Vida Bakondy o razstavi »Po begu« o begu ljudi v 1990ih letih po razpadu Jugoslavije
Razstava »Nach der Flucht« (Po begu) se ukvarja z begom ljudi v 1990ih letih po razpadu Jugoslavije. Kateri vzroki so vplivali na to migracijsko gibanje?
Vida Bakondy: Žarišče razstave je na zgodbah ljudi, ki so zbežali pred vojno v bivši Jugoslaviji. Večina je zbežala iz Bosne. Ob razpadu Jugoslavije je tudi prišlo do oboroženih spopadov. Leta 1991 se je začela hrvaška vojna. Tedaj je mnogo ljudi zbežalo v Avstrijo, toda večina teh se je potem spet vrnila na Hrvaško. Masiven beg je potem sprožila vojna v Bosni in Hercegovini. Avstrija je v teku 1990ih let sprejela okoli 100.000 ljudi s tega območja. Večina, torej okoli 85.000 oseb, je bila iz Bosne in je v letih 1992, 1993 in tudi nekaj let kasneje iskala zatočišče v Avstriji. Avstrija je bila kot sosednja dežela važna destinacija. Mnogi tudi niso takoj zbežali v Avstrijo, temveč v sosednje tranzitne države, kjer so se v upanju na skorajšnjo vrnitev v domovino nastanili pri sorodnikih ali prijateljih. Ko pa se je pokazalo, da vojne ne bo hitro konec in da doma ni bodočnosti zanje, so se napotili tudi v druge evropske države. Sosednje države kot npr. Avstrija so tu igrale pomembno vlogo, tudi zato, ker so mnogi že imeli stike do ljudi, ki so izvirali iz te države ali že dlje živeli v njej. Z Daytonovim mirovnim sporazumom pred 25 leti se je potem končala vojna v Bosni in Hercegovini in s tem tudi beg.
85.000 ljudi iz Bosne in Hercegovine, ki so iskali zaščito, je Avstrija na »nebirokratski način« sprejela. Kakšen je bil ta postopek?
Avstrijska vlada je bila v neki meri pripravljena na migracijsko gibanje, saj je opazovala dogajanja. Govorila sem s koordinatorko t.i. »bosenske akcije« (Bosnienaktion) z notranjega ministrstva Heide-Marie Fenzl. Ona je tedaj upravljala podporo in spremljanje beguncev. Avstrija je že v teku hrvaške vojne spremljala ljudi in je zato ustanovila lasten sprejmni postopek, begunci so dobili začasno pravico bivanja. Bili so socialno zavarovani in dobili so majhno finančno podporo. To so tedaj imenovali »de facto status« oz. »de facto akcija«. Ta instrumentarij, ki so ga razvili v sklopu hrvaške vojne, so potem tudi aplicirali na ljudi, ki so zbežali iz Bosne. Begunci torej niso prišli v redni postopek za azil, temveč so dobili ta »de facto status«, ki ga je bilo treba vsakih šest mesecev obnoviti. Ljudje so bili sicer socialno zavarovani, ampak delati niso smeli. Bili so odvisni od pomoči države. Mnogi so si poskušali daljše bivanje zagotoviti s tem, da so si poiskali delo. Najmanj jih je stavilo prošnjo za azil in okoli 6000 ljudi ga je potem tudi dobilo. Zaradi dejstva, da niso imeli rednega azila, so bili tudi prikrajšani, saj niso bili enakopravni z Avstrijci in niso imeli prostega dostopa do delovnega trga. Pogosto so le dobili dovoljenje za delo, za katero niso bile potrebne kvalifikacije. Mnogi begunci pa so bili visoko kvalificirani in so poskušali dobiti priznanje kvalfikacij, da bi lahko delali v svojem poklicu.
Katere paralele vidite med begom ljudi v 1990ih letih in begom leta 2015?
Eden ciljev naše razstave je, da predočimo, da je Avstrija tedaj uspešno sprejela 100.000 ljudi. To je funkcioniralo. Ob begu ljudi v letu 2015 pa so politiki hitro zavzeli stališče, da Avstrija ne more sprejeti toliko ljudi. V 1990ih letih je imela vlada večjo voljo sprejeti begunce. Leta 2015 je bilo veliko teže najti konsenz, ki bi potem tudi dlje časa držal. Paralela pa je tudi velika podpora, ki jo je civilna družba nudila. Država sama v 1990ih letih in leta 2015 ne bi zmogla sama organizirati oskrbe in nastanitve. Tudi solidarnostne akcije so bile v obeh primerih zelo pomembne. V 1990ih letih so bile ustanovljene številne nevladne organizacije, ki so skrbele za begunce. Mnoge še danes obstajajo in so bile tudi leta 2015 aktivne. Organizacija »Deserteurs- und Flüchtlingsberatung« je bila n.pr. ustanovljena leta 1992 za podporo moškim, ki niso hoteli biti vpoklicani in so zato zbežali. Večinoma so bili iz Hrvaške in Srbije. Organizacija je potem razširila ponudbo za begunce in begunke. Drugi primeri so »Asylkoordination« ali »Integrationshaus« itd.
