»Mislim, da sta kultura in umetnost posebno v negotovih časih zelo pomembni. Izražanje v teh panogah je posebna značilnost človeštva. To je zmaga evolucije.«
Tanja Prušnik je umetnica in arhitektka. Kot prva ženska je leta 2019 postala  predsednica Društva avstrijskih likovnih umetnikov in umetnic (Künstlerhaus). Poleg tega se ukvarja z lastno družinsko zgodovino tudi na podlagi spominov svojega deda Karla Prušnika-Gašperja, ki jih je zapisal v knjigi »Gamsi na plazu«. Med drugim so iz tega nastali projekti »Utopija«, sedemkilometrska umetniška inštalacija »sledi_spuren« in umetniška intervencija na mostu med Labotom in Suho »brücken bauen-gradimo mostove«. Prušnikova se tudi kritično ukvarja s položajem umetnice v umetniški sceni. Pogovor o njenem predsedniškem delovanju, o umetnosti in slovenskem jeziku.

Leta 2019 ste postali predsednica Društva avstrijskih likovnih umetnikov in umetnic. Kako ste doživeli zadnja leta?

Tanja Prušnik: Zadnja leta so bila zelo pestra in zanimiva. Vesela sem,  da lahko mnogo naredim, pospešujem in vidim, če sta projekt ali ideja uspešna. Ob delu sem spoznala mnogo zanimivih ljudi. Pred nekaj meseci nas je npr. obiskal zvezni predsednik Alexander Van der Bellen. Posebno lep dogodek je bil zame otvoritev hiše na Karlovem trgu. To je bilo tik pred izbruhom pandemije in lahko smo še praznovali s 3000 ljudmi  – brez okuženj, to je bil eden zadnjih veledogodkov na Dunaju. Zame so tudi srečanja z ljudmi iz političnega in družbenega, predvsem pa iz umetniškega okolja zelo dragocena.  Srečala sem na primer še umetnika Arika Brauerja in Gustava Peichla, ki sta bila oba člana društva.  

Ste tudi prva ženska, ki opravlja funkcijo predsed­nice društva. Zakaj menite, da je šele leta 2019 prišlo do ženskega vodstva?

V bistvu je res čudno, da je šele leta 2019 prva ženska prevzela to funkcijo. Iz zgodovine društva je razvidno, da so ženske šele v 1960ih letih lahko postale članice. Prej so sicer delale v ustanovi, toda niso bile včlanjene. Danes je razmerje med številom članov in članic izenačeno, vendar je bilo prvič, da so izvolili žensko. Očitno družba še vedno ni tako daleč, kot bi si želeli. To neizenačenost na vodilnih položajih vidimo tudi v politiki. V muzejskem delovanju je vsaj v Avstriji mnogo žensk na čelu, na umetniškem področju pa so povečini moški v ospredju. Še vedno.

Kako je vplivala in vpliva koronska pandemija na delovanje v društvu?

Aktivnosti društva imajo več značajev. Na eni strani imamo splošno društveno delovanje. To je v pandemiji nekako zamrznilo, ker se člani in članice ne moremo srečavati. Seveda smo v stiku po zoomu, a delovanje ni enako. Društva živijo od aktivnega izmenjavanja in diskusije. Ta socialni aspekt v pandemiji ni mogoč.

Na drugi strani je delo odbora. To delo je v času pandemije zelo intenzivno, ker se išče možnosti, kako izvajati program v spletu, iščemo nova področja za izmenjavo, delujemo na daljavo. Ponujamo virtualne oglede razstav, pogovore s kustosi ali umetniki.

Omeniti je treba tudi delovanje za javnost, npr. o razstavah. Razstava »Ko gesta po­stane dogodek« je nastala v sklopu avstrijsko-slovenskega dialoškega leta in v njej so zastopane avstrijske in slovenske umetnice.

