Lukas Kimeswenger je nedavno praznoval svoj 30. rojstni dan. Prihaja iz Krive Vrbe, trenutno živi na Dunaju. Pri televizijskem kanalu ATV je pristojen za notranjo in zunanjo politiko, dela za oddajo poročil »ATV Aktuell« in
tedensko oddajo ATV »Die Woche«.

Gospod Kimeswenger, pri televizijskem kanalu ATV ste trenutno pristojni za zunanjo in notranjo politiko. Ste veseli, da bo tega leta kmalu konec?

(se smeji) Sem zelo vesel. Bilo je res naporno leto. Za nami je leto s tremi kanclerji, pandemija, doživeli smo dva lockdowna, ogromno se je dogajalo, sploh v notranji politiki. Upam, da bom zdaj imel nekoliko časa za pomiritev. Te teme, če pomislim na pandemijo, nas spremljajo že dolgo. Težko je izklopiti, če se moraš s tem ukvarjati v privatnem vsakdanjiku in še v službi, to lahko postane kar naporno. 

Leta 2010 ste maturirali na Slovenski gimnaziji. Kako je šlo naprej?

Na visoki strokovni šoli na Dunaju (FH) sem študiral žurnalizem, kasneje sem poleg dela še na Gradiščanskem opravil masterski študij marketinga in odnosov z javnostjo. Tudi zaradi novinarstva me je učenje jezikov vedno zanimalo: poleg angleščine sem se učil še španščino in italijanščino, naučil sem se tudi malo ruščine. Slovenščino sem od doma znal le malo. Moja stara starša z očetove strani sta se po drugi svetovni vojni iz Kamnika preselila na Koroško. Oče z mano ni govoril veliko slovensko, rekel je, da jezika ne obvlada dovolj dobro, da bi mi ga lahko posredoval. Hodil sem pa v dvojezično ljudsko šolo in kasneje v Slovensko gimnazijo, kjer sem se jezika šele zares naučil.

Zakaj ste se odločili za novinarski poklic? Je bila to že vselej vaša želja?

Mislim, da je na to v določeni meri vplivala tudi moja družina. Moj oče (op. Andreas Kimeswenger) je novinar pri ORF-u, stric (op. Peter Kimeswenger) pa pri Kleine Zeitung. Rekel bi, da ima družina žurnalizem v krvi. Že kot otrok sem včasih obiskal očeta na uredništvu in ob tem spoznaval novinarsko delo. Želja, da bi tudi sam ubral to poklicno pot, se je potem razvila šele sčasoma. En razlog je gotovo tudi, ker sem človek, ki je zelo radoveden, veliko stvari me zanima. Tudi zaradi tega je novinarski poklic zame idealen, ker se vsak dan razlikuje od prejšnjega in poročaš o najrazličnejših stvareh. 

Vas je poročanje o politiki že od nekdaj zanimalo? Če ja, od kod to zanimanje?

Vedno sem imel željo poročati o zunanji politiki, tudi ker rad potujem in spoznavam druge države in tamkajšnje politične sisteme. Zelo me zanima geopolitika: na primer kakšne odnose imajo države med seboj. Da sem potem prišel do notranje politike, prvotno ni bil cilj, zdaj mi je pa zelo všeč. Mislim, da je notranja politika za novinarja v Avstriji najbolj privlačna rubrika, ker se tam odloča, kaj vpliva na vse nas. Pravila igre v družbi narekuje politika.

Opišite nam svoj delovni vsakdan. Na čem trenutno delate, kaj so vaši projekti?

Trenutno poleg vsakdanjega dela za oddajo poročil potekajo rešerše in zbiranje informacij za oddajo, v kateri se bomo posvetili političnemu letu 2021, to bo nekakšen pregled leta. Moj delovni vsakdan se zjutraj začne s pregledovanjem časopisov, potem poslušam jutranje radijske žurnale in prebrskam mednarodne medije. Skratka – gledam, da sem na tekočem. Seveda se tiskovne konference pogosto odvijajo zjutraj, ki se jih udeležim na primer v sredo po seji ministrskega sveta.

Ob 10.00 imamo sejo v večjem krogu redakcije, kjer razpravljamo in določimo najpomembnejše teme dneva in način, kako bomo o tem poročali. Ta seja zaradi pandemije trenutno poteka preko spleta. Po seji se poglobim v tematiko, si poiščem pogovorne partnerje in pripravim koncept za oddajo. S snemalnim timom grem na teren, nastane material, iz katerega na koncu nastane zgodba. Za prispevek, ki je dolg dobro minuto, je potrebno ogromno ur dela, normalno se za to porabi ves delovni dan. Velik izziv je, da je čas prispevka seveda zelo omejen, kljub temu pa moraš gledati, da nastane uravnovešeno poročilo. Večkrat je tako, da je treba veliko relevantnih stvari črtati, ker enostavno zmanjka časa. Ključno vprašanje je, kaj črtaš in česar ne. Odločiti je treba, kaj je za gledalca pomembno in kaj ne.