Kakšne razlike so opazne med migracijskim tokom v 1990ih letih in begom leta 2015?
Glede razlik je tako, da so ljudje v 1990ih letih bežali iz sosednje države. Avstrijci in Avstrijke so poznali to državo, hodili so tja na dopust, že več desetljetij so ljudje iz teh držav tudi živeli v Avstriji, tu pa je tudi zgodovinska povezava. Leta 2015 to večinoma ni bilo tako. Tudi vera je leta 2015 igrala (in še vedno igra) pomembno vlogo. Dejstvo, da so begunci muslimani in muslimanke, se pogosto uporablja kot argumet, da ne »spadajo« v Avstrijo. To v 1990ih letih v bistvu ni bila diskusija, čeprav je večina ljudi, ki je tedaj zbežala iz Bosne, bila muslimanska. Na drugačno gledanje so vplivali tudi drugi globalni dogodki, npr. napadi 11. 9. 2001. Mnogi dejavniki so prispevali k temu, da so sovražne predstave o islamu postale tako vplivne.
Kako je šolstvo reagiralo na beg v 1990ih letih in kakšna je situacija danes?
Leta 1992 so obstajali posebni razredi za šolarje in šolarke, ki so zbežali iz Bosne. V regijah z visokim deležem beguncev, torej če je nastal razred, so poučevali v maternem jeziku. Pouk v materinščini je potekal eno leto, potem pa so otroci prešli v redni razred. Številni učitelji in učiteljice so v 1990ih zbežali iz Bosne. Obstajal je program dunajskega mestnega šolskega svetnika, ki je podprl te učitelje in učiteljice, da so lahko poučevali na dunajskih šolah. Ena izmed prič časa, s katerimi smo imeli intervju za razstavo, je zbežala iz Bosne in je potem jeseni leta 1992 začela delati kot učiteljica na Dunaju. V nekaterih primerih so torej koristili resurse, ki so jih ljudje prinesli s seboj.
Danes je problem šol, da ni dovolj resursov, da bi lahko zadovoljivo podpirali dijake in dijakinje, katerih materni jezik ni nemščina. Potem je tudi potrebno, da se mladim, ki niso več šoloobvezni, omogoči izobrazbo v Avstriji. Primanjkuje predvsem tistih učiteljev, ki govorijo materni jezik otrok.
Na razstavi so tudi biografije in spomini prič časa. Kakšno kvaliteto na zgodovino odpira ta osebni pristop?
To je v bistvu osnova razstave. Važno nam je tudi bilo pokazati, da so to Dunajčani, ki imajo migracijsko biografijo. Gre za štirinajst oseb, ki so zbežale kot otroci, mladinci ali odrasli. Večina je zbežala iz Bosne, nekateri tudi iz Hrvaške in eden iz Beograda, ker ni hotel postati vojak. Razstava pripoveduje zgodbe teh ljudi s pomočjo spominov z bega ali že iz nove države. Dodatno k zgodbam teh 14 oseb, predstavljenih v imenu 100.000 zgodb, smo sestavili pregled medijev. Zbrali smo nekaj člankov iz avstrijskih časopisov, ki so poročali o tej tematiki. Naredili so tudi časovni pregled važnih zakonskih ukrepov in družbenega razvoja ter teme. To je okvir centralnih osebnih zgodb.
Kako lahko primerjamo položaj migrantov in pripadnikov in avstrijskih manjšin, kot so npr. koroški Slovenci?
Pogosto imajo migranti in migrantke drugačen družbeni status. Mnogi nimajo avstrijskega državljanstva in zato tudi mnogi, ki so že rojeni v Avstriji, ne smejo tu voliti. V Avstriji dobi otrok avstrijsko državljanstvo, če ga ima vsaj eden od staršev (ius sanguinis). V zadnjih letih je vedno teže dobiti državljanstvo. Ovira glede dohodka je postala višja, stroški za postopek so se zvišali, dodali so izpite iz znanja nemščine itd. V Nemčiji so to spremenili. Tam dodeljujejo državljanstvo po teritorialnem principu. To pomeni, če si rojen v Nemčiji, dobiš avtomatsko nemško državljanstvo.
Razlike pa so tudi med različnimi migrantskimi skupinami. Če imaš npr. malo temnejšo polt in še drugačno veroizpoved, ti bo bistveno teže kot nekomu, ki je kristjan.
Povezovalni segment pa je gotovo, da imajo avtohtone manjšine in migranti drugo materinščino. Tudi zanemarjanje vidika na to materinščino kot resurs in dobrina s strani večine je skupni element. Seveda pa obstaja več kot samo pripadnost k neki skupini.
Razstavo si je mogoče ogledati do 14. 11. 2020 v »Hauptbücherei am Gürtel« na Dunaju.
