Pogovor o projektih in ciljih deželnega muzeja ter o novi razstavi: Muzej se je dolgo interpretiral kotinstitucija za nemškogovoreče Korošce

Wolfgang Muchitsch: Eden mojih ciljev je bil, da se prenovljen Koroški muzej v Celovcu oživi. Skoraj eno desetletje je bilo zaradi prenove zaprto. Novo oblikovano hišo, ki je bila tudi nagrajena za svojo arhitekturo, je bilo treba pozicionirati s programom, ki je relevanten za družbo, ter jo uveljaviti kot kooperacijsko partnerico za akterje s področja kulture, znanstvenike in znastvenice ter medije. 

Drugi velik cilj je, da postanejo ostale lokacije deželnega mesta privlačnejše za publiko. Začeli smo izvajati projekte, ki naj bi pospešili ta razvoj. Skupaj s predsednikom deželnega zbora smo npr. oblikovali dostopen prostor v dvorani grbov v deželni hiši z razstavo »Vrata v demokracijo«. Dvorano grbov namreč obišče mnogo turistov in tudi šolske mladine. V novem prostoru naj se mladi na dostopen in interaktiven način učijo o demokraciji. Ukvarjajo se lahko z vprašanji, kot so: Kaj sploh je demokracija? Kako deluje? Kaj so pravice mladine in otrok? 

Zdaj smo vzeli v najem tudi sistem rovov iz časa 2. svetovne vojne, ta je blizu našega botaničnega vrta. Pripravljamo stalno razstavo na temo preživetja. Torej o tem, kaj potrebujejo narava, planet in človek za preživetje. Otvoritev bo v začetku naslednjega leta. 

Na severnem Ljubelju, kjer je spominsko mesto zunanje postojanke koncentracijskega taborišča Mauthausen, nameravamo ustvariti stalen muzejski paviljon. Na eni strani naj bi bila  tam vitrina, na drugi strani pa tudi izobraževalni prostor za šolarje. 

Te projekte želim uresničiti do leta 2028. 

Pomembno mi je, da sta oba, deželni in koroški muzej, muzeja vseh, ki tu živijo. Zato je posebej pomembno, da muzej stopi s projekti, ponudbami in programi do slovenske narodne skupnosti. Koroški muzej je bil ustanovljen kot dvojezična institucija. Vrata v demokracijo so štirijezična, toda slovenščina in nemščina sta kot deželna jezika zaznavna. 

Koroški muzej ima zdaj tudi sodelavko, ki obvlada slovenščino. Prej je tudi tu bil primanjkljaj. Letos smo prevzeli romarski muzej v Globasnici. To je prva lokacija deželnega muzeja v dvojezični občini.

Želimo krepiti stik z narodno skupnostjo tudi zato, ker hočemo začeti ustvarjati zbirko o koroških Slovencih. Imamo zelo malo materialnih objektov narodne skupnosti. To ni presenetljivo, saj se je muzej dolgo razumel kot institucija za nemškogovoreče Korošce in slovenska narodna skupnost ni imela razloga, da bi zaupala muzeju pomembne objekte iz družinske, manjšinske ali društvene zgodovine. Muzej mora v naslednjih letih delati na tem, da si pridobi zaupanje koroškoslovenske skupnosti. 

Pristop muzeja mora biti večperspektiven. Ne sme zastopati samo vidika starejše, moške perspektive. Kot akterji muzeja moramo zato poskrbeti, da postane samoumevno, da se vključijo tudi druge perspektive. 

Na drugi strani moramo vzpostaviti kooperacije, da dopolnjujemo svojo ponudbo. Prevzeli smo recimo razstavo »Heimat großer Töchter« o feministični zgodovini od Hiše zgodovine Avstrije. Aktualno pripravljamo skupaj s kvir skupnostjo razstavo o homo­seksualnosti ter kvirnosti na Koroškem. 

Kot muzej smo spominski pom­nilnik razvoja zgodovine, umetnosti, narave in kulture te regije in ljudi, ki tukaj živijo. Smo pa tudi kraj civilnega, družbenega diskurza. Muzej je kraj, v katerem se lahko ukvarjamo z vprašanji in problemi današnje družbe in razvijemo ideje ali celo rešitve. Zato je pomembno, da publika najde v razstavah stične točke z lastno življenjsko realnostjo. 

Kot direktor je oblikovanje programa razstav ena mojih glavnih nalog. Jubileji so vedno dobra priložnost za kritično refleksijo zgodovinskih dogodkov in razvojev. Hitro je bilo torej jasno, da bomo v letu spominske kulture naredili razstavo o koncu 2. svetovne vojne, o tem, kako je Koroška po letu 1945 ravnala s temo nacionalsocializma, ter o poteku preobrata iz fašističnega v demokratični sistem. Sestavili smo kuratorsko ekipo, to so Peter Pirker, Andreas Krištof in Ina Sattlegger. Andreas Krištof je tudi močno zasidran v koroškoslovenski skupnosti in je nudil strokovnost glede na manjšinski vidik koroške zgodovine. Kuratorji so zbrali mnogo materiala, ki smo ga potem oblikovali v pripoved. Osredotočili smo se med drugim tudi na vprašanja, kaj so na Koroškem dolgo časa na politični in družbeni ravni potlačili, kaj se je baje pozabilo itd. 

Na razstavi je videti mnogo objektov in tudi besedil. Posebej zanimivo pa se mi zdi, da so nacionalsocialisti že leta 1938 začeli raziskavo o tako imenovanih »nacionalnih Slovencih«. Zanimalo jih je še posebej, kako velike so njihove domačije in nasploh zemljiška posest ter kako politični so posamezniki. To dokazuje, da so bile deportacije del velikega in dolgo časa pripravljanega načrta. Ta raziskava nacionalsocialistov je zdaj prvič na ogled. Razmnožili smo posamezne strani raziskave. Obiskovalci lahko torej vzamejo s sabo liste, ki zadevajo njihove občine. Skupaj s pedagoško visoko šolo smo ustvarili bazo podatkov o vseh žrtvah nacionalsocializma na Koroškem. V tej bazi si lahko ogledaš posamezne občine in izveš imena ter biografije žrtev. Največja žrtvena skupina na Koroškem so bili sovjetski vojni ujetniki. Več kot 6000 jih je umrlo v delovnih taboriščih v Špitalu in v Volšperku. Te skupine žrtev se v aktualnem spominskem diskurzu ne upošteva kaj dosti. 

Muzej je kraj, kjer se ukvarjamo s kolektivnim spominom in ga oblikujemo. To pa se mora zgoditi na osnovi dejstev in znanosti. V aktualni razstavi prikazujemo zgodovinske dogodke z vidika aktualnih raziskav. Dober primer tega je pokol na Peršmanovi domačiji. Tudi ta zgodovina je pogosto postala tarča zgodovinskega revizionizma. Danes je jasno, da so bili storilci člani SS in policijskega regimenta 13. Za muzej je na eni strani pomembno, da se to pove, na drugi strani pa, da se pokaže, kdo se je kdaj in na kakšen način dogodka spomnil. V muzeju se torej ukvarjamo tudi z zgodovino spominjanja in si jo kritično ogledamo. Pri tem se tudi kritično ukvarjamo z lastno institucijo. Deželne muzeje so v 19. stoletju ustanavljali, da so prikazovali lastno, ločeno od tujega. V času nacionalsocializma so tudi muzeji delali za režim. Po 2. svetovni vojni so obstajale kontinuitete nacionalsocialističnega mišljenja in tudi osebja. Ta samorefleksija naše institucije je zelo pomembna. Šele tako se lahko lotimo naloge muzeja v 21. stoletju – poudarjati tisto, kar nas povezuje.

S to temo se močno ukvarjamo. Prednost je, da imamo na razpolago tehnična sredstva in lahko zgodbe preživelih dokumentiramo. Intervjuji s pričami časa, v katerih jih vidiš in slišiš, na nepogrešljiv način posredujejo zgodovino. Nastane nam­reč emocionalen odnos med obiskovalci in zgodbo. Ta fokus na posameznike je posebej v kontekstu holokavsta pomemben, kajti v vsej svoji dimenziji in krutosti ga skoraj ni mogoče dojeti. Govorimo o neverjetnih številkah, o šestih milijonih žrtev. Potrebujemo to človeško, individualno raven, da lahko to grozoto poskušamo dojeti. 

Muzej se mora zavzemati za liberalno demokracijo. Drža muzejev mora biti zaznamovana z demokratičnimi vrednotami, torej s človekovimi in osnovnimi pravicami. To mora biti bistven del našega programa. Zato smo z deželnim muzejem ustanovili Vrata v demokracijo, izvajamo delavnice o demokraciji, imamo »kid's mobil«, torej muzej na kolesih, ki se pelje v koroške ljudske šole. Posredovanje demokratične drže in izobraževanje o demokraciji sta tudi nalogi muzeja.