Pogovor o družinski zgodovini, glasbi ter aktualnih projektih: Še nekaj časa bo trajalo, da bomo brez te travme

Timna Brauer: En dedek je bil evropsko-judovskega oz. aškenaško-azijskega porekla, izviral je iz Litve in je zbežal pred rusko-japonsko vojno. Nato si je kupil potni list. Sprva se je imenoval Benjamin Segal, toda potni list je bil izdan na ime Simon Brauer. Pristal je v Avstriji. Nekaj časa je stanoval v domu za moške na cesti Meldemann. Tedaj je tudi Adolf Hitler stanoval tam in stari oče ga je poznal. Ko je Hitler prišel na oblast, je dedek rekel: »Ah, to je tisti norec z brado.« Pravil je, da je Hitler že v domu imel monologe in da ga tedaj nihče ni poslušal. Hotel je biti sprejet na Akademiji za likovno umetnost in ves čas je risal razglednice. Dedek je bil leta 1944 umorjen v koncentracijskem taborišču.

Drugi stari oče pa je bil iz Jemna. V Jemnu obstaja najstareša judovska skupnost v diaspori na svetu, saj je stara že več kot 1000 let. Stari oče je z desetimi leti zapustil Jemen in se preselil v Izrael. Ko je leta 1898 pisatelj Theodor Herzl obiskal Izrael, je bil moj stari oče njegov kočijaž. Vodil je Herzla po državi. Slike in poročila o tem srečanju so pravi družinski zaklad. 

V moji družini obstajajo torej vplivi iz raznih držav, kultur, jezikov itd., vse to me močno zaznamuje in tudi vpliva na mojo glasbo.

Pravijo, da traja sedem generacij, dokler se transgeneracijska travma v družinah žrtev ne posreduje več. Torej bo še nekaj časa trajalo, da bomo brez te travme. Pripadniki in pripadnice druge generacije smo močno zaznamovani s to travmo. Moj oče je v času nacionalsocializma veljal za t. i. »Geltungsjude«. Njegova mati namreč ni bila Judinja. Stari oče pa se je po begu iz Litve v bistvu oddaljil od judovstva in je imel zelo socialistična prepričanja. Toda ko se je rodil sin, ga je vpisal v judovsko občestvo. Nacionalsocialisti pa ljudi niso zasledovali le po »rasi«, temveč tudi po pristopu v judovstvo oz. stiku z njim. Če si bil torej vpisan v občestvo, si moral nositi rumeno zvezdo in nato so te pač deportirali. To je imelo odločilne posledice za mojega očeta. Njegova sestra npr. ni bila vpisana v judovsko občestvo in je veliko laže preživela. 

Oče nam nikoli ni pripovedoval o svojih izkušnjah v času nacizma. To, kar vem, vem iz intervjujev, ki jih je dal tujim ljudem. Z njimi je namreč lahko govoril o tej temi. Če smo ga spraševali otroci, se je izogibal ali pa je parodiral propagandne pesmi Goebbelsa. Te teme se je lahko dotaknil le preko humorja. Nikoli pa nam ni mogel pripovedovati, kako je ta čas doživel, kako se je počutil in kako je preživel.

Oče je potem v 1970. letih začel risati cikel o preganjanju Judov in Judinj. Narisal je tudi sliko z naslovom »1944«. Motiv slike je moški, ki ga zaduši plin. Me tri sestre smo vedele, kaj riše, vendar si nismo upale spraševati. Vsak dan, ko smo šle mimo slike, smo bolj prepoznavale obraz starega očeta, ki smo ga poznale le s starih slik. To bolečino, ki jo je oče občutil, smo skozi to sliko začenjale razumeti. V slikah je lahko izražal bolečino.

Hočem pripovedovati zgodbo svojih staršev. Seveda je umetnost očeta zelo prisotna. Toda vse, kar ni bilo opremljeno z njegovimi umetninami, je oblikovala moja mama Naomi Brauer. Imela je neverjetno dober občutek za estetiko. Ona je izvirala iz Izraela, iz revne jemenitske četrti. Emancipirala se je in postala »grande dame«. Bila je neverjetno dobra pevka, vendar je velika kariera ni zanimala. Mama je bila odgovorna za vse stike z javnostjo, z umetnostnimi krogi ter z zbiratelji umetnosti. Organizirala je neštete sprejeme, večerje, hišne koncerte. To je bilo ogromno dela. Preko teh stikov se je moj oče šele lahko uveljavil kot umetnik. Ta hiša je torej igrala pomembno vlogo kot socialno središče v življenju mojih staršev.

Zelo. V otroštvu sem doživela, kako je bila babica ujeta v tej suženjski vlogi. Nikoli ni sedla k nam za mizo, ves čas je samo stregla družini. Še kot 90-letna je sedela na tleh in prala perilo s pralno desko. Mati ji je hotela kupiti pralni stroj, a ga je vedno odklonila. Jaz sem vedno spraševala mamo, zakaj se babica tako vede. Kot otrok tega nisem razumela.

Tako oče kot mama sta bila zelo humanistična in liberalna in sta me tudi vzgojila v tem duhu. Ampak seveda nas je vse tudi travma šoe zelo zaznamovala. Moje prvo ime je v bistvu Simha – poimenovana sem po starem očetu, ki je umrl v koncentracijskem taborišču. Ime Timna, po katerem sem tudi znana, pa po hebrejsko pomeni »Jemen oz. v smeri Jemena«. Že v imenu torej nosim te korenine. Tudi v mojem delu, moji glasbi se zrcali dediščina. Ustvarjam predvsem judovsko glasbo in moj cilj je, da posredujem raznolikost te glasbe. Črpam iz judovsko-evropske, judovsko-orientalske in predvsem iz judovsko-jemenske tradicije. Inspirira me tudi glasba, v kateri se kulture srečajo in prepletajo, kot so npr. judovsko-krščanska, judovsko-palestinska ali pa judovsko-arabska glasba.

Na Koroškem živita dve zelo različni narodni skupnosti, ki pa sta zelo prepleteni. Obstaja mnogo skupnega, a tudi mnogo tega, kar skupnosti razlikuje. Vprašanje je, kako se lahko ustvarja dobro sožitje za vse. 

Ko sem na Koroškem, se vedno rada pogovarjam s koroškimi Slovenci in Slovenkami. Sprašujem jih, kako ocenjujejo situacijo. Pogosto sem že slišala, da se ljudje niso upali posredovati jezika naprej. To je res škoda, kajti čim več jezikov govoriš, tem bogatejši si. 

Pomladi spet potujem na Koroško za nekaj nastopov. Nastopala bom v Bistrici na Zilji ter v Pliberku. Brala bom iz memoarov svojega očeta in pela njegove pesmi. Zdaj, ko ga ni več med nami, si upam peti pesmi tudi po dunajsko. Prej se mi je vedno smejal, če sem to poskusila. Moja materinščina je namreč hebrejščina. Nemščine sem se naučila šele kasneje, dunajskega narečja pa sploh ne. Delam pa tudi na naslednji zgoščenki. Pesmi so v francoščini, sem namreč zelo frankofilna. Na Dunaju sem obiskovala Lycée Français in kasneje sem dolga leta živela v Parisu. Tudi dnevnik sem vedno pisala v francoščini.