Tea Kovše, ki je odraščala v Mislinji, je stara 33 let. S partnerjem in gledališkim sodelavcem Yvesom Bräggerjem, ki prihaja iz Švice, v Celovcu živita od oktobra 2019, torej od časa tik pred korono. Od takrat tudi delata v Celovcu, kjer sta ustvarila predstave: MOŽ! sedi z mano, Drakula (koprodukcija Gledališča DELA in VADA) in WÖRT(h)ERSEEle/BESEDuh (produkcija VADA). Njun resen načrt za prihodnost je ustanovitev dvojezičnega lutkovnega gledališča za mladino in odrasle v Celovcu.

Kako to, da sta se odločila za skupno življenje in delo prav v Celovcu?

Zelo rada delam osebne stvari oz. stvari, ki izhajajo iz neke intime ali pa moje intime in midva si razlagava, da je Teater Štrik nastal med ljubeznijo in krizo, se pravi, med koronakrizo in odločitvijo o selitvi. Yves je živel na Dunaju, jaz sem živela v Velenju in potem je bil Celovec najino geografsko središče, kjer Yves kot učitelj nemščine in ruščine še vedno lahko uči nemščino kot prvi jezik, jaz pa se lahko pripeljem v Slovenijo, ker še vedno sodelujem z Gledališčem DELA na Ravnah. Tudi nikogar nisva poznala, ko sva se preselila. Vse skupaj je torej nastalo zaradi ljubezni, potem je nastopila kriza in sva začela ustvarjati skupaj. In želiva tudi nadaljevati.

Nastopajoči v Drakuli: Tea Kovše, sopranistka Mateja Potočnik in Yves Brägger

Kako bi opisali svoje delo in sebe?

Na AGRFT v Ljubljani sem študirala dramaturgijo, ker so me vedno zanimale različne zgodbe oz. recimo temu različni svetovi. Prihajam iz navadne delavske družine in se mi zdi, da me to stalno zaznamuje in vpliva na način, kako izbiram tematike za uprizarjanje v gledališču. Pomembno mi je, na kakšen način je gledališče vključeno v vsakdanje življenje. Že pred akademijo so me zanimale predvsem lutke. Lutke izdelujem, sem lutkovna animatorka, ustvarjam lutkovne predstave, razmišljam »lutkovno«. Od korone dalje se osredotočam samo na lutkovno gledališče – ker je bilo toliko več časa, sva tudi midva (pokaže na Yvesa) lahko zdaj ustanovila Teater Štrik. Deset let delam v Gledališču DELA, v katerem sem soustanoviteljica in umetniška vodja, in to gledališče je ogromen konstrukt, nekaj med plesom, fizičnim gledališčem, uličnim gledališčem, lutkami, glasbo – in je res »gemischt«, »miks« vsega. Ime »gledališče dela« je zaradi tega, ker so Ravne delavsko mesto in tudi zaradi tega, ker smo prepričani, da je gledališče delo. V tem smislu smo začeli in letos, 13. aprila 2022, je bilo deset let od ustanovitve Gledališča DELA. Z Yvesom sva ustanovila Teater Štrik, v katerem je Miniaturno lutkovno gledališče, pri čemer je glavna lutka z imenom »MOŽ!«. Miniaturno lutkovno gledališče je projekt, v katerem bova naredila tri predstave: MOŽ! sedi z mano, Drakula in Doktor Frankenstein. Vse to in več je tudi na spletni strani www.mozi.space

Tea Kovše v prizoru iz Drakule; Foto: Uroš Zavodnik

Kdaj sta z Yvesom ustanovila Teater Štrik in s kakšnim namenom? Od kod ideja za to ime?

Besedo »štrik« sva izbrala zato, ker je njen pomen v obeh jezikih enak, samo drugače se napiše. In se nama je zdelo kul. »Štrik« sva izbrala tudi zato, ker imajo lutke oz. marionete ogromno štrikov (vrvic), pa tudi v teatru je vedno ogromno štrikov. Oba imava zelo rada grozljivke. Od leta 2020 sva naredila tri grozljivke: v Gledališču DELA grozljivko Črv/Der Wurm (produkcija Gledališča DELA), za katero je Yves napisal zgodbo, potem je bila Drakula (koprodukcija Gledališča DELA in VADA) in Beseduh/Wört(h)erseele (produkcija VADA). Teater Štrik je novoustanovljen, čisto svež, uradno od decembra 2021. In ker Gledališče DELA ni lutkovno gledališče, sva želela resnično iti v to smer – lutkovno gledališče za odrasle – in tako sva ustanovila lutkovno gledališče Teater Štrik, ki je v svojem bistvu resnično nov. Je tudi zasnovan tako, da bo dvojezičen (pri predstavah bova uporabljala vsaj dva jezika). Yves govori več jezikov, tako da bova pri svojem delu verjetno uporabljala francoski, arabski in ruski jezik. 

Katera bodo vajina prva ustvarjalna dela v Teatru Štrik?

Za prvi projekt Teatra Štrik načrtujeva uprizoritev Upornik, tj. besedilo, ki ga je napisal slovenski dramatik Slavko Grum. Z Yvesom ga bova prevedla, da bo tudi v nemški različici, ki za namen predstave še ne obstaja. Pri Uporniku si želim uporabiti jezik kot melodijo, saj imava na voljo kar nekaj jezikov. Yves je magistriral iz arabskega, nemškega in ruskega jezika, ker je iz Švice, zna pa tudi francosko. MOŽ! je zelo majhno gledališče, ampak je premišljeno in zahteva profesionalno delo. Se mi zdi, da če bi šla v veliko gledališče, bi bilo manj detajlov in preveč dela za naju. Pri Uporniku bom lutko imela jaz, Yves pa igra štiri vloge: uradnik, natakar, vojak in študent. Razmišljala sva, da bi v vsaki od teh vlog govoril drugačen jezik, npr. kot natakar francosko. To bi bilo komično in stilizirano, jeziki bi se nekako zmešali, kar mislim, da za ta prostor, ki je zaznamovan s travmami v zvezi z jezikom, nikakor ni slabo. Rada bi uporabila to, kar oba najbolje znava: jaz delo z lutkami, Yves pa znanje različnih jezikov. S tem se veliko igrava. 

Foto: Uroš Zavodnik

Vaša najznamenitejša lutka je MOŽ! (izg. »moži«). Koga predstavlja?

Zgodba je v zvezi z mojim dedom. Ko sva se z Yvesom preselila, se je vse zaprlo, zaprle so se meje in nisem mogla priti v Slovenijo. Dedi je bil v domu starostnikov in sem malo ponesreči naredila takšno lutko, ki je videti kot on. Tudi karakter lutke je narejen po mojem dedu. Moj dedi je imel paranojo, vrsto shizofrenije, tako da se mu zaradi svoje bolezni ali korone in zaradi osamljenosti začne dogajati marsikaj. Slej ko prej vse v glavi. MOŽ! je zelo majhna lutka, živi na omarici in ima svoj oder v velikosti 24 cm x 24 cm, tam ima svojo luč in kavč. 

V Iranu ste na mednarodnem festivalu prejeli    nagrado za lutkovno predstavo MOŽ!. Lahko poveste kaj več o tem?

Ko sem predavala o MOŽ!ju in duševnih boleznih v Subotici, sem spoznala tudi dve osebi, ki sta me povabili na festival v Iran. Na ta festival, ki je bil decembra 2021, sem tako prijavila dve lutkovni predstavi, MOŽ!ja in Črva. MOŽ! je dobil nagrado za drugo najboljšo predstavo v celoti, v kategoriji predstav za otroke in mladostnike. Potem smo dobili še prvo mesto za najboljšo animacijo pri Črvu in prvo mesto za najboljšo scenografijo, vse skupaj smo tako prejeli tri nagrade. Sproti se prijavljamo na različne festivale in prireditve, z MOŽ!jem bomo šli v Indonezijo na enega od gledališko in zgodovinsko najbogatejših otokov na svetu – na otok Java.

Veliko vam pomeni, da nastopate po svetu, čez mejo, kajne?

Ja, mej jaz ne dojamem tako resno, kot so se zdaj vzpostavile, ampak je pa pomembno delati v domačem okolju in tudi iti ven ter sodelovati z ljudmi, ki so od drugod.

Ali poleg lutkovnega gledališča in Gledališča DELA opravljate še katero drugo delo?

Zaposlena sem pri Rote Nasen (Rdečih noskih), to so klovni v bolnišnicah. Šla sem na avdicijo in iskali so lutkarja, nekoga, ki bi delal kot klovn in istočasno zraven delal z lutko. Za otroke je to nekaj enkratnega, še posebej v psihiatričnih bolnišnicah na otroških oddelkih. To je zaposlitev, 24 ur na teden, in ker prejemam e-poštna sporočila v nemščini, sem v zadnjih dveh mesecih kar napredovala pri učenju nemščine. 60-% sem zaposlena pri Rote Nasen (Rdeči noski), 40-% pa sem samozaposlena v kulturi, ker sem stalno delala prek tega statusa. Služba Rote Nasen mi je všeč, ker mi ne pomeni dodatnega dela, ampak je delo z lutko, le na drugačen način. Od nekdaj me je ta tematika zanimala in sem želela lutke uporabljati kot psihoterapijo.

Foto: Uroš Vodnik

Kateri so vaši najnovejši projekti in zakaj izbirate žanr grozljivke?

Moj najnovejši projekt je Drakula, potem je Črv, v Ljubljani smo naredili Stari in drzni, lutkovni varieté, pri katerem sem lutkovne animatorje tudi učila oz. mentorirala, potem Beseduh, ki je klasična grozljivka. To so tri grozljivke in varieté, v katerem vlada črni humor. To se mi zdi smiselno in zanimivo, saj so lutke že tako znane po tem, da se lahko dotikajo marsikatere tematike, sploh smrti – lutka je namreč material, ni iz mesa, lahko dolgo umira in vedno je komično. Ko ustvarjam grozljivke, imam večkrat problem s tem, da bi naredila nekaj grozljivega, zato ker lahko postane vse zelo hitro smešno. Ker je lutka in je smešno. Lutka tam umira in ljudje se smejijo.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Iščeva prostor za lutkovno gledališče, ki ne bo veliko, ampak to je res za prihodnost. To bi bil Teater Štrik, kjer bi bilo lahko veliko gostujočih lutkovnih predstav, z Yvesom imava ogromno predstav v mislih, lutkovnih sodelavcev iz Rusije ter drugih ljudi, ki sem jih spoznala in z njimi sodelovala.

Najnovejša uprizoritev: lutkovna operna predstava Drakula …

Yves Brägger meni, da se po petih zaporedno odigranih predstavah lutkovne operne predstave Drakula, od 5. do 10. maja 2022 v izjemno majhnem gledališču Jugendstiltheatru počutijo dobro. »Lepo je bilo igrati tu, predvsem pa izzivalno zaradi tako zelo majhnega prostora; na začetku smo prav zato morali najti pravi način za umetniški izraz. Bilo je dobro, imeli smo zelo lepo premiero, tudi občinstvo je bilo dobro, predstave so bile razprodane skoraj vsak večer. Mislim, da je uživalo občinstvo in mi, nastopajoči. Ta specifičen prostor omogoča, da se lahko gledalcu zelo približaš, kar je nekaj posebnega.