Irena Novinšek je pred desetimi leti naredila odločilno življenjsko potezo: pobrala je »šila in kopita« in zapustila Slovenijo. Mama dveh odraslih otrok je našla pogum in začela znova. Na Koroškem se je takoj osamosvojila in odprla podjetje za šiviljstvo Mode i. Postala je aktivna na gospodarsko-svetovalnem področju, srce in čas pa je posvetila tudi dobrodelnim projektom. Ker se bliža materinski dan, sva o njeni življenjski poti pokramljali malo »po žensko«.

Pred selitvijo v Avstrijo ste bili že samostojna podjetnica.

Res je, letos novembra bom že 30 let samostojna podjetnica. Po svoji prvi izobrazbi sem programerski tehnik, ker pa na tem področju nisem našla zaposlitve, sem pred tridesetimi leti svoj hobi spremenila v poklic in odprla šiviljstvo. Takrat sem bila drugič noseča, zato sem začela s kolekcijo unikatnih oblačil za bodoče mamice, potem pa se je izkazalo, da je več povpraševanja po šivanju po meri.

Kako ste si pridobili ustrezno kvalifikacijo?

Na šiviljskem področju sem se naučila vse, kar me je zanimalo, kar je bilo v trendu ali kar so potrebovale stranke, tako da lahko rečem, da sem se kar vse življenje izobraževala. Ko sta bila otroka že malo večja, sem leta 2002 naredila še krojaško šolo in tako pridobila tudi formalno izobrazbo.

Kdo vas je navdušil za šivanje?

Mama. Ko sem odraščala v sedemdesetih letih, ni bilo veliko denarja, ampak mama je znala vse. Šivati in plesti. Danes pravi, da je pletenje bolj njeno, šivanje pa moje. Povedala mi je, da sem svoje prvo krilo sešila pri petih letih, menda sem všila celo zadrgo. Potem sem šivala za svoje punčke, dokler si nisem na stroj prišila palca. Po tej nesreči mi mama nekaj časa ni dovolila šivati. Dobila sem miniaturni otroški šivalni stroj. Ko sem »prerasla« mamino znanje, mi je veliko šiviljskih skrivnosti razodela babica moje prijateljice, veliko pa sem se naučila tudi iz literature. V mladosti nisem marala paranja. Zgodilo se je, da sem pri šivanju naredila napako, pa šiva nisem hotela razparati, tako da je obleka obležala za pol leta. Zdaj vem, da je paranje del šiviljskega posla. Z leti in z vztrajnostjo sem se nenehno razvijala.

Ali v življenju kaj obžalujete?

Malo obžalujem, da sem po porodu drugega otroka kar hitro spet začela delati – drugače kot tri leta prej, ko sem dobila hčerko. Po drugi strani pa sta moja otroka imela mamico vedno doma – kar je bil luksuz – tako da sem ju lahko oskrbovala med počitnicami in kadar sta zbolela. 20 let sem vzdrževala oz. povezovala delo in družino.

Kaj ste pred desetimi leti vzeli s seboj na Koroško in kaj ste pustili v Sloveniji?

Vzela sem predvsem znanje. Stranke so vsaj še eno leto ostale v Sloveniji. Tudi starši, odrasla otroka in prijateljice so ostali v Sloveniji. Spakirala sem in odšla sama. Stran od razočaranja. Po poroki sem iz Velenja prišla noseča v Slovenj Gradec, kjer nisem nikogar poznala. Vsa leta sem imela občutek, da me mesto ni sprejelo. Enostavno se nisem dobro počutila. Občutki v Avstriji so bili drugačni. Nekajkrat sem bila tukaj na izletu, ljudje so bili prijazni in slišala sem, da primanjkuje dobrih šivilj. Nekega oktobrskega dne sem se vozila okrog Vrbskega jezera in razmišljala, kako je tukaj lepo. Potem je odločitev prišla kar čez noč: grem živet v Avstrijo. Imela sem občutek, da prihajam domov. Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zbudila na Koroškem: lepo, sončno jutro s pogledom na Karavanke … Takoj sem se počutila doma.

Kako ste se znašli v novem okolju?

