Pionirka performativne umetnosti v Ljubljani

Razstava – ki sta jo kuratirali Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein v sodelovanju z Ulay Foundation (Lena Pislak) in arhivom Marine Abramović – ponuja vpogled v skupno delo in življenje umetniškega para Ulay in Marina Abramović v obdobju dvanajstih let. Razstava združuje videe, fotografije, risbe, skice, pisma in dnevniške zapise, ki večinoma še nikoli niso bili razstavljeni. Abramović in Ulay sta skupaj živela in ustvarjala med letoma 1976 in 1988. Njuno sodelovanje se je začelo s performansom »Relation in Space« leta 1976. Med performansom sta umetnika tekala drug proti drugemu z nasprotnih koncev prostora in se ob srečanju brutalno zaletavala drug v drugega. Dejanje sta ponavljala, dokler nista bila popolnoma izčrpana. Njuno sodelovanje in razmerje sta se končali s performansom »The Lovers, the Great Wall Walk«. Tri mesece sta Ulay in Abramović hodila vsak s svojega konca kitajskega zidu drug proti drugemu. Ko sta se srečala na sredini, sta končala tako svoje profesionalno kot zasebno razmerje. Ulay se je kasneje poročil z Leno Pislak in zadnje desetletje svojega življenja preživel v Ljubljani. Umrl je leta 2020.

Marina Abramović: Ulay ni bil enostaven človek. Bil je čudovit, karizmatičen, zanimiv, seksi in zapleten. Najino življenje je bilo nenehno nihanje – ko sva se ljubila, je bilo vse čudovito, ko sva se sovražila, je bilo grozno. A vedno je prišlo do odpuščanja. Ulay je tukaj v Ljubljani z Leno res našel mir, zato mi je pomembno, da se ta razstava začne v Cukrarni. Delali smo kot nori, da smo postavili to ogromno razstavo. Govorimo o štirih nadstropjih del, ki nikoli niso bila razstavljena. Da je bilo to mogoče, sem se morala popolnoma odpovedati nadzoru. Če bi šla skozi ves arhiv, zapise in dokumentacijo, bi naredila svojo selekcijo. Razstava ne bi bila niti malo objektivna. Zato so kuratorji sami pregledali ta ogromni arhiv. Tudi zato je razstava tako velika. In vendar sploh ni dolgočasna: kaže intimo odnosa – nečesa, kar umetnik običajno nikoli ne bi dovolil pokazati na razstavi.

Pisma sem pisala v časih, ko z Ulayem nisva potovala skupaj. Obdobje zaljubljenosti je bilo zelo preprosto. Spoznala sva se v Amsterdamu leta 1975, natanko na najin rojstni dan. Zaljubila sva se skoraj isti večer. Potem sem šla v Beograd in on je ostal v Amsterdamu. Mesec dni kasneje sva se dogovorila, da se bova srečala na točki točno na polovici poti med mestoma – to je bila Praga. Tam sva se odločila, da bova živela skupaj. Vrnila sem se v Beograd in tri mesece razmišljala, ali bom res odšla. Ti trije meseci so bili zame zelo težki. Ves čas sva govorila po telefonu. Živela sem pri mami in njen telefonski račun je bil tako visok, da je telefon zaklenila v omaro. Zato sem se odločila, da pobegnem od doma. Spakirala sem samo svoje negative in svoja umetniška dela iz Beograda ter se z vlakom odpeljala v Amsterdam. Mama je šla na policijo in rekla, da sem pobegnila. Vprašali so jo, koliko sem stara, in ko jim je povedala, da imam 29 let, so odvrnili, da imajo bolj pomembne stvari. Tako se nikoli nisem vrnila.

To je avto, ki sva ga z Ulayem leta 1976 kupila rabljenega od francoske policije. Hotela sva narediti nekaj popolnoma drugačnega. Zato sva avto prebarvala v črno in začela nomadsko življenje. To je bilo za naju izjemno pomembno obdobje. Avto sva parkirala, kjerkoli se je dalo, in živela na podeželju. Na Sardiniji sva molzla koze, delala sir pecorino in puloverje iz njihove volne. In ustvarjala sva performanse. To sva imenovala »Art vital«. To je bilo nekompromisno delo – neodvisno tudi od trga, ker ga nikoli nisva prodajala. To je bil čas neverjetne svobode, neverjetne revščine, a resnične sreče, ker sva bila zelo zaljubljena. Delo je izhajalo iz iskrenega odnosa med ljubeznijo in umetnostjo. Avto sva izgubila izpred oči, ko sva šla v Avstralijo, kjer sva živela z Aboridžini. (...)

