Kot pisatelj je Veit Heinichen posebno znan po svojih kriminalnih romanih s protagonistom komisarjem Proteom Laurentijem. Prizorišče knjig je Trst ter mejno območje zgornjega Jadrana med Italijo, Slovenijo, Hrvaško in Avstrijo. Kriminalni primeri, ki jih razkrije Laurenti, so zločini z nacionalističnim ozadjem, internacionalna korupcija, organiziran kriminal itd. V novi kriminalki »Entfernte Verwandte« se ukvarja s serijo umorov, motiviranih z dogajanji iz časa nacionalsocializma. Pogovor o novi knjigi, zgodovini Trsta ter spominu.

Poznate literarno sceno iz različnih vidikov – ste izobražen knjigotržec, založnik, pisatelj in soustanovili ste založbo Berlin, ki ste jo tudi vodili. Kaj vas je privedlo v svet literature?

V svojem »prvem življenju« sem študiral ekonomijo. Bil sem generalni direktor delniške družbe Daimler-Benz. Toda že kot otrok sem rad bral in stalno pisal. To vnetost sem torej že vnašal v svoj drugi poklic. Ampak tako ekonomija kot literatura sta zame pomembna dela mojega sveta in v Trstu v tem nisem izjema. Umberto Saba in Italo Svevo sta bila podjetnika, preden sta se posvetila literaturi. V Trstu vidiš na mnogih primerih, kako sta kultura in ekonomija prepleteni skozi stoletja. Na palačah so pogosto skulpture Merkurja, rimskega boga trgovanja in tatov, in Apolona, boga poezije, umetnosti in kulture. Veliki podjetniki so vedeli, da drugo brez drugega lahko gre le narobe. Ekonomija brez občutka za kulturo postane mrzel, prezirljiv kapitalizem, ki vodi le v polomijo. Kultura, ki se pretvarja, da nima opravka z gospodarstvom, se nagiba v kič.

Ekonomija brez občutka za kulturo postane mrzel, prezirljiv kapitalizem

Veit Heinichen

Mnogo vaših romanov ima za prizorišče Trst. Tudi sami živite v Trstu. Kaj je posebnost mesta?

Naravna prednost, ki jo je mesto v zgodovini imelo, je njena geopolitično strateška pozicija. Ni kraja v Evropi, ki bi imel več meja, več nasprotij, kontrastov in več mostov kot Trst. Trst je najsevernejše pristaniško mesto v Sredozemskem morju. Tu se srečajo severnoevropska in južno­­­­­­­ev­ropska kultura, gore in morje, vzhod in zahod. Na tem območju govorijo slovanske, germanske in romanske jezike. Tako tri velike evropske kulture živijo na enem kraju. Če govorimo o populaciji, moram pripomniti, da mi beseda »manjšina« sploh ni všeč. Rajši uporabljam pojem »prebivalstvo«. Kompleksnost tega območja gradi na dejstvu, da tukaj živijo ljudje različnih etničnih porekel. Mislim, da je v pojmih »manj-šina« in »več-ina« nevarnost, da se ju zlorabi. 

Tudi vaš novi roman »Entfernte Verwandte« se dogaja  v Trstu. Komisar Laurenti raziskuje vrsto umorov, ki jih motivirajo »stare zgodbe« iz NS-časa. Kako je nastala ideja za knjigo?

Mislim, da nas evropske državljane ta tematika spremlja od otroštva in nas bo spremljala še naprej. 20. stoletje je bilo najbolj krvavo stoletje v zgodovini Evrope. Ta čas nam je zapustil številna vprašanja. Tej temi se sploh ne moreš ogniti. Pri tem delu pa ne gre za odgovore, temveč za to, da po­staviš vprašanja. Menim, da je treba kritično vprašati, ali so te zgodbe, ki smo jih v številnih jezikih slišali, resnične. Se ujemajo te zgodbe z objektivno zgodovino? Bistveno vprašanje je: Kaj je resnica?

