Na Obirskem se je spuščal mrak in skozi priprta okna se je slišalo ubrano petje Deklet Smrtnik, ko sem obiskala Zaliko Smrtnik, da mi pove, kako doživlja aktualni položaj slovenščine v svoji deželi.
Zalika Smrtnik se je rodila na Obirskem pri Novaku. Na kmetiji je odraščalo osem otrok, ki so se doma naučili slovensko, nemško pa šele v šoli v Železni Kapli.
Kakni so spomini na šolo?
Od našega doma na hribu je bila razdalja enaka do šole na Obirskem kot do Železne Kaple, ker pa je v bližini bila postaja za avtobus v dolino, smo se otroci z naše domačije šolali v Železni Kapli. Takrat je bilo vzdušje med koroškimi »Nemci« in Slovenci še precej zastrupljeno, tako da marsikatera učiteljica, ki danes govori slovensko, takrat ni spregovorila slovenske besede. Šola je sicer bila dvojezična, ampak slovensko se ni kaj dosti govorilo. Otroci smo bili precej prestrašeni, učitelji dvojezičnosti niso spodbujali, sošolci iz Galicije pa so bili zelo nastrojeni proti slovenščini. V glavni šoli mi je že šlo dobro, saj sem se nemško hitro in dobro naučila, tako da sem imela na višji šoli v Šentpetru same dobre ocene. Prav v šoli sem postala zagrizena Slovenka, ker so nas včasih obravnavali kot tepce. Potem si se pa potrudil in se dobro naučili nemško, da si jim pokazal, kaj znaš. Dve leti po šoli sem delala kot šivilja, potem pa je že prišel prvi otrok. Tudi moj mož Folti je odrasel v naši občini. Imava dve hčerki in pet sinov, zdaj pa imava tudi že dve vnukinji in enega vnuka. Trudila sem se, da sem vsem sedmim otrokom v srce vlila zavednost in vero. Za slovensko identiteto mora vse živeti, od kulture in politike do športa, v našem življenju pa je pomembna tudi vera. Naš družinski jezik je slovenščina.
Katera misel se vam utrne, če primerjate jezikovno znanje svoje generacije, vaših otrok ter vnukov?
Neglede na to, s kom govorim, vsakemu priporočam, da naj da otroke v Slovensko gimnazijo, pa tudi če samo za štiri leta, da se naučijo dobro brati in pisati, pa tudi malo bolje govoriti v slovenskem jeziku. Od srednje šole v naši občini tega ne moremo pričakovati. Kdor slovensko ne zna od doma, se jezika v šoli ne bo naučil.
V času vašega šolanja slovenščina ni bila enakovreden učni jezik, zdaj pa zakon predvideva polovico pouka v slovenskem jeziku. Kaj v šolah še manjka, da bi zakon zares izpolnjevali?
Čisto enostavno: manjka narodna zavednost učiteljic in učiteljev. Podobna situacija pa je tudi v raznih klubih in društvih, na primer pri športu. Če tisti, ki so v odboru in imajo slovenščino kot materni jezik, ne poskrbijo za dvojezičen nastop in za vidno dvojezičnost npr. na vstopnicah, bomo izginili. Pa tudi v cerkvi: če ne bomo obiskovali slovenskih maš, bo slovenščina iz cerkev izginila.
Morda smo postali leni, ker se ni treba več boriti. Zdaj smeš govoriti slovensko in se ni treba več kregati za pravice, slovenščina pa vseeno izginja.
Zalika Smrtnik
Kje vidite razloge za tak odnos do lastnega jezika?
Morda smo postali leni, ker se ni treba več boriti. Zdaj smeš govoriti slovensko in se ni treba več kregati za pravice, slovenščina pa vseeno izginja. Če pa vseeno zahtevaš svoje neizpolnjene pravice, te imajo pa za ekstremista. Manjka narodna zavednost ali zagrizenost. Nekoč je bilo nevarno kaj odkrito povedati, pa smo se borili. Zdaj se je vzdušje res izboljšalo, zato se moramo vprašati, zakaj nas je vse manj. Ker se ljudem slovenščine ne zdi vredno dati naprej, otrok ne vzgojijo z zavednostjo, kaj pomeni materinščina in da jo je treba ohraniti.
Kaj pa bi se moralo spremeniti na političnem področju?
Jasno povem, ker bi rada, da se kaj premakne: Naše tri organizacije ZSO, NSKS in SKS bi se morale združiti, potem pa bi morali začeti migati, migati. Saj nihče nič ne dela, vse samo spi! Tudi EL bi se morala bolj boriti. Če se kaj dogaja, tega ne izkoristijo, ker niso aktivni. Takih predstavnikov ne potrebujemo. Včasih se mi zdi, da se v Celovcu že bolj trudijo za obstoj jezika kot pri nas na podeželju – to vidim na primerih, kot so KOŠ, slovenski študentski klub, nekateri vrtci ali popoldanska oskrba A, B, C, Č. Pri nas na deželi pa imamo vsega dosti, s celo vasjo lahko govorimo slovensko, zakaj bi torej še kaj kritizirali ali se trudili, če pa nam itak gre dobro? Če se nam ni treba več boriti, postanemo leni in se asimiliramo. Če bo šlo tako naprej, bomo kar zaspali.
Se je odnos do jezikov nasploh spremenil?
Ja, jezi me, ko vidim, da na instagramu Slovenci pišejo raje v angleščini kot v slovenščini. Saj lahko pišejo angleško, ampak naj pokažejo tudi svoj jezik! Dvojezičnost je treba živeti!