To knjigo smo naredili skupaj in zelo pomembno se mi je zdelo, da vključimo tudi del o sovraštvu, ker ljudje radi stvari olepšujejo. Ni bilo vse dobro. Najin odnos je bil poln drame. Nekoč nisva govorila drug z drugim – samo najini odvetniki so bili v stiku. Po vseh teh pravnih sporih sem se odpravila na 36-urni let na posebno ajurvedsko okrevanje v Indiji. Hotela sem samo meditirati, se sprostiti in nekako premagati to grozno jezo v sebi. Jeza je strup. Lena in Ulay sta bila tam približno eno uro, ko sem prispela. Poklicala sem svojo pisarno in rekla: »Ne morem verjeti, da sta tukaj. Ubila ga bom.« Retreat je trajal skoraj mesec dni. Prve dni je Lena sedela v enem kotu, jaz pa v najbolj oddaljenem. Potem je prišla k meni in vprašala: »Misliš, da nam vesolje nekaj sporoča?« Začela sem razmišljati. Situacija je bila tako čudna in duhovna. Počasi sva začeli govoriti. Nenadoma sem bila sposobna spustiti vso to negativnost in resnično odpuščanje se je začelo. Lahko rečeš »odpustim«, a pogosto to še vedno nosiš v sebi, ne da bi si to priznal. A ko zares odpustiš z vsem srcem – to je fantastično. Zato sta mi ta razstava in knjiga tako pomembni. Naredili sva jo skupaj, govoriva o Ulayu. Vsaka ga vidi povsem drugače. Ona ga noro ljubi, vidi ga skoraj kot svetnika. Jaz ga res ne. Tako imava dve različici istega moškega – in obe sta resnični.

Vsak ima svojo preteklost. Ko sem začela ustvarjati v zgodnjih 70. letih v Beogradu, smo se soočali z omejitvami, cenzuro in veliko kritike. Vsaka generacija se mora soočati z drugačnimi problemi. Najpomembnejše je prvo: da se ne bojiš nikogar in ničesar; in drugo: da ti ni mar, kaj si kdo misli, da slediš svojemu srcu in imaš pogum. Vsak umetnik je individuum. Eno umetniško delo ima veliko pomenov. Nikoli ne gre samo za zgodovinski, politični ali družbeni vidik – gre tudi za kršenje pravil, za zastavljanje pravih vprašanj in – na nek način – za napovedovanje prihodnosti. Dobra umetnost mora imeti veliko življenj, plasti.

Zanima me vse. Naslednji teden bom predstavila svojega lastnega avatarja. Pred približno tremi meseci sem imela v Londonu pogovor s svojo lastno umetno inteligenco. Bilo je res zanimivo. Vse, kar sem kdajkoli rekla – vsak intervju, vsaka izjava, vsak zapis – je shranjeno v spominu umetne inteligence. Sama nikoli ne bom imela takšnega spomina, zato je zelo uporabno. A pomembno je tudi, v čigave roke takšna umetna inteligenca pride in kako lahko škoduje človeštvu. 

Glede umetnosti pa je tako: Zame bo performans vedno ostal najpomembnejša umetniška forma, ker je tako čustvena in neposredno povezana z ljudmi. Je časovno zasnovana umetnost: moraš biti tam, moraš videti izvajalce, kako to delajo pred tabo. To je nekaj, česar umetna inteligenca ali računalniki res ne morejo spremeniti – človeških vidikov.

V svojem manifestu »An Artis´s life« pravim, da je smrt lahko zadnji performans umetnika. Zelo zanimivo je, da je veliko umetnikov, ki so bili res povezani s svojim delom, intuitivno slutilo, kako bodo umrli. Ko imaš to razvito senzibilnost, veš, kdaj čas pride. Ko umreš, imaš dve možnosti: ali za tvoj pogreb poskrbijo sorodniki, kar je vedno katastrofa, ali pa ga načrtuješ sam. Jaz sem ga že načrtovala. Načrt je zelo preprost: tri trupla, tri različna mesta, kjer sem najdlje živela – Beograd, Amsterdam in New York – trije pogrebi hkrati. Nihče ne bo vedel, katero truplo je pravo, nihče ne bo nosil črnega. Nosili bodo svetle barve in pripovedovali veliko politično nekorektnih, umazanih šal. Veliko bo pijače in hrane. Moje življenje je neverjetno in moj pogreb bo tudi nor.