Pliberk – simbolni kraj za poraz ustaške države

Wilhelm Kuehs: Ko sem prvič slišal, da je Diana Budisavljević rešila 10.000 otrok iz hrvaških koncentracijskih taborišč, me je takoj presunilo. Kar hitro sem se odločil, da bom napisal to knjigo. Precej sem že vedel še iz časa, ki sem ga preživel na Hrvaškem, zatem pa sem se zelo intenzivno začel ukvarjati z drugo svetovno vojno v jugovzhodni Evropi. Moram reči, da sem bil in sem še vedno zgrožen nad zverinskostmi, ki so jih naredili ustaši.

Ustaše je leta 1928 ustanovil Ante Pavelić kot ilegalno organizacijo. Leta 1941 je Pavelić prevzel oblast na Hrvaškem in ustaši so po vzoru SS postali država v državi. Uvedli so režim terorja in povzročili genocid nad srbskim in judovskim prebivalstvom, pa tudi nad pripadniki Sintijev in Romov. Njihov cilj je bil čista hrvaška država. Za ta namen so se posluževali vseh sredstev. Samo v koncentracijskem taborišču Jasenovac so ustaši na zverinski način pomorili okoli 100.000 ljudi. Pazniki so prirejali tekmovanja v ubijanju. Dojenčke so metali v Savo, vzdolž rečnega toka so se kopičila trupla otrok. Teh morilcev se spominjajo na Libuškem polju.

To je raznolika zadeva. Nadškof Alojzije Stepinac je leta 1941 pozdravil nastanek fašistične države in je v pastoralnem pismu pozval, da je treba podpreti Pavelića in Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Posledično so se mnogi duhovniki zavzeli za fašistični sistem. Bila pa je tudi Caritas, ki se je ustaškim zverinskim dejanjem zoperstavila in je odločilno sodelovala pri akciji Diana, to je pri reševanju otrok. 

Stepinac je to reševalno akcijo bolj odklanjal oziroma je bil ravnodušen do nje. Pa tudi ni preprečil, da bi mnogi duhovniki in laiki pri akciji Diana ne sodelovali. 

Ne, ta primerjava je nedopustna. Partizani so se borili za osvoboditev izpod fašističnega terorja ustašev in njihovih nemških zaveznikov. Med drugim so hoteli zaustaviti genocid nad srbskim prebivalstvom. Partizani so se dvignili in zaustavili to ubijanje. Na območjih, ki so jih osvobodili, so zelo hitro spet vzpostavili delujočo državnost s šolami, bolnišnicami in javno upravo. Seveda s komunističnim predznakom.

Jaz sem že od nekdaj bil za tako prepoved. Prepoved bi se morala zgoditi že zdavnaj. Tu se spominjajo in častijo morilski režim, poleg tega gre pri tem srečanju tudi za povezovanje fašistov. To je neznosno.

V Pliberk je naplavilo mnogo najhujših morilcev in zločincev ustaškega režima. Preden so se predali, so se spopadali s partizani in tudi z angleškimi zasedbeniki. Poboji ustašev in drugih so bili, vendar povečini v zaledju in na pohodih smrti. V literaturi navajajo popolnoma različne številke o žrtvah. Pliberk je postal simbolni kraj, ker je tukaj postal jasen poraz ustaške države.

Zgodovino lahko obdelamo samo v dialogu. Prireditev je bila zato prav gotovo važen korak in impulz. Samo na ta način lahko nastane nekaj takega kot skupna zgodovina in s tem tudi razumevanje.

Take kolektivne in travmatične izkušnje je komaj možno premagati. Posledice se čutijo desetletja, morda celo stoletja in sooblikujejo družbo. Toda če pride do obdelave zgodovine v dialogu, lahko pride tudi do zdravljenja. Do tega pa pride samo, če se na tem intenzivno dela.

Biografski roman Velikovčana  Wilhelma Kuehsa »Dianas Liste« (Dianina lista) je izšel leta 2017 pri založbi Tyrolia. Knjiga je posvečena Diani Budisavljević, roj. Obexer (1891–1978). Rodila se je v Innsbrucku. Po ljudski in srednji šoli je  obiskovala na innsbruški univerzitetni kliniki tečaj za nego bolnikov in spoznala asistenčnega zdravnika Julije Budisavljevića, ki je prihajal iz Hrvaške in bil srbske narodnosti. Leta 1917 sta se poročila, leta 1919 pa sta se preselila v Zagreb, kjer se je njen mož zaposlil na medicinski fakulteti kot univerzitetni profesor kirurgije. Leta 1972 se je s svojim možem spet vrnila v Innsbruck, šest let pozneje pa je umrla  in je pokopana na zahodnem mestnem pokopališču.

Tudi družina Budisavljević je bila ogrožena od ustaškega režima. Ko je Diana Budisavljević oktobra 1941 izvedela o nečloveških razmerah v koncentracijskem taborišču Loborgrad severno od Zagreba, je sklenila, da je proti temu treba nekaj podvzeti. Skupaj z več sotrudniki je organizirala privatno akcijo pomoči. Sledile so nadaljnje akcije. Uspelo ji je ob podpori drugih rešiti več kot 10.000 otrok iz ustaških taborišč, prav tako pa je morala videti, kako je več tisoč otrok  umrlo predvsem zaradi lakote.  Vse to je dokumentirano mdr. v dnevniku Diane Budisavljević s 338 zabeležki med letoma 1941 in 1945. Ta dnevnik, ki ga je v hrvaščino prevedla Silvija Szabo, vnukinja Diane Budisavljević, je leta 2003 objavil Hrvaški državni arhiv. Leta 2011 jo je s častnim križem soglasno odlikoval občinski svet mesta Innsbruck. Prav tako so na njeni rojstni hiši na Maria-Theresien-Straße namestili spominsko ploščo. Na osnovi dnevnika Diane Budisavljević ter številnih dokumentov, ki jih je kritično preveril avtor, je napisan tudi biografski roman Wilhelma Kuehsa »Dianas Liste«. Hkrati je Kuehsova knjiga pretresljiv dokument o ravnanju ustaške države, ki je prevzela mdr. nürnberško rasno zakonodajo in načrtno preganjala predvsem Srbe, Jude, Rome in Sinte.