Pisatelj Peter Turrini je znan po svojih družbeno-kritičnih dramah, ki se lotevajo žuljev sedanjosti. Znan je postal v 1970-ih letih z dramama Rozznjogd in Sauschlachten ter s televizijsko serijo Alpensaga. Turrini je napisal številne drame in filmske scenarije. Praizvedba njegove najnovejše igre »Bis nächsten Freitag« bo v sezoni 2022/23 v gledališču Josefstadt. Turrini pa je na programu tudi v operi (med drugim »Jedem das Seine«). Prejel je mnogo nagrad, med njimi Nestroyevo gledališko nagrado za življenjsko delo. Letos je postal častni občan Gospe Svete. Pogovor o pisanju, jeziku in gledaliških škandalih.
Nedavno ste postali častni občan Gospe Svete. To je eno redkih priznanj, ki ste jih prejeli na Koroškem, z izjemo priznanj slovenske manjšine. Kaj vam pomeni častno občanstvo?
Peter Turrini: Z mojega vidika je to poskus sprave s krajem, kjer sem v otroštvu in mladosti doživel marsikaj bolečega. Kraj me nikoli ni zapustil, čeprav že skoraj šestdeset let živim drugje. Bolečine, ki sem jih imel zaradi te vasi in te dežele, v nekaterih primerih še vedno imam.
Kakšen odnos imate do koroško-slovenske manjšine?
Kot otrok sem se pogosto počutil zelo osamljenega. Oče je bil Italijan, mizar. Nikoli se ni zares naučil nemškega jezika, ostal je tujec in se je vedno želel vrniti v Italijo. Moji starši pa so imeli tri otroke, kasneje se jim je pridružil še polbrat in vrnitev domov so ostale le sanje, hrepenenje. Če se kot otrok, pa tudi kot najstnik vedno znova najdeš na robu igrišča, potem iščeš okoli sebe ljudi, ki so imeli podobne izkušnje. V vasi je delal slovensko govoreč knjižničar, ki me je seznanil s slovenskimi pisatelji in pisateljicami. Z nekaterimi sem bil prijatelj, predvsem z Jankom Messnerjem. On mi je mnogo pripovedoval o diskriminaciji koroških Slovencev in Slovenk v povojnem času in tudi kasneje. Čutil sem povezanost s slovensko manjšino. Ko sem postal pisatelj in javni govornik, sem se zavzemal za narodno skupnost.
Anketa je pokazala, da le še okoli 180 otrok med osmim in desetim letom govori slovenščino kot materni jezik. Kako ocenjujete ta razvoj?
To je žalosten razvoj situacije, ki me boli. Izguba maternega jezika ni samo izbris besednega zaklada, ampak tudi izbris občutkov in spominov, doživetih zgodb in tradicionalnih pripovedi. Iz dežele jezika prideš v deželo tišine, v gluho lozo. Na Koroškem obstaja velika slovenska književnost, bogastvo, na katerega smo lahko ponosni. Nikoli nisem razumel, zakaj se tega ne zazna kot srečo, da lahko zrasteš z dvema jezikoma in dvema literaturama.
Več vaših dram je bilo razglašenih za »gledališke škandale«. Tako tudi »Alpensaga«. Kako ravnate s to oznako?
Zagotovo se nisem usedel in načrtoval gledališkega škandala. To bi bila velika zožitev moje pisateljske dejavnosti. Pišem stvari, o katerih sem prepričan, da bi jih bilo treba napisati. Ne vem vnaprej, ali bo napisano naletelo na negodovanje ali veselje. Napisal sem okoli petdeset dramskih del in dvajset scenarijev za filme. Nekatera moja dela so bila pravzaprav škandali in tega nisem bil vesel. Krik škandala, govorica o svetovni premieri je včasih prekrila izjave mojih del. Nočem ustvarjati škandalozne literature, s svojim delom se želim dotakniti ljudi, jim dati misliti in jih tudi pretresti.
Leta 2020 je izšla vaša drama »Gemeinsam ist Alzheimer schöner«. Kaj vas je navdihnilo za ustvarjanje tega dela?
Preden se lotim literarnega snovanja, moram stvari najti v resnici. Bodisi v življenju bodisi v okolju. Nekateri ljudje, ki so mi blizu, so zboleli za Alzheimerjevo boleznijo in vedno bolj sem se ukvarjal z njo. Nisem pa želel napisati igre o procesu, ki se konča z izbrisom in ki je izključno mračna. Napisal sem torej igro o tem, kako je pozaba včasih lahko nov začetek. To žalostno temo sem poskušal povedati s sredstvi komedije.
Kako se lotite pisanja novega besedila?
Staviti moram vprašanja, na katera želim literarno odgovoriti. Dal vam bom preprost primer: v 1980-ih letih je bilo v velikih nacionaliziranih industrijah, v jeklarnah, odpuščenih na stotine delavcev. Uradni izraz za ta odpust je bil »Freisetzung« (sproščanje). Spraševal sem se, kaj pomeni biti tak sproščenec? Ali v tem primeru hodiš ves svež in svoboden naokoli ali pa izgubiš tla pod nogami? Takšna vprašanja me ženejo in potem se srečam s prizadetimi, s sindikalisti, z vodji kadrovske službe itd. Tako potem nastane igra. Ne gre za slikanje realnosti. V bistvu ustvarjam dramaturške izume iz najdenega. Toda brez zgražanja nad dogodki v realnosti nimam strasti do pisanja.
S katerimi temami se trenutno ukvarjate?
Moja najnovejša igra »Bis nächsten Freitag« pripoveduje zgodbo dveh prijateljev, ki se poznata že desetletja in se pogosto srečata na pogovor v gostilni. To prijateljstvo razpada, prizor za prizorom, ker se sposobnost ljudi za soočanje z različnimi mnenji vedno bolj izgublja. Ne moremo se več soočiti drug z drugim, drugemu lahko le kaj prepustimo. Začel sem tudi dramo o revolucionarnem letu 1848 na Dunaju. Takrat so cesarski vojaki pobili na tisoče upornikov. To poglavje je bilo odrinjeno iz avstrijske zgodovine.
Delate tudi v operi. Skupaj s Silke Hassler ste na primer napisali opereto »Jedem das Seine«, ki se osredotoča na judovski operetni ansambel v času nacizma. Kaj vas pri operi navdušuje?
Dolgo nisem imel nobenega odnosa do opere, šla mi je na živce. Potem so pred leti potekali pogovori s skladateljem Friedrichom Cerho o operi in iz tega je nastala opera »Der Riese vom Steinfeld« za dunajsko državno opero. V tem napetem sodelovanju z njim sem se naučil, da lahko glasba včasih seže globlje od besed. To sem občutil kot novo priložnost zase, kot obogatitev. V opereti »Jedem das Seine«, ki sem jo napisal skupaj s Silke Hassler, je glasba jedro zgodbe: skupino judovskih oseb ob koncu druge svetovne vojne preganjajo skozi avstrijske vasi in jo na koncu zaprejo v hlev. V strahu pred smrtjo pridejo na absurdno idejo, da bi uprizorili opereto ali jo vsaj improvizirali. Umetnost je poskus soočanja s strahom.
Kako doživljate priredbe svojih besedil za oder in film?
To je zgodba, ki vodi iz obupa v sproščenost. Prva leta, ko sem bil prisoten na vajah svojih dram, sem vedno imel občutek, da so vse naredili popolnoma drugače, kakor sem si to jaz zamislil. Počasi sem začenjal razumeti, da je gledališče skupna umetnost in da želijo igralci ter igralke in režiserji ter režiserke s svojo domišljijo prispevati k tej skupnosti. Včasih sem se počutil ogoljufanega za svoje delo, včasih, posebno ko sem postajal starejši, pa tudi obdarjenega. Za razvoj te sproščenosti je bilo potrebnih mnogo viskijev.
Že zgodaj ste bili del avstrijske avantgardne scene. Kako ste doživeli ta čas?
Mnogi smo bili otroci podeželja, ki smo odšli na Dunaj ali živeli v Gradcu in želeli spremeniti svet ali vsaj literaturo. Z večino sem bil prijatelj. Družila nas je opozicijska drža. Prva leta so našo literaturo zatirali. Nekatera umetniška prijateljstva, na primer z Michaelom Scharangom ali Elfriede Jelinek, obstajajo še danes.
Kako doživljate sodelovanje in medsebojni vpliv med literati? Kakšno vlogo imata zavist in tovarištvo?
Vedno sem sovražil to tekmovanje in zavist. Vsak hoče preživeti in vsak ima svoja literarna in estetska prepričanja. Vedno me je veliko bolj zanimala sindikalna ideja: Kaj lahko skupaj naredimo za izboljšanje socialnega položaja pisateljev in pisateljic?
Podpirate pritožbo novinarskega kluba Concordia glede političnega vpliva na ORF. Kakšne posledice ima ta vpliv?
Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi. Ko sva z Willyjem Pevnyjem napisala »Alpen Saga«, so se večkrat poskušali vmešavati v najine scenarije. Sledile so grožnje z odvetniki in poskus prepovedi snemanja. Kasneje so se stvari nekoliko izboljšale in razvila se je cenzura »predlogov«. Svetovali so ti, da bodi vendar pameten. Popolnoma zavračam strankarsko-politične kroge prijateljev v upravnem odboru ORF. Delajo se, da so neodvisni. Ni pa nenavadno, da se izvaja strankarska politika. Tega ne maram.
Kakšen je položaj umetnikov in umetnic v avstrijski družbi in politiki?
Ko je treba z nami ustvariti ugled, je mnogo uradnikov in uradnic na mestu. Ko pa gre za izboljšanje socialnega položaja pisateljev in pisateljic, so odgovorni večinoma odsotni. V Avstriji vlada zmeda med pojmoma umetnost in kultura. Tu se vsak hrup, ki zabuči po koncertnih dvoranah in festivalih, zamenjuje z umetnostjo. Toda dejansko je to le umetniški posel, boljši ali slabši, kulturni dogodek, kulturna dejavnost. Toda umetnost je nova, na novo nastajajoča. Umetnost je grenkoba in ne sladka Mozartova kroglica.
Na čem trenutno delate?
Zdaj sem star 78 let. Toda moja gledališko-vročična glava ne more počivati. Predstavljajte si moje življenje takole: vsak dan več ur sedim za mizo in ustvarjam ideje, stavke in prizore. Naslednji dan pa večino zavržem. Tako je že 60 let.
