljudi na otroškem dnevu, zdaj ni več tako, da bi otroke kar z avtobusi vozili k nam. Tudi na postnem srečanju žena nas je danes pol manj kot nekoč in se moramo za vsako udeleženko posebej potruditi,« pove 65-letna predsednica Katoliške akcije Ani Boštjančič, ki vodi tudi farni svet v Bilčovsu. Do upokojitve pred petimi leti je Ani delala kot bančna uslužbenka pri Posojilnici v Bilčovsu, po zaprtju podružnice pa v Šentjakobu. Neplačano funkcijo predsednice opravlja že 15 let, trenutno ji ob strani stojita nastavljeni poslovodja Andrej Lampichler in duhovni asistent, dekan Janko Krištof. »Sprva sem se upirala prevzeti predsedstvo, saj sem raje v ozadju, a me je tedanji poslovodja Pavle Zablatnik po osmih dneh prepričal. Pokojna Ani Reichmann mi je dejala: 'Boš videla, koliko se boš naučila, kako boš zrasla, koliko novih zornih kotov boš spoznala!' In res je bilo tako. Ob strani so mi stali mentor Pavle in duhovni asistenti Katoliške akcije, ki temelji na sodelovanju prostovoljcev laikov, nastavljenih laikov in duhovnikov.« 

Ko je leta 1960 prišla na svet v Velinji vasi, se je Ani pisala Krušic. »Šest otrok nas je bilo pri Rupiju, Marija Hedenik, Toni in Franci Krušic, Rezi, ki živi na Dunaju, Krista in jaz. V veliki družini smo odrasli, poleg mame in očeta sta z nami živela še stara starša. Šlo nam je zelo dobro in smo se zelo radi imeli. Vedno smo pa tudi otroci morali delati. Vsak je imel svojo nalogo, eden je pospravljal kuhinjo, ena sestra je šla na vrt, druga pa k živini. Tudi med počitnicami smo otroci vstajali ob sedmih zjutraj, ker so morale krave na pašo. Naša mama je vedno govorila, da moraš delo imeti rad in ga opravljati s srcem. Ob petkih, ko so prišle Novice, Družina in dom, Nedelja, je rekla: 'Danes imam pa delo.' Vse je pregledala in pre­brala. Mama je bila globoko v­erna in je vseskozi molila za nas. Kot svetnica je znala biti tudi v pozni starosti hvaležna, vedno je rekla: 'A sem si jaz to zaslužila, da mi tako dobro gre.' Toliko dragocenega smo otroci prejeli od nje, od vere preko pomena družine do jezika.« 

Ani Boštjančič je mama treh otrok, to so 35-letna Anja, 31-letni Niko in 28-letni Simon, je pa tudi dvakrat babica. Anja živi v Celovcu, Niko in Simon z ženo in dvema otrokoma pa pri starših v Branči vasi. »Moram res reči, dobro nam gre skupaj. Pesem v naši družini igra pomembno vlogo, saj Niko in Simon večkrat nastopata pri koncertih. Pogosto si mislim, kakšno srečo imam ob otrocih, ki res stojijo v družbi, se znajo zahvaliti, prositi, oprostiti, se nasmejati.« Hči Anja je bila priča hude prometne nesreče. »Ko sva z možem pred leti zidala hišo, se je v moj avto, v katerem je sedela Anja, zaletel voznik z 2,7 promila. Moja leva noga je bila povsem zmečkana. Med zdravljenjem sem doživela še pljučni infarkt, ki ga po mnenju zdravnikov ne preživiš. Molila sem v strahu, da hčerka ne ostane brez mame, ko sem nenadoma v sebi začutila tako veliko moč. Doživela sem živ stik z Bogom, občutek, da me je Bog vzel za roko in me spremlja v mojem izzivu. Zdravnik mi je rekel, da moram od zdaj praznovati rojstni dan dvakrat v letu. Pred tremi leti pa me je v Portorožu na prehodu za pešce zbil motorist, tako sem bila za tri mesece po operaciji na vozičku, kjer sem se včasih počutila, kot da bi bila v ječi, ampak je tudi to za nekaj dobro, saj vidiš, kako je ljudem, ki so na vozičku.«