Omar Khir Alanam je pisatelj in pesnik. Rodil se je v predmestju Damaska, kjer je tudi doraščal. Študiral je podjetništvo, toda zaradi vojne je moral zapustiti deželo. Zbežal je v Libanon in zatem v Turčijo. Po dveh letih bega je leta 2014 prispel v Avstrijo. Danes z ženo in otrokom stanuje in dela v Gradcu. Sam se označuje za »avstro-arab-hibrida«. Objavil je že številne knjige, med njimi »Danke! Wie Österreich meine Heimat wurde« in »Sisi, Sex und Semmelknödel. Ein Araber ergründet die österreichische Seele«. Njegova nova knjiga »Feig, faul und frauenfeindlich. Was an euren Vorurteilen stimmt und was nicht.« je izšla konec lanskega leta. Avtor si literarnokritično ogleda vse strani in se ob tem vedno postavi na stran ljudi. Pogovor o novi knjigi, arabski skupnosti in življenju v vmesnem prostoru, v »vmesu«.

Vaša nova knjiga »Feig, faul und frauenfeindlich« se ukvarja s predsodki, ki jih doživljajo arabski migranti in migrantke v Avstriji. Zakaj ste se lotili te teme?

Ves čas sem konfrontiran s predsodki. V vsakdanu se jim ne morem ogniti. Kot avtor imam možnost, da nekaj storim proti predsodkom. Mislim, da se je mogoče znebiti predsodkov, če si jih aktivno in kritično ogledamo. Ob pisanju pa sem se seveda ukvarjal z lastno kulturo, z lastnimi vrednotami,  z arabsko skupnostjo v Avstriji ter s krajem, kjer sem se rodil in doraščal. Knjiga je navsezadnje tudi samorefleksija. Mislim, da je tudi za arabsko skupnost zelo važno, da kritično razmišljamo o nas samih, ker imamo tako možnost, da se o tej temi pogovarjamo. To v Siriji, kjer sem doraščal, ni bilo možno.

Ljudje iz manjšin so včasih obotavljivi s kritiko do lastne skupnosti. Nočejo otežiti položaja manjšine. V vaših knjigah si ogledate vse strani in se tudi ne izogibate kritike do lastne skupnosti. Zakaj vam je ta kritični pristop tako pomemben?

Hitro lahko najdeš vzroke, zakaj določene teme ne bi obdelal. V Siriji so ljudje iskali vzroke, zakaj ne bi stavili vprašanja, zakaj ravno zdaj ne bi bil kritičen. Razlogi za to so pogosto: strah pred diktatorjem, vojni konflikti itd. Tako so nas leta dolgo tlačili in utišali. 

V manjšinskih kontekstih v Avstriji pa na primer pogosto slišim, da ljudje nočejo biti preveč kritični, ker manjšina itak že doživlja represijo. Zakaj bi torej napisal ali rekel nekaj, kar jo postavlja v še slabšo luč? Ta argumentacija se mi zdi popolnoma absurdna. Molčati o zadevah, pod katerimi ljudje trpijo, v mojih očeh ni prav. To ni odkrito. Za koga naj bi tudi postavil skupnost v dobro luč? Za Avstrijce in Avstrijke? Za Zahod? Ta vrsta razmišljanja ustvarja vtis, kot da bi Evropejci nekako stali nad mano in da bi bila moja naloga, da jim predložim lepo sliko. To je zelo zaničevalno do manjšine. Dejstvo, da včasih zdrsnemo v to vlogo, je neverjetno. 

Molčati o zadevah, pod katerimi ljudje trpijo, v mojih očeh ni prav. To ni odkrito.

Omar Khir Alanam

V knjigi se ukvarjate tudi z mehanizmi patriarhata v arabski skupnosti, z dinamiko migracijske biografije in s pozicijo žensk v Avstriji. Glavna točka teh razprav je solidarnost z ženskami. Zakaj je to za vas važna tema?

Mnoge probleme, ki jih imamo danes, so ustvarili moški. Živimo v patriarhatu in ta sistem škoduje moškim in ženskam. Vsi smo prizadeti. Posebno če se povežeta manjšina in patriarhat, nastanejo pogosto čisto nove dinamike. Če se na primer ravno javno razpravlja o temi, ki se tiče arabskih žensk v Avstriji, me Evropejci vedno vprašajo, kaj o tem mislim. To se mi zdi precej čudno.