Na območju okoli Trsta so ljudje doživeli zgodovino, ki jo pripovedujejo v različnih jezikih, v italijanščini, nemščini, slovenščini in furlanščini. Vprašal sem se, ali obstaja aspekt zgodovine, ki se ujema z vsemi pripovedmi, nek skupen imenovalec. Čim bolj drezaš v zgodovino, tem bolj spoznavaš, kako različna so lahko ta zgodovinopisja in kako malo so deloma usklajena. Nastaja sum, da je zgodovinopisje včasih zelo nacionalno obarvano. V takšnem evropskem presečišču, kakršen je Trst, postane jasno, da se z zgodovino deloma ne ravna kot z objektivno znanostjo, temveč jo izrabljajo za nacionalistične namene. Treba si je ogledati vse te pripovedi. Vprašati se moramo, ali bomo določeni pripovedi nasedli ali smo pripravljeni se pozanimati, če udobni klišeji odgovarjajo resnici.

V romanu »Entfernte Verwandte« je zgodovina Trsta zelo prezentna. Pripovedujete npr. o nastajanju koncentracijskega taborišča Risiera ali o pozabljenih spomenikih za partizane in partizanke. Kako je potekala rešerša?

Nikoli ne začnem pisati knjige, preden se res ne poglobim v temo. Nočem pripovedovati pravljic. Menim, da lahko o rešerši govorimo le tedaj, če o neki temi ne samo bereš, temveč se tudi pogovarjaš z ljudmi. Zame so priče časa neprecenljiv vir znanja. Potoval sem tudi po historičnih krajih. 

Obiskoval sem pa tudi številne arhive in tam rešerširal. To je deloma bilo precej težavno, saj v arhivih najdeš dokumente v številnih jezikih in dokumenti so razstreseni po vsem svetu. Nekateri so npr. pristali v arhivih zaveznikov v ZDA ali v Angliji. Nekateri arhivi so dostopni, drugi ne. To je problem, saj nekaterih stvari, ki jih najdeš v angleških arhivih, v nemških arhivih ni.

Vsak dan me je presenetilo kaj novega. Našel sem npr. mnogo morišč – s strani nacionalsocialistov, pa tudi s strani upora. Mislim, da je težavno, če se govori o partizanih, kot da bi to bila homogena skupina. V uporu so bili ljudje vseh variant – katoliki, stalinisti itd. Tudi skupino tatov ni možno enostavno omejiti na nacionalsocialiste. Oportunisti, pristaši, denuncianti, tisti, ki nič niso storili itd., vsi so prispevali k sistemu. V sklopu vojne ne morem govoriti o dobrem in slabem – takih posploševanj v realnosti ni. Vse te variacije je treba poimenovati in to je neprijetno in mučno. Kliše ti ponuja enega storilca, stvarnost ni tako enostavna.

Kaj vam pomeni spominska kultura?

Zame je zelo pomembno, da se spomnimo zgodovine v vseh njenih različicah. Leta 2014 me je lokalna skupina ANPI (Associazione Nazionale Partigiani d´Italia ) vprašala, ali bi imel spominski govor ob 70. obletnici pokola na Opčinah. V prvem trenutku sem bil res prestrašen – samo iz tega vzroka, ker sem nemškega porekla. Potem sem pa razumel, da je to neverjeten dokaz zaupanja. Vedel sem, da prevzemam veliko odgovornost. Na srečo sem lahko to nalogo dobro opravil! 

Kako so potekali vaši pogovori s pričami časa?

Že 30 let se pogovarjam s pričami časa in poslušam njihova pričevanja. Pred 20 leti mi je neka priča časa poslala tri pisma. Pisala je o svojem otroštvu v okolici Risiere, preden je šla v inozemstvo. Napisala je nešteto strani. Do danes ne vem natančno, kdo je bila avtorica. Pozanimal sem se v številnih arhivih, pa nisem uspel razkriti, kdo je napisal ta pisma. Nekateri opisi dogajanj okoli Risiere, ki sem jih v pismih bral, so res nepozabni. Dolgo nisem vedel, kaj naj storim s tem materialom, ampak zasidral se je v meni. V pogovorih s starejšimi znanci in znankami sem izvedel o podobnih zgodbah in počasi se je slika razjasnila. Potem je bilo možno preveriti historični kontekst.

Pred kratkim je bil bivši govornik pri t. i. »Ulrichsbergtreffen« Stephