26. podnebna konferenca Združenih narodov (COP 26) poteka v Glasgowu na Škotskem med 31. oktobrom in 11. novembrom. Konferenco prireja Velika Britanija v sodelovanju z Italijo. Letošnja podnebna konferenca je 16. srečanje v okviru Kyotskega protokola, mednarodega sporazuma, ki skuša zmanjšati emisije ogljikovega dioksida in ostalih petih toplogrednih plinov, in je peto srečanje pogodbenih partnerjev Pariškega sporazuma iz leta 2015. Težišča letošnje konference so pogajanja o finančni odškodnini in podpori »revnejšim« državam, ki jih posledice globalnega segrevanja, ki so ga povečini povzročile industrijske države, močneje prizadenejo.
Livija Marko-Wieser je obiskovala Slovensko gimnazijo, potem je opravila osnovni študij v Ljubljani in študirala mednarodno pravo na univerzi v Edinburghu s težišči na okoljskem pravu, pravu o podnebnih spremembah in pravu človekovih pravic. Bila je aktivna v mladinskem društvu za Združene narode in se je v sklopu tega udeležila več kot 30
konferenc po vsem svetu. Letos sodeluje Livija Marko-Wieser kot članica slovenske delegacije pri COP 26 v Glasgowu. Pogovor o konferenci, ciljih in izzivih COP 26 ter podnebni krizi.
Kaj je vaša vloga v okviru podnebne konference Združenih narodov (COP 26) v Glasgowu?
Sem članica slovenske delegacije. Slovenija trenutno predseduje Svetu Evropske unije, kar pomeni, da ima moja ekipa ključno nalogo usklajevati in pripraviti pogajalsko izhodišče Evropske unije za COP 26. Imam vrsto organizacijskih in koordinacijskih nalog; od aprila naprej sem tesno vpeta v delovno skupino Sveta za podnebne spremembe, v kateri se evropski strokovnjaki s področja prava, znanosti, tehnologije itd. ukvarjajo z raznimi vidiki podnebnih sprememb.
Kaj je cilj konference?
Cilj konference je najti dogovor in določiti pravila, na osnovi katerih se bodo države lotile podnebne krize na ambicioznejši način. To med drugim zajema cilje zmanjšanja toplogrednih plinov, katerih posledica je naraščanje temperature in vse bolj nepredvidljive vremenske razmere na svetu; cilje prilagajanja, se pravi ukrepov, ki naslavljajo učinke (in nevarnosti) podnebnih sprememb; in zagotovitev financ, s katerimi so se premožnejše države že zavezale za podporo držav v razvoju, kakor naj bo tudi v prihodnje. Države v razvoju so praviloma povzročile bistveno manjši delež izpusta toplogrednih plinov, vendar se spoprijemajo z nesorazmerno resnejšimi posledicami podnebnih sprememb, npr. z naraščanjem morske gladine, sušami, vse večjim številom naravnih katastrof itd.
Kako si kot laik lahko predstavljaš takšno konferenco?
Konferenca traja nekoliko več kot dva tedna, v osrčju dogodka so pogajanja in razprave med državami pogodbenicami Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC; tj. 196 držav).
Letne COP konference se udeležuje tudi ogromno število opazovalcev – to so razne mednarodne in regionalne vladne in nevladne organizacije ter drugi predstavniki civilne družbe. Predstavniki in predstavnice na pogajanjih lahko spregovorijo v lastnem jeziku, tolmačijo pa jih v uradne jezike Združenih narodov: angleščino, francoščino, španščino, ruščino, arabščino in kitajščino.
Ali v COP 26 upoštevajo tudi interese domorodnih ljudstev, ki tisočletja skrbijo za varstvo okolja?
Vsekakor! V okviru pogajanj je aktivna platforma domorodnih ljudstev (Local Communities and Indigenous Peoples Platform), v kateri imajo glavno besede države, kjer prebivajo staroselska ljudstva (v EU je to npr. Finska s Sami). Na otvoritvi konference 31. oktobra je spregovorila tudi predstavnica maorskega ljudstva India Logan-Riley iz Nove Zelandije; nazorno je opozorila na ranljivost svojega ljudstva in številnih drugih ljudstev po svetu in je obsodila počasno ukrepanje držav, saj je nezadostno kljubovanje podnebnim spremembam lahko usodno za domorodna ljudstva.
Kakšno vlogo igra na konferenci COP 26 gibanje »Fridays for Future«, ki se je začelo s švedsko aktivistko Greto Thunberg?
V prvih dneh konference sem srečala izredno število mladih udeležencev in udeželenk (opazovalcev in opazovalk). Greti je z njenim odločnim in iskrenim nastopanjem uspelo mobilizirati in navdušiti mladino po vsem svetu. Menim, da je odigrala bistveno vlogo pri ozaveščanju širše javnosti o nujnosti hitrega in ambicioznega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Pritisk na vodje držav, da se na COP 26 dogovorijo za nujno potrebne rešitve, je zaradi Gretinih prizadevanj in posledično pobude Fridays for Future tudi večji.
Bilo je slišati, da so vse države na splošno za varstvo okolja, pa vendar skušajo pasaže, ki menda škodujejo lastni ekonomiji, spraviti iz skupnega dokumenta ali pa skušajo vnesti izjave, češ da je atomska energija čista energija. Kako bo to mogoče preprečiti?
Države pogodbenice sprejemajo odločitve s soglasjem. V praksi to pomeni, da imajo ambiciozne države nekoliko šibkejše izhodišče, saj si morajo prizadevati za rešitve, na katere bodo pristale tudi države, ki jih ne zanima prehod na obnovljive vire energije ali sprememba strukture gospodarstva. Ambiciozne države morajo biti pragmatične in nastopati čimbolj enotno, da bodo uspešne – vendar, kot je nakazano v vprašanju, je eden največjih izzivov prepričati vodje v trajnostne rešitve, ki na kratek rok niso tako dobičkonosne kot nafta in druga fosilna goriva. Nujno bo treba povečati pritisk na določene države, na žalost pa moramo tudi biti realistični: npr. dejstvo, da se Xi Jinping in Vladimir Putin – predstavnika držav, katerih emisije toplogrednih plinov so vse drugo kot zanemarljive – ne bosta udeležila konference v živo, ni preveč spodbuden znak za izid konference.
Kakšni so predlogi Avstrije in Slovenije za COP 26?
Avstrija in Slovenija nastopata enotno na COP 26, se pravi skupaj z ostalimi 25 državami članicami EU.
Med drugim si prizadevata za ambicioznejše zaveze držav onesnaževalk na področju zmanjšanja emisij in povečanje finančne pomoči državam v razvoju pri blažitvi in prilagajanju na učinke podnebnih sprememb.
EU je največja donatorica teh sredstev, vendar premožne države iz leta v leto ne dosegajo kolektivnega cilja, ki so se mu zavezale v Pariškem sporazumu iz leta 2015.