Mediji me na primer pogosto sprašujejo, kaj menim o naglavni ruti. Sam se vprašam: Zakaj, prosim, mene o tem sprašujete? Zakaj ne vprašate žensk iz arabske skupnosti? Jaz lahko le zase rečem, da nočem nositi naglavne rute. Toda ta fenomen vseeno obstaja: ženske nosijo naglavno ruto, moški o tem razpravljajo. Menim, da naj bi bila odločitev vsake posameznice, ali nosi naglavno ruto ali ne. Bistvo je, da se lahko prosto odloči. Tej ženski potem ponudim svojo solidarnost in spoštujem njeno odločitev. 

Kaj za vas na splošno pomeni solidarnost?

Solidarnost, ki se jo živi, pomeni, da od sebe dam tisto, kar zahtevam od drugih. To je zelo osnovna zamisel. Če od drugega zahtevam, da z mano spoštljivo ravna, potem ga naj tudi sam spoštujem, to je potem pošteno. Ta problem solidarnosti ne obstaja le med večino in manjšinami, ampak tudi v manjšinah. Arabska skupnost na primer pogosto ni solidarna, če se človek odloči živeti svoje življenje na nek drug ali nov način. O tej osebi se potem reče, da je postala »drugačna«, da ni več »naša«. Človeka se izključi iz skupnosti. O teh mehanizmih se redko govori. 

Pišete, da se pogosto najdete v položaju med dvema mnenjema ter v vlogi posrednika. Kako občutite to?

Te vloge si res nisem želel. Hotel sem vedno spadati k neki skupini in biti del nje. Dolgo sem iskal skupino, ki bi mi ustrezala, a potem sem si začel ustvarjati lastno pozicijo. Danes sem na tej točki, da lahko rečem: Moja pozicija je vmesna. Nisem le Arabec in nisem le Avstrijec – oboje sem. Obe strani me hočeta izključiti in obe se me hočeta polastiti. Imam razumevanje za obe strani in sem nevtralen do obeh kultur. Ta nevtralnost pa ni nezainteresiranost ali neprizadetost. Če slišim kaj napačnega ali sovražnega, potem bom to nagovoril, tedaj moram diskutirati in posredovati. Večina splošnih izjav o neki skupnosti ali kulturi so enostavno napačne. To je duktus populistov in populistk – ta govor o »nas« in »onih«. Ljudje pa to prevzamejo, ne da bi zares razmišljali o vsebini izjav. Gibljem se v različnih krogih in tako od arabske kot od avstrijske strani vedno spet slišim iste izjave in argumente. Včasih se neverjetno jezim. Najraje bi potem rekel: »Vsi ste nori!« 

Pogosto vas politiki ali mediji označujejo kot »vzorec dobre integracije«. Integracija je zelo kontroverzen pojem. Kaj pomeni za vas?

Te besede ne maram. Zahtevam akceptanco. Integracija v bistvu zahteva asimilacijo. Ljudje z migracijsko biografijo naj se izenačijo z »nami«. Toda Avstrija ni neka homogena kaša. S čim pa se naj človek izenači? 

Če uporabljam besedo »integracija«, potem je to integracija, ki zadeva tako migrante kot tudi domačine. Vsi se moramo skupno »integrirati« v novo situacijo. »Integrirati se« pomeni zame, da razumeš, da je življenje gibanje in sprememba, ki naj bi je ne poskušali ustavljati, temveč naj bi jo vodili v pozitivno smer. 

Trenutno se zavzemate za avstrijsko državljanstvo. Kako doživljate ta proces? 

Aktualno čakam na odgovor. Ta mi bo povedal, ali sem si že »zaslužil« državljanstvo. Birokratski postopek zdaj traja že eno leto. Proces je res mučen. V bistvu sploh nočem razmišljati o tem, postanem čisto nemiren. Je res čudno. Po eni strani me imajo za »vzorec uspešne integracije«, po drugi strani pa zdaj tehtajo, ali sem sploh integriran. Imam občutek, da je to neskončen proces, brez rezultata. Kdaj bom dosegel točko, ko bom končno integriran? Upam, da bo izid pozitiven. V naslednjih treh mesecih bom verjetno izvedel. 