Mislim, da sta kultura in umetnost posebno v negotovih časih zelo pomembni. Izražanje v teh panogah je posebna značilnost človeštva. To je zmaga evolucije. Če se ljudem to vzame, potem to vpliva na družbo. Ljudje potrebujejo ta izziv razuma. Upam, da bomo ohranili možnost varnega konzumiranja umetnosti in kulture.  Prav tako je važno, da gremo z našim programom v javni prostor. Tako nam je to uspelo na pročelju hiše – z delom in feministično solidarnostno izjavo umetnice Katharine Cibulke. S tem delom smo celo bili vidni npr. na letošnjem novoletnem koncertu Musikvereina (Glasbenega društva), ki ga prenašajo po vsem svetu. Sedaj imamo predstavitev na Karlovem trgu, v glavni pasaži.

Ukvarjate se tudi z družinsko zgodovino, ki jo je napisal vaš ded Karl Prušnik-Gašperj v knjigi »Gamsi na plazu«. Kako ste se lotili te teme?

V družini smo to zgodovino vedno živeli in govorili o njej. Z umetniško platjo na to temo sem se začela ukvarjati leta 2014, ko sem oblikovala naslovnico tretje naklade nemškega prevoda knjige »Gamsi na plazu«. Razmišljala sem o  svojem likovnem dostopu do te teme. V mislih sem vselej videla pokrajino,  po kateri so se partizani gibali, pokrajino, ki jo opisuje moj ded in o kateri smo se v družini vedno spet pogovarjali in sem jo sama dobro poznala, saj sem često šla po spominski poti od domačije mojega ded pa do Peršmanove domačije. Kar hitro mi je bilo jasno, da bom to temo izrazila v pokrajinskih prispodobah. Realno pokrajino sem abstrahirala. Najlepši trenutek je bil zame, ko mi je moj rajni stric, ki je živel na domačiji mojega deda, ob razstavi v Peršmanovem muzeju rekel: »Tanja, to kar vidim na tvojih slikah, vidim vsak dan.« To je bil zame najlepši kompliment.

V katero smer se je projekt potem razvil?

Prvi cikel slikovnih objektov je obsegal približno 50 del. Tematika me pa ni spustila in me spremlja do danes. Vedno spet me zagrabi in nadaljujem. Po prvem ciklu je nastala »Utopija_gnp«, ki naj prikazuje utopije svobode naših prednikov, svobode, ki jo mi danes lahko živimo. Nastal je »gozd« stel – vrsta stolpov, ki se vzpenjajo v zrak, zloženi iz platen, na katere sem slikala.  Ob tem je tudi čas velika tema. Danes se lahko še pogovarjamo s pričami časa in zato je važno, da se zapiše te zgodbe. Moramo jih shraniti, da zgodovine ne bodo kdaj napačno pripovedovali. Mora nam ostati v zavesti, kako je bilo zares. Ta aspekt je tudi prisoten v delu, ki sem ga ustvarila za deželno razstavo. Inštalacija »spuren_sledi« je sedem kilometrov dolga. Vprašanje, ki me je tu zanimalo, je bilo: »Kaj bo od nas ostalo?« Skupaj s študenti in z dijaki in sem transkribirala knjigo »Gamsi na plazu« v slovenščini in nemščini na sedemkilometrski trak in ga potem umetniško obdelala. Tudi knjiga je prvotno bila napisana z roko. S tem naj bo nakazana pot v preteklost. Delo na tem projektu je bilo že zaradi dolžine traku zelo intezivno in težavno in je bil precejšen telesni napor, ki pa je tudi prispeval nek potreben aspekt.

Leta 2020 ste ob stoletnici plebiscita sodelovali pri projektu »Brücken bauen-gradimo mostove« dežele Koroške. Oblikovali ste most med Suho in Labotom.

Ko sem izvedela, da je most, ki ga lahko oblikujem, tisti med Suho in Labotom, je bil zame prvi korak, da sem raziskala prostor. Raziskovala sem, kaj je pomenilo govoriti slovenski jezik oz. biti koroški Slovenec ali koroška Slovenka na tem kraju. Naslonila sem se na inštalacijo »sledi«, ker sem čutila sorodnost projektov. Iz knjige »Gamsi na plazu« sem zbrala opise, ki se dogajajo ob Dravi, v bližini mostu, prav tam. Spomin na čas upora sem prenašala v današnji čas. Fotografirali smo dele traku, fotografije natisnili na akrilno-steklene plošče in jih montirali na most. Na eni strani mosta je osemnajst dvometrskih plošč. Vlečejo se od Suhe do Labota. Zanimivo in izzivno na inštalaciji je, da so motivi zelo subtilni. Barva in pisava sta tako vpleteni v ozadje, da zamudiš motiv, če se ne koncentriraš. Moraš biti pozoren, da opaziš podrobnosti nanosa barve ali če hočeš brati tekst. Če pozornost izgine, se zlije vse v Dravo. Umetniško delo ni plakativno, temveč se moraš res ukvarjati z delom, da dojameš izjavo.

Pred kratkim so pomazali slovenske napise na več dvojezičnih krajevnih tablah. Kaj pravite na to?

Bila sem zelo razočarana, ko sem videla te slike. To sta pogled in korak nazaj. Ne vidi se kulturnega in jezikovnega bogastva Koroške. V takšnih dejanjih se izraža neverjetna neumnost. Ni pogleda v daljavo, je le neko plazenje po zastarelosti. Seveda pa tudi boli, če kot koroška Slovenka vidiš poročila o pomazanih tablah.

Kakšen je po vaše položaj slovenskega jezika na Koroškem?

Mislim, da bi bilo važno, da postane upoštevanje obeh jezikov samoumevno, npr. na uradih. Če bi ta enakovrednost in dostopnost do dvojezičnosti bili uresničeni, bi tudi slovenščino na Koroškem drugače dojemali. Mislim, da je mladina glede dvojezičnosti bolj pozitivno usmerjen. Opažam pa tudi, npr. na Dunaju, da se je vedno spet treba boriti za vidnost in slišnost slovenščine. Jezik, ki ga vsi obvladajo, je na Koroškem nemščina, mednarodno pa angleščina. Tako se lahko hitro pozabi na slovenščino. Ukvarjanje z jezikom mora biti za nas v ospredju.

Stanujete na Dunaju in z otrokoma govorite slovensko. Zakaj ste se odločili posredovati slovenski jezik?

Slovenski jezik kot darilo otroku. Če bi jima ne dala možnosti, živeti ta del družinske identitete, bi jima res nekaj ukradla. Zelo važno mi je, da se pogovarjamo doma po slovensko. Pomembno pa je zame tudi, da se v javnosti sliši slovensko besedo. Vedno poskušam vključiti jezik tudi v svoje delo. Zame je prisotnost jezika v vsakdanu samoumevna. Ponosna sem na svojo koroško-slovensko identiteto.

Kaj so vaši naslednji projekti?

Pripravljam dve razstavi v Celovcu. Ena razstava bo v celovškem Domu umetnikov. Nemško in slovensko društvo pisateljev in pisateljic je izdalo antologijo »Naša Koroška«. Na namig društev sem za razstavo nagovorila deset nemških in deset slovenskih likovnih umetnikov in umetnic. Razstava bo na ogled od 18. marca naprej. Druga, ki naj bi bila v okviru dneva žena v vertikalni galeriji žensk v SPÖ na vabilo Ane Blatnik, pa je preložena zaradi koronskih ukrepov. Tema razstave bo položaj umetnice ob številčni premoči moških umetnikov. 24. aprila bo, saj upam, postaviljen sedemkilometrski trak »1920.2020 – sledi« v sklopu deželne razstave v Železni Kapli. 

NAROČI