Ko sem sprejela odločitev za selitev, so stvari kar stekle. Preko Obrtne zbornice Slovenj Gradec sem navezala stike z Marijo Škof in s Slovensko gospodarsko zvezo. Dobila sem prave informacije, oddala sem poslovni načrt in našla finančnega svetovalca, ki je zame ustanovil firmo, našel stanovanje in poslovni prostor. Že štiri mesece po odločitvi za selitev sem imela registrirano firmo v Celovcu, šest mesecev pozneje pa sem se preselila. Kar hitro sem se naučila jezika, ker sem se morala, saj sem ga potrebovala pri pogovorih s strankami. Po dveh letih sem prodala stanovanje v Slovenj Gradcu, kupila poslovni prostor v Celovcu in ga prenovila v salon z mini stanovanjem.

Kakšen je rezime po desetih letih?

Še vedno delam popravila in nove obleke, in sicer za ženske in za moške. Stranke ponavadi pridejo v salon samo z idejo.  Svetujem jim, kaj bi jim pristajalo in kateri material je kvaliteten. Po dogovoru blago priskrbim sama. Imam precej stalnih strank, izdelujem uniforme za »Kärntner Bergwacht«, popravila pa delam tudi za redarsko službo. Selitev na Koroško je bila prava odločitev.

Kako pa ocenjujete položaj žensk?

V času mojega otroštva so v socializmu ženske bile na delovnem področju cenjene. Moja mama je včasih zaslužila več kot ata. Porodniški dopust v Sloveniji traja eno leto, potem pa se ženska lahko vrne na svoje delovno mesto in se posveti karieri. Zdi se mi, da so se ženske v Avstriji morale bolj boriti za finančno neodvisnost, saj še ni daleč čas, ko so potrebovale moževo dovoljenje, če so želele iti delat. Kar se pa mode tiče, smo v Sloveniji bliže italijanski modi, v Avstriji pa tradicionalnemu stilu. Saj veste, kako pravijo: z narodno nošo si vedno dobro oblečen. Zato imam tudi jaz v omari dve noši.

Pri svojih avstrijskih strankah občudujem občutek za trajnost, znajo ceniti dobre obleke, pa tudi če so jih že dolgo nosili in jih je treba malo prenoviti.

Praznovali boste deseto obletnico salona Mode i. V okviru tega praznovanja poteka tudi dobrodelna akcija, za katero v salonu prodajate dnevne in elegantne obleke v velikosti 36 in 48. 20 odstotkov izkupička boste podarili celovški varni hiši za ženske.

To je moj drugi dobrodelni projekt. Pred petimi leti sem s podporo več organizacij izpeljala dobrodelni projekt knjiga. S prodajo knjige Življenjska sreča smo podprli beljaško ustanovo za ljudi s posebnimi potrebami in projekt Knjiga za lažje branje v Črni na Koroškem. 

Zdaj v salonu prodajam obleke velikosti 36, ki sem jih sešila in predstavila ob raznih priložnostih. V izložbi imam lutko v velikosti 48, ki ji pravim lepa Helena. Zanjo včasih sešijem kakšno obleko in pokažem, da so tudi ženske z večjo konfekcijsko številko lahko lepe. Tudi te obleke so naprodaj. Z dobrodelno akcijo želim pomagati ženskam, ki so v življenju imele manj sreče in potrebujejo pomoč.

Kaj pa vaša pomoč na gospodarskem področju?

Pomembno se mi zdi mreženje, povezovanje podjetnikov na obeh straneh meje. Sem delegatka pri  »Frau in der Wirtschaft«  pri Gospodarski zbornici v Celovcu. Naša naloga je pomagati ženskam podjetnicam pri navezovanju stikov, izobraževanju in drugih izzivih. To zelo rada delam, saj nas druženje krepi. Skupaj smo močnejše.

Kaj si želite za prihodnost?

Kot podjetnica upam, da bom obdržala stranke, zdravje in energijo za delo, ki ga res rada opravljam.

V privatnem življenju pa se ob partnerju zadnja leta razvijam v kmečko žensko. Vse življenje so me zanimali in veselili trije hobiji: šivanje, kuhanje in peka. Šivanje je postalo moj poklic, kuhala sem vedno rada, zadnja leta pa se več posvečam peki. Cenim svoj vrt, lastne pridelke in življenje v majhni vasici z dobrimi sosedi. Življenje se spreminja, ostajajo pa pristni medčloveški odnosi.