Leta 2015 ste tik pred večjim migracijskim gibanjem prispeli v Avstrijo. Ljudje, ki so tedaj zbežali v Avstrijo, so zdaj že sedem let del družbe. Kako ocenjujete aktualno situacijo?

Leta 2015 je bila tema migracije zelo prisotna, ker je bila koristna za volilni boj. Zdaj je sedem let od tega in skoraj nihče se ne vpraša, kaj se je s temi ljudmi zgodilo. Toliko se je govorilo o pomoči in integraciji, ampak kaj se je zares storilo zanje? Resnica je – zelo malo. Problem je, da se zgodovina vedno ponavlja. Če danes ne najdemo rešitve in ne razvijemo konceptov za dobro sožitje in skupno družbo, bomo v nekaj letih spet stali pred resnimi problemi. Kar potrebujemo, so številne ponudbe za participacijo – to naj bi bila integracija. Toda trenutno teh ponudb ni. Signal je jasen: Niste zaželeni. Posebno za otroke druge in tretje generacije je to težko. Vedno spet doživljam, da imajo mladinci in mladinke ekstremne identitetne krize in se počutijo zelo razklane. To mi zlomi srce. 

Vaša prva knjiga se je imenovala »Danke! Wie Österreich meine Heimat wurde.« Knjiga je zelo oseben portret in portret odnosov, ki jih imate do prijateljev in prijateljic v Avstriji.

Knjiga je v arabski skupnosti deloma naletela na veliko neodobravanje. Nekateri so videli knjigo kot izdajo skupnosti. Mislim, da je razlog v tem, da imajo ljudje problem s hvaležnostjo. Imel sem občutek, da nekateri razumejo hvaležnost kot neke vrste samoponižanje. Kot da bi bila hvaležnost izraz sovraštva do sebe. Številne osebe z migracijsko biografijo smo doživele rasistične izpade. Zaradi teh travmatičnih izkušenj je odnos do okolja pogosto težaven. Ampak menim, da ni koristno, če posplošuješ te negativne izkušnje na celotno življenje. Lahko priznaš, da to, kar se ti je zgodilo, ni bilo v redu in da te je ranilo, ter istočasno priznaš, da obstaja mnogo dobrega v tvojem življenju. Biti hvaležen za prijatelje, vsakdan, za stike, je nekaj lepega. Ob hvaležnosti lahko rasteš.

Svojo prvo knjigo ste napisali približno tri leta po prihodu v Avstrijo in ste se začeli učiti nemško. Kakšen odnos imate do nemščine ter do arabščine?

Arabščina je jezik, ki ga govorim s svojim sinom. To je zelo tesna povezanost. Arabščina me tudi inspirira. Vpliva na način mojega izražanja v nemščini. Materinski jezik bo vedno del moje identitete. 

Nemščina pa je jezik moje umetnosti. Pišem in nastopam v nemščini. Danes se pogosto zgodi, da se lahko bolje izražam v nemščini kot v arabščini. Mislim, da je razlog v moji biografiji. Vedno sem pisal, ampak šele v Avstriji sem dobil svoj glas. V nemščini sem prvič lahko prosto govoril, z drugimi diskutiral, se izražal. Lepo je, če lahko govoriš in ljudje te poslušajo. Ta izkušnja me je močno zaznamovala. 

V nemščini sem prvič lahko prosto govoril, z drugimi diskutiral, se izražal.

Leta 2021 je izšel film »Jedermann auf Reisen«, ki kaže približevanje med vami in historično osebnostjo Maxa Reinhardta. Kako je projekt nastal?

Režiser filma in moj prijatelj Wolfgang Tonninger je predsednik društva »fairMATCHING«. Društvo pomaga beguncem in begunkam pri povezovanju s podjetji in vstopu na delovni trg. To je res odlično delo. Enkrat na leto sem za društvo priredil branje, kjer so zbirali podpore za društvo. V pandemiji to ni bilo mogoče. Wolfgang me je zato poklical in vprašal, ali bi posnela branje na gradu Leopoldskron. Projekt je nekako organsko zrasel. Z Wolfgangom sva razvila scenarij in potem se je ORF III priključil projektu. Nastal je torej film o srečanju dveh oseb brez domovine.