Pogovor s Štefanom Pinterjem

Za mnoge je Štefan Pinter le ime na žareče rumenem učbeniku zgodovine. Za druge je grozljivo se bližajoči glas iz ospredja razreda, ki si ga slišal, ko si v zadnjem trenutku skušal končati domače naloge iz ruščine. Za tretje je bil zgled, za četrte sinonim pojma »projekt« … Nekdanji učitelj Slovenske gimnazije pripoveduje o pedagoškem delu, spominih iz lastnega življenja in položaju v Rusiji.

Bili ste profesor zgodovine in ruščine. Kaj ste občutili kot trenutek največjega veselja in kaj kot trenutek največjega razočaranja?

Trenutkov velikega veselja je bilo več. Ne bi se mogel odločiti le za enega. Veselilo me je vedno, če je nekaj dobro uspelo. Recimo, ko nam je uspelo končati kakšen projekt, ko smo izdali kako brošuro, naredili kakšen film. Ali pa, če se videl, da je ta iskrica, ki zbudi željo, na primer v zgodovini samostojno nekaj raziskovati, preskočila na dijaka. Nekateri so na ta način našli svojo pot in so potem celo študirali zgodovino. V ruščini pa me je na primer veselilo, ko je bivši ravnatelj Miha Vrbinc zmagal na olimpijadi v ruščini in potem bil povabljen v Moskvo. Za učitelja je vedno veselje, če dijaki uspejo. Pri negativnih doživljajih imam pa problem, da mi nobeden ne pride na misel. Ampak več kot 30 let izkušenj kaže, da zanimanje za zgodovino pri dijakijh ni tako pravično razdeljeno. Razočaralo me je vedno, če so dijaki rekli: »Oh, tega pa nismo delali v šoli,« ko pa vem, da smo se teme vsaj dotaknili. Pri čemer pa moram seveda dodati, da je pri tem določenem času zgodovine manevrski prostor, v katerem naj bi obdelal vse od lokalne do svetovne zgodovine, zelo omejen. Moraš postaviti težišča in veliki pregled trpi.

Vedno manj je koroških Slovencev. Kakšno vlogo igra posamezni učitelj na Slovenski gimnaziji pri vzdrževanju manjšinske identitete?

Nikoli nisem bil pristaš tega glasnega propagiranja manjšinske identitete. Zdi se mi, da si lahko zgled s tem, kar si, ne da bi veliko govoril. Lahko to sporočilo posreduješ posredno. Tista velika spoznanja o identiteti pridejo dijakom pogosto zunaj šole. To sem tudi na lastni koži doživel. Ne morem reci, da bi mi gimnazija ali kakšen učitelj gimnazije posredoval, da sem Slovenec. To se je zgodilo v okviru Dijaške zveze, ko smo leta 1964 imeli tako imenovani zamejski tabor skupno s Tržačani in so na Gosposvetskem polju za nami metali smrdljive bombe. To je bil markanten doživljaj. Ali pa tudi videti po Celovcu raztresene liste »Horuck über’n Loibl«. To so ključna doživetja, potem približno veš, kdo si. To kar naj gimnazija zagotavlja, pa je jezik. Učiti se jezika in spoštovati jezik in se truditi za njegovo pravilnost.

Omenjeni doživetji na Gosposvetskem polju in v Celovcu sta negativni. Kako se lahko vseeno pridobi pozitiven odnos do manjšine?

V mojem primeru je bilo to negativno doživetje važno, da sem se zavedal lastne identitete. V mladosti se oblikuje ta zavest pripadnosti, ki je bila v mojem času zelo pomembna, ker smo se počutili zapostavljeni. Identifikacija z zapostavljenimi je lahko gibalo, iz katerega lahko nastane nekaj izredno pozitivnega, kot na primer pevski zbor. Tudi jaz sem nekaj časa pel, čeprav nisem preveč talentiran. Današnja mladina takšnih doživetjih nima več. V moji generaciji so nekateri v prvih gimnazijskih letih bili fizično napadeni, ko so se popoldne ali zvečer vračali domov.

Če bi si morali izbrati kakšen moto za vaše pedagoško delo, kako se bi glasil?

Biti kritičen in ne verjeti vsega. Hotel sem pomagati dijakom, da sami pridejo do spoznanj. To pa je težavno delo. Tudi sem jih hotel napotiti k samostojnosti. Mogoöe je to celo preveö idealistiöen pristop k pedagoškemu poklicu. Govorili so, da bolj sodim na univerzo. (smeh)

Šola se predstavlja kot podpornica dijaške aktivnosti v kulturi. Dijaki pa pogosto kritizirajo, da se šola osredotoča le še na šolski uspeh. Kaj mislite o tem?

Če pregledam letna poročila, se vprašam, kdaj so dijaki sploh še koncentrirani v razredu. Je toliko potovanj, projektov itd.

Torej bi rekli »Nazaj v razrede«?