Lukas Kimeswenger: »Družbenopolitično gledano pa je seveda pandemija tista tema, ki prevladuje nad vsemi drugimi.«

Je bil za vas umik Sebastiana Kurza iz politike višek notranjepolitičnega leta?

Da, vse, kar se je v zadnjih letih v Avstriji v politiki dogajalo, je bilo povezano s Sebastianom Kurzom in njegovo turkizno »družino« oz. sistemom. Klepeti (Chats) na mobilnih telefonih so to znova potrdili. Z umikom Sebastiana Kurza se bo avstrijska notranja politika temeljito spremenila. Črni deželni glavarji postajajo spet močnejši in »one man show« je končana. 

Družbenopolitično gledano pa je seveda pandemija tista tema, ki prevladuje nad vsemi drugimi. 

Po škandalu zaradi manipuliranih anket, ki so bile zavestno pozicionirane v določenih medijih, je ostal grenak priokus. Kako negativno vplivajo taki škandali na zaupanje v neodvisne medije?

To škoduje celi branži. To gre tudi meni osebno blizu, ker se tiče vseh novinarjev, katerih delo se zaradi takih primerov diskreditira. Posledice ja vidimo, vedno več ljudi si svoje »resničnosti« iščejo v družbenih omrežjih, v telegram-skupinah in drugje, to pospešuje odvračanje od medijev. Rekel bi, da je ta škandal nov višek krize zaupanja, v kateri je žurnalizem zdaj že nekaj časa. 

Lukas Kimeswenger je imel zadnji intervju televizijskega novinarja s Sebastianom Kurzom, ko je bil še v funkciji kanclerja.

Kot urednik za notranjo politiko imate večkrat tudi intervjuje s politiki. Kateri intervju vam je ostal v spominu in zakaj?

Poleg intervjujev s politiki mi je v spominu ostal pogovor z igralcem Tomom Cruisom, ki je bil pred leti zaradi premiere filma »Mission Impossible« na Dunaju. Ko je postala Ursula von der Leyen predsednica Evropske komisije, sem bil jaz med prvimi novinarji v Bruslju, ki je imel z njo krajši intervju. To, da je predsednica evropske komisije dala prvo izjavo v tej funkciji meni in televiziji ATV, je bil gotovo posebno lep dosežek. Da sem jo pa dobil pred mikrofon, je bilo po­trebno kar nekaj vztrajnosti. Spomnim se svojega poročila iz Ischgla med pandemijo, kjer nihče ni hotel prevzeti nobene odgovornosti.

V spominu mi je ostal intervju z nekdanjo ministrico Christino Aschbacher. Pol ure sem ji postavljal vprašanja, odgovori so bili vedno isti, ni želela dati odgovora, mogoče tudi zaradi t. i. »message control«. V takih primerih moraš ostati trmast, včasih pa kljub temu ne prideš naprej. Polurni intervju brez odgovora na tisto eno ključno vprašanje je za gledalca pač nesmiseln. Pomembno je, da se na intervju dobro pripraviš, da lahko na odgovore politikov reagiraš tudi s pravilnimi dejstvi. 

Je ta »message control« otežila delo novinarjev?

Na vsak način. Osebe, ki so bile pri turkiznih pristojni za medije, so na primer izbirale tiste, ki so že vnaprej dobivale ekskluzivne informacije, profitiral je predvsem avstrijski bulevard. S tem so nekateri imeli prednosti, enakih možnosti ni bilo. 

En primer je zadnji intervju, ki sem ga imel s Sebastianom Kurzom. To je bil obenem tudi zadnji intervju televizijskega novinarja z njim v funkciji zveznega kanclerja. Tema je bila ekološko-socialna davčna reforma. Druge teme niso bile dovoljene. Tam se je že občutilo, da je postajala situacija zanj in za njegove tiskovne predstavnike že kar precej napeta. Tik pred pogovorom me je Kurz še vprašal, če se bova pogovarjala res le o davčni reformi in o ničesar drugem. Dva dni po intervjuju je bila hišna preiskava pri ÖVP, posledice tega so znane.

Pristojni ste tudi za zunanjo politiko. V čem se avstrijska notranja politika razlikuje na primer od nemške? 

Največja razlika je gotovo kontinuiteta in stabilnost politike, če pomislimo na dolgo obdobje kanclerke Angele Merkel. Eni že primerjajo avstrijsko politiko v zadnjih letih z razmerami v Italiji. Ta politična kontinuiteta je v Avstriji šla v izgubo. Tudi med pandemijo je bilo v Nemčiji videti manj politične inscenacije, v ospredju so bili strokovnjaki.

