Tatjana Tolmaier je otrokom in slovenščini predana učiteljica z Radiš. Leta 2015 je prevzela ravnateljske naloge v Mohorjevi ljudski šoli, ki jo je od vsega začetka do upokojitve vodila Marica Hartmann. Tatjana Tolmaier to šolsko leto poučuje prvi razred, v prostem času pa rada bere, je v naravi, na morju in si rada ogleduje tuja mesta. 

Kako ste se odločili, da boste vse življenje delali z otroki?

Tatjana Tolmaier: Kaj boš delal vse življenje kot mlad človek, ne moreš vedeti. Sem pa že pred maturo s sestrično vodila otroško skupino na Radišah, kjer smo z otroki peli, se učili in bili kreativni, kar mi je bilo všeč, zanimali pa so me tudi jeziki in glasba. Na Pedagoški akademiji sem opravila sprejemni izpit in septembra začela s študijem. Mislila sem si: »Če mi ne bo všeč, bom po treh tednih nehala in od oktobra naprej raje študirala na univerzi.« Potem pa o tem sploh nisem več razmišljala, bilo mi je zelo všeč. 

Kako dolgo delate v Mohorjevi ljudski šoli?

Šola je bila ustanovljena leta 1989. Začeli so s tremi razredi in s tremi učitelji. Tisto leto sem poučevala v Kotmari vasi. Leto pozneje so v Mohorjevi potrebovali učitelja za četrti razred in ravnateljica Marica me je vprašala, če bi želela priti na Mohorjevo ljudsko šolo. Odločitev ni bila tako lahka, ker sem se v Kotmari vasi zelo dobro počutila, bolj pa me je zanimalo delo v šoli z zanimivim jezikovnim konceptom, torej z dnevno menjavo jezika. Mislim, da je bila odločitev pravilna.

Če se ozrete v preteklost, kaj se je spremenilo?

Na začetku smo imeli precej staršev, ki so se trudili že za ustanovitev šole, pomagali so pri prenovi, čiščenju in so šolo tudi uredili. Večinoma so to bili koroški Slovenci, ki so živeli v Celovcu in so si za svoje otroke želeli dvojezično izobrazbo na primarni stopnji. Med sabo so se poznali, bili so kot velika družina, pridružili pa so se jim še nekateri nemško govoreči starši, ki so se povsem vključili v to »Mohorjevo družino«. Danes je šola bistveno večja in seveda imamo več staršev, ki nimajo tako tesnih stikov s šolo ali z dvojezičnostjo. Naši učenci pridejo iz dvojezičnih vrtcev Celovca, iz okolice, pa tudi iz drugih okrajev, ker so slišali o naši šoli, da imamo kvaliteten pouk, da se otroci tu dobro počutijo in da vrednote, ki jih posredujemo, tudi živimo. 

Nekateri pravijo, da so se otroci spremenili, da so vse bolj naporni, da prinašajo v šole vse več težav. Kako vi vidite te spremembe?

Otroci se spreminjajo in biti učitelj/pedagog v današnjem času ni vedno enostavno. Delo z otroki (in tudi z odraslimi) je vsak dan znova izziv. Če kdaj kakšen otrok »stopa iz norme«, so starši pripravljeni sodelovati in najti rešitev, da se otrok vključi v razred. Trudimo se sprejemati drugačnost in dobro integrirati tudi otroka s težavami. 

Mohorjeva je katoliška šola. Ima to še določen pomen?

Ja, že! V šolo sicer sprejmemo tudi otroke drugih veroizpovedi. Res pa je, da živimo krščanske vrednote in praznujemo krščanske praznike v letnem krogu, kot del naše kulture. Vsak dan začnemo s kratko molitvijo in v tem kratkem času se otroci tudi malo umirijo. Poleg tega začnemo in končamo šolsko leto s šolsko mašo. Večkrat v šolskem letu imamo meditacijo v kapeli, ki je v naši hiši in nudi posebno vzdušje, kot npr. jeseni, da se zahvalimo za dobrote, ki smo jih prejeli.  

Ste učiteljica prvega razreda in ravnateljica šole. Kako usklajujete ti dve zahtevni vlogi?

Zelo rada sem učiteljica. Vesela sem, da smem poučevati, je pa res, da je delo dveh funkcij kar naporno. Kadar sem v razredu, sem samo učiteljica, administrativne naloge pa opravljam popoldne ali zvečer. 

Lahko na kratko predstavite kakšno posebnost Mohorjeve šole?

Poleg dnevne menjave jezika v prvih šolskih tednih v okviru projekta, ki smo ga razvili s profesorjem Georgom Gombosom, poučujemo dva tedna izključno v slovenščini. Tudi v prvem razredu. To ni povsem enostavno, ampak otroci se res veliko naučijo. Treba pa je omeniti, da večina otrok prihaja iz dvojezičnih vrtcev, kjer se vzgojiteljice zelo trudijo, tako da so otroci že navajeni, da so nekatere enote izključno slovenske. Za nas učitelje je pomembno strokovno sodelovanje s celovško slavistiko, ki občasno analizira jezikovni napredek naših učenk in učencev, za otroke pa imajo poseben pomen šolske izmenjave s šolo v Rušah pri Mariboru. Začnejo se z enodnevnim izletom v drugem razredu, kjer se otroci spoznajo, v tretjem razredu slovenski otroci obiščejo našo šolo, v četrtem razredu pa se skupaj udeležijo športno jezikovnih dni v okviru šole v naravi v Sloveniji. Tako se tri leta srečujejo isti otroci, navežejo prijateljstva in nekateri potem že začnejo med sabo komunicirati v slovenščini.

Kaj vas po več kot 30 letih še vedno navdušuje pri delu?

Še vedno me navdušujejo otroci, ki so zelo odkriti. Kljub edinstvenosti vsakega posameznika jih lahko povežeš v tim, v celoto, kjer sprejemamo drug drugega in se spoštujemo. Vsi smo enako pomembni in kažemo spoštovanje do okolja, narave, hrane itd.

Kaj si želite za prihodnost?

Želim si, da bi še naprej imeli take otroke, tim in pogoje, ki nam omogočajo dobro in uspešno delo. Da bi šolo z našimi vrednotami in vizijami razvijali naprej in da bi otroci dobro pripravljeni in z lepimi spomini zapustili našo šolo. Želim pa si še nekaj: da bi imeli ljudje med sabo spet več stikov in več pogovorov. V zadnjih letih smo se nekako razšli, vsak živi bolj zase, manjka pa nam skupnost oz. socialno skupno življenje. Zavedamo se družbene odgovornosti, zato vedno vabimo starše na prireditve, na skupne maše ali k sodelovanju v združenju staršev, s čimer med sabo gradijo vezi. Otroci pa jim z nastopi pokažejo, kaj vse so se naučili.