Ne, saj cenim tako delo. Ne menim, da je to izgubljen čas. Sam sem mnogo riskiral s temi »projekti«. Besede nisem mogel več slišati, na koncu so me kar povezovali s tem pojmom. Šli smo ven iz šole, dva ali tri dni. Nekaj smo raziskovali, zbirali material in skušali spraviti to v neko obliko – publikacijo ali celo film. Sam od dijakov vem, da jim je to veliko pomenilo. To jim je ostalo bolj v spominu kot tiste povprečne ure. Jim je tudi koristilo, saj to, česar ne uporabljaš praktično, gre v pozabo. Na primer ekskurzija v Ausschwitz. Da je do te ekskurzije sploh prišlo, zato je imel indirektno celo Haider zaslugo. Tu se vidi dialektika zgodovine!

Kako je ta tradicija torej nastala?

Leta 1995 je koroška deželna vlada za okoli 200 dijaki organizirala ekskurzijo v Krakau in Ausschwitz, za obletnico osvodboditve Ausschwitza. Hoteli so popraviti ugled Koroške, ker je bil zaradi Haiderjevih izjav tako poškodovan. Naša gimnazija je bila z dvema razredoma zastopana. Imel sem povezave s Poljsko, prijatelja, ki nam je pomagal organizirati. Bili smo tam in naslednja generacija je hotela tudi iti. Tako se je to potem 20 krat z mano in potem še dalje ponovilo. Nekaj sto dijakov je vedno šlo in vem, da jim je to nekaj za življenje pomenilo. Organiziral sem to vedno v času, ko ni bilo pouka in vedno so se vsaj tri četrtine razreda udeležile.

Kaj vas fascinira pri ruskem jeziku in pri ruski kulturi?

Učil sem se že v gimnaziji ruščine, ampak tedaj še nisem mislil na to, da bi jo kdaj študiral. Gotovo je pri odločitvi za študij igrala ruska literatura neko vlogo, ampak prav zaživel sem v jeziku, ko sem bil eno leto v Rusiji. Tam sem se kar dobro naučil ruščine in še vedno poskusim stik z jezikom ohranjati. Tedaj so bili v Rusiji čisto drugi časi. Bil sem vedno v zelo zanimivi družbi. Imel sem razne stike z ljudmi, ki so bili bohemi.

Obstaja nekaj takšnega kot ruska duša?

Rusi sami vedno radi mislijo, da nekaj takšnega obstaja. Ampak to je tudi le del nekega nacionalizma. Zdaj je treba seveda biti previden, saj Rusi na primer razlikujejo med Rusi in Rasjani. Nekaj, kar pa povsod pride do izraza, je, da se Rusijo imenuje kot imperij. To celebrirajo. Kako je porasla njihova samozavest, ker so posegli vojaško v Sirijo.

Kaj pravite k danajšni politični situaciji v Rusiji?

Sledim ruskim poročilom. Lahko, da sem celo pod močnim vplivom teh poročil. Ravno gre za ta ukrajinsko-ruski konflikt. Na žalost nimam vzporednih informacij iz Ukraine. Vem, da je problem zelo kompleksen. Vendar pa ne bi rekel, da zahodni mediji zadostno pokažejo to kompleksnost konflikta. Velikokrat se premalo kritično vidijo razmere v Ukrajini, kar pa ne pomeni, da za ta konflikt ne nosi Rusija tudi sokrivde.

Kako ocenjujete situacijo medijev v Rusiji?

Večina je dirigirana. Televizijske oddaje so včasih celo prav agresivno propagandistične. Tudi diskusije, ki jih imajo na televiziji. Ni kultivirane razprave. Drug na drugega samo kričijo in tudi vodja teh pogovorov ni nevtralen, temveč ima striktno določena stališča, ki jih pove in glasno pove. Če si potem pogledaš kakšno diskusijo iz Nemčije, kjer se znajo bolj razumno pogovarjati, vidiš, da sta to dva svetova. V Rusiji grejo v ekstreme. Opozicija sicer ima dosti možnosti v medijih, ima pa le v določenem prostoru Moskve radijsko postajo. Drugi mediji so pa od vlade dirigirani.

 

Štefan Pinter

je letos praznoval 50-letnico svoje mature na Slovenski gimnaziji, ki prav letos praznuje svojo 60-letnico. Nekdanji dijak in maturant, ki je nato vse svoje poklicno življenje prehodil na »svoji« ustanovi kot profesor ruščine, zgodovine, slovenščine in filozofije pa praznuje – da bo rej jubilejev poln – letos tudi svojo 70-letnico.
Življenjska pot je idealističnega fanta s Komlja že mladega zanesla v Šentjanž v Rožu, kjer si je ustvaril dom in družino.
Tam je bil vseskozi skupaj s Hanzijem Weissom angažiran v krajevnem prosvetnem društvu in je imel od leta 1978 naprej na skrbi tajniške dolžnosti. Leta 1979 so obhajali 70-letnico SPD Šentjanž, od leta 1981 naprej pa so začeli vabiti na prireditve »Dober večer, sosed«. Bilanca SPD Šentjanž minulih desetletij je zavidljiva, da omenimo le filmsko dokumentacijo, novoletne koncerte, strokovna potovanja s Pinterjem, brošuro ob 90-letnici, odrsko dejavnost, otroško gledališko skupino in tamburaško skupino. Od leta 2012 naprej pa je Štefan Pinter predsednik SPD Šentjanž.