Pogovor o dvojezičnem pouku, aktualnih projektih in a-capella glasbi v Podjuni.
Danilo Katz je učitelj in ravnatelj dvojezične ljudske šole v Šmihelu. Ob svojem pedagoškem delu izvaja številne projekte z aktualnimi družbenopolitičnimi temami, v ospredju pa je sodelovanje z vasjo ter domačimi organizacijami. V Strokovnem pedagoškem združenju, v katerem je tudi predsednik, izdelujejo padagogi in pedagoginje učne pripomočke za dvojezični pouk. Katz pa je aktiven tudi v glasbi. Kot član nagrajene a-capella ekipe Voxon nastopa na mednarodnih odrih in soorganizira podjunski Voxon A-capella Festival, ki ga letno obišče okoli 1200 ljudi. Voxon Academy, izobraževalna akademija za moderno glasbo, ki jo je ustanovila skupina Voxon, letos praznuje svojo 10. obletnico.
Zakaj ste se odločili za poklic učitelja oz. za poklic ravnatelja?
Delo z otroki me je od nekdaj fasciniralo. Od mladih let sem se kulturno udejstvoval. Pri kulturnem delu sem spoznal, kako pestro je delo z otroki. Vsak dan se lahko ukvarjaš s čim drugim. V naši družini je tudi mnogo pedagogov in pedagoginj. Toda zame je bil to bolj povod, da sem še bolj natančno premislil, ali hočem zares iti v to smer. Na začetku svoje študijske kariere sem krajši čas študiral arhitekturo, toda nazadnje sem se le odločil za poklic učitelja. Do danes ne obžalujem odločitve.
Ravnatelj sem zdaj že okoli deset let. Tudi če moram reči, da sem še rajši učitelj kot ravnatelj, sem zelo vesel, da lahko opravljam to funkcijo v Šmihelu.
Šola v Šmihelu je dvojezična. V zadnjih letih se vse več otrok prijavlja k pouku slovenščine, toda vedno manj otrok ima slovenščino za materinščino. Kakšen je položaj slovenskega jezika v koroških ljudskih šolah?
S strani šole imam vtis, da se je v preteklih desetih letih zelo veliko spremenilo na bolje. Učiteljice in učitelji so se začeli bolj zavedati, kako pomembno je, da otroci, ki so prijavljeni k dvojezičnemu pouku, zapustijo šolo z dobrim znanjem slovenščine. Menim, da imajo otroci, vseeno kje na Koroškem obiskujejo šolo, pravico do dobre izobrazbe v slovenščini. Večina učiteljev in učiteljic jemlje to odgovornost resno. Sam sem npr. predsednik Strokovnega pedagoškega združenja. Tam izdelujemo učne pripomočke, knjige in spletne igrice za dvojezični pouk (mala.sova.at). Opažam pa, da število otrok, ki ob vstopu v šolo obvladajo slovenščino, upada. V Šmihelu se je upad malo upočasnil. Imamo jedro družin, ki zelo zavestno otroke spodbuja pri učenju in govorjenju slovenščine. Prijavljajo jih h gledališkim skupinam, k jezikovnim počitnicam itd. Važno je, da se otroci naučijo jezika v tej meri, da ga lahko uporabljajo in da imajo npr. tudi kasneje v poklicu prednosti, ker so pač dvojezični. Dejansko je tako, da to še ni povsod mogoče. Treba bo prepričati še precej ljudi o pomembnosti slovenskega jezika ter jih seznaniti s tem, da imamo zakone, ki jasno definirajo, kakšno obliko mora dvojezični pouk imeti. Toda lepo je, da imamo mnogo učiteljev in učiteljic, ki se zelo trudijo in so nam lahko zgled.
Kako ocenjujete posredovanje manjšinske kulture ter zgodovine v koroških šolah?
Prepičan sem, da nikoli ne moremo posredovati dovolj informacij o naši narodni skupnosti. Menim, da se moramo tudi znotraj narodne skupnosti nenehno izobraževati in raziskovati kulturo ter zgodovino. Dandanes smo, predvsem pri socialnih medijih, vajeni krajših formatov in z bolj kompleksnimi temami postaja težje doseči ljudi. Mislim, da bi v vseh šolah na manjšinskih območjih v Avstriji morale biti narodne skupnosti osrednja tema. V najboljšem primeru naj bi uvedli predmet s to tematiko. Minimum je, da bi v zgodovinskih knjigah upoštevali zgodovino narodnih skupnosti.
Glede dvojezičnih koroških šol sem prepričan, da je tesna vez s kulturnimi in športnimi društvi ter z gospodarskimi organizacijami bistvenega pomena. V času, ko je bila še v vsaki vasi šola, je bilo to čisto samoumevno. Ravnatelji in ravnateljice so bili istočasno tudi neke vrste kulturne institucije oz. delavci in delavke. V času centralizacije šol je ta stik malo nazadoval. Toda kot dvojezični Korošci in Korošice imamo te resurse ter strukture na razpolago in treba jih je čim bolj efektivno uporabljati.
Letos je 80 let od tedaj, ko so deportirali skoraj 1000 koroških Slovencev. Kako lahko otrokom posredujemo ta del koroške zgodovine?
Mislim, da lahko otroci zelo veliko sprejmejo – posebno resnico. V Šmihelu so nas npr. že ob 70-letnici deportacije obiskovale priče časa na šoli. V Šmihelu je bilo izseljenih 18 družin in tedaj 13 otrok naše šole. Gospod Partl je tedaj pripovedoval otrokom o tem času ter o svojih doživetjih. Otroci so dojeli, kaj se je tedaj zgodilo in so bili zelo prizadeti. Potrebno je, da otroci dobijo informacije iz prve roke. Trenutno imamo še privilegij, da se lahko pogovarjamo s pričami časa in je lahko zelo zaznamovalen doživljaj za otroke, če srečajo te ljudi in prisluhnejo njihovim zgodbam. Po obisku priče časa smo se na šoli še dolgo pogovarjali o predavanju ter na splošno o tematiki. Otroci pa to temo potem seveda tudi nesejo domov. Mislim, da so šole važen prostor za ozaveščanje otrok in v drugem koraku tudi družin.
Šmihelska ljudska šola je prva šola v Avstriji, ki sodeluje pri mednarodnem projektu »Weltacker« (Njiva Zemljanov). Kako ta projekt poteka?
Pred dvema letoma smo na konferenci sklenili, da bomo temo klimatske krize postavili v ospredje pouka, vedno znova izvajali akcije in vabili eksperte na šolo. To zdaj delamo že drugo leto. V tem času se je rodil največji projekt Njiva Zemljanov, to je projekt ozaveščanja in izobraževanja. V Šmihelu smo ustanovili istoimensko društvo. V mednarodnem obsegu smo mi 18. njiva, druge so npr. v Indiji, Luksemburgu, Nemčiji itd. Otrokom in odraslim hočemo pokazati, da je na naši Zemlji pravzaprav dovolj hrane za vse. Nihče ne bi trpel lakote, če bi jo pravično porazdelili in če ne bi delali napak pri proizvajanju živil. Na naši njivi v Šmihelu otroci skoraj vsak teden sadijo, zalivajo in plevejo grmovja, drevesa in zelišča. Tako dobijo vpogled v pridelavo živil. Nekateri tam prvič spoznavajo domače rastline, sadeže in zelenjavo. Imajo direkten kontakt z zemljo in so odgovorni za svojo njivo. Res sem vesel za to, s kakšnim veseljem in zanimanjem otroci radi hodijo na njivo. Ponujamo tudi relevantne delavnice, pred kratkim smo se npr. udeležili delavnice o gobah in se naučili, kako jih lahko gojiš.
Ste tudi član in soustanovitelj a-capella ekipe Voxon. Kako je prišlo do ustanovitve?
Leta 1994 smo ustanovili pevsko skupino, ki se je tedaj imenovala Vox. S prijateljem Markom Thalerjem sem tedaj obiskal koncert vokalnega banda »The Flying Pickets«. Oba sva bila tako navdušena, da sva se odločila ustanoviti podobno ekipo pri nas v Pliberku. Potem se je kar hitro našla prva zasedba skupine Vox in začeli smo. Sprva je bilo kar težavno. Vedno znova so nas kritizirali, zakaj ne pojemo bolj klasične, zborovske glasbe. Toda ta smer ni bila prava za nas. Vedno bolj nas je pritegoval jazz in začeli smo sodelovati z domačimi jazz glasbeniki. Posneli smo tudi zgoščenko, na kateri so bile večinoma pesmi lastne produkcije. Leta 2006 se je Marko ponesrečil. V prvem trenutku nismo vedeli, kako bi s tem ravnali. Nekaj mesecev kasneje smo se odločili, da bomo delali naprej. Petje v ekipi je bil njegov najljubši konjiček. Rekli pa smo, da skupina ne more biti več Vox, to je bilo preveč povezano z Markom. Preimenovali smo se torej v Voxon. Potem smo bolj šli v smer pop-a-capelle. Posneli smo več zgoščenk in prejeli smo tudi nagrado CARA-award. Skozi leta je seveda prišlo tudi do te ali one spremembe v zasedbi. Toda bistvo je, da smo še vedno delovali in ob tem tudi uživali.
Voxon organizira letni Voxon A-capella Festival, kjer so nastopale številne mednarodne a-capella skupine. Kako ste doživeli razvoj festivala?
Prvi festival smo izvedli v kulturnem domu v Pliberku. Tedaj smo povabili skupine, s katerimi smo nastopali na drugih festivalih v Italiji ali Sloveniji. Neke vrste prelomnica je bila, ko je na festival prišla ameriška skupina The Exchange. Takrat smo videli, da zanimanje za to zvrst glasbe postaja vedno večje. Ko je pri nas gostovala skupina Home Free iz ZDA, smo tudi spoznali, da je kulturni dom postal premajhna lokacija za ta festival. Tedaj smo napolnili dva koncerta po vrsti in bi še tretjega, toda skupine pač niso mogle ostati tri dni v Pliberku. Iz organizacijskih razlogov se je festival torej preselil v JUFA areno, kjer je prostor za več kot 1000 ljudi. Pri naslednjih festivalih smo potem imeli vedno okoli 1200 obiskovalcev in obiskovalk.
Kot band pa smo zelo uživali v tem, da smo lahko nastopali s skupinami, kot so The Real Group ali pa Naturally7. Veliko smo se tudi naučili od njih. Upamo, da bo v naslednjem letu situacija dovolj stabilna, da bomo lahko spet povabili mednarodne skupine.
Voxon Academy, ki je izobraževalna ponudba za začetnike ter izkušene pevce in pevke, praznuje letos deseto obletnico. Kako jo boste praznovali?
Voxon Academy je nastala zato, ker smo člani in članice Voxon spoznali, kako težko se naučiš tehnike petja za moderno glasbo. Socializirani smo s petjem zborovske in ljudske glasbe in prilagoditi moraš svojo tehniko, fraziranje, dinamiko itd. za moderno glasbo. Opazili smo tudi, da si mnogo mladih želi izvajati to glasbo. Zato smo torej ustanovili Voxon Academy in si poiskali profesionalne inštruktorje. Pri nas npr. poučuje Mateja Zwitter, ki je študirala v Angliji in je tudi članica zbora a-capella Perpetuum Jazzile.