Svet medijev se je v zadnjih letih temeljito spremenil. Kako se bo po vašem mnenju spremenila linearna televizija v naslednjih letih, kako vidite bodočnost televizije?

Res je, da se medijski svet temeljito spreminja, sploh kar zadeva nastop na spletu. V Avstriji so časopisi v internetu začeli uveljavljati t. i. paywall-prepreke, dobro novinarsko delo ne more biti vedno brezplačno. Velik izziv je konkurenca z velikimi koncerni iz Silicon Valleya na reklamnem trgu. Mediji pač, z izjemo javnopravnih, živijo v veliki meri od reklame in se morajo vprašati, od kod pridejo dohodki. Če pomislim na razvoj televizije, gre trend vse bolj v smer streaminga (spletnega prenosa) in ponudbe ter stalno razpoložljivost (on demand). Da dosežeš ciljno publiko, moraš te vsebine seveda tudi širiti po družbenih omrežjih, na Facebooku, Instagramu ali za mlajše generacije na TikToku. Kot televizijski kanal moraš dandanes razmišljati obratno: S svojimi vsebinami moraš iti do ljudi in ne čakati, da pridejo k tebi. Če tega ne narediš, teh oseb ne dosežeš več.

Trenutno je veliko protestov v povezavi s pandemijo. Ste že poročali s take demonstracije?

Da, že večkrat sem poročal s teh demonstracij. Opažam, da se scena radikalizira. Na začetku si se lahko tam z ljudmi še normalno pogovarjal. Zdaj je vedno več zmerjanja, beseda »Lügenpresse« je tukaj še med milimi psovkami. Posebno žalostno je bilo, da sem moral pri eni zadnjih večjih demonstracij imeti spremljavo varnostnikov. To so nove dimenzije sovraštva in družbenega razkola, ki jih kot avstrijski novinar še nisem poznal, isto pravijo tudi starejši kolegi. To sovraštvo sem na srečo doživel le verbalno, kolegi so doživeli že hujše napade. To se na vsak način dogaja vedno bolj pogosto. Na eni od demonstracij so delili liste s slikami treh žurnalistov, na njih je pisalo, da so del lažnivih medijev. 

Raziskave kažejo, da mlajše generacije vedno več časa preživljajo na družbenih omrežjih in manj z linearno televizijo. Kako vi reagirate na ta razvoj?

Kot že rečeno, s prezenco na družbenih omrežjih. Na drugi strani pa dandanes ne zadostuje več, da imaš le vesti, intervjuje ali poročila. Ključno je, da imaš primerne vsebine za mlajše ciljne skupine. Treba si je vzeti čas za razlage in ozadja. Ljudje imajo vsekakor poželenje po kakovostno rešerširanih vsebinah. Izogibal bi se »click-baitinga«, dolgoročno je to nesmiselno in vodi do izgube zaupanja v medije.

»Message control« je otežila delo novinarjev.

Če bi si lahko izbrali osebo za intervju, koga bi si izbrali in kaj bi ga/jo vprašali? 

Vladimir Putin bi bil gotovo zanimiv, že kot tip, ali Ši Džinping. Pa tudi beloruske ženske, ki se borijo za svoje pravice. Putina bi na primer vprašal, če sanja o renesansi sovjetskega imperija.

Še pridete kdaj na Koroško? Kako ocenjujete razvoj dežele v zadnjih letih? Veliko je govora o tem, da mladi, dobro izobraženi ljudje zapuščajo deželo zaradi boljših poklicnih možnosti drugje.

Seveda pridem nekajkrat na leto na Koroško, tukaj živi moja družina. V bistvu bi moral biti gospodarski položaj Koroške zelo dober. Mislim samo na lego dežele na tromeji s Slovenijo in Italijo in zelo življenja vredno okolico in naravo. Meni je žal, da toliko mladih zapušča Koroško, sploh ker večkrat slišim, da bi mnogi radi ostali na Koroškem, pa ne morejo, ker tukaj nimajo poklicne perspektive. Nekaj stvari se ja razvija pozitivno, na gospodarskem področju na primer podjetje Infineon investira veliko denarja in nastajajo nova delovna mesta. Razviti in izboljšati se bo moralo še akademsko okolje, veliko študijskih smeri na Koroškem ravno ni. 

Vaši cilji za prihodnost?

Da mi uspe poročati tako, da se ljudje čimbolj zainteresirajo za to, kar se dogaja.

In v naslednjih letih bi rad še več poročal iz tujine, kajti to, kar se dogaja izven Avstrije, na primer v Bruslju ali v Berlinu, ima vpliv tudi na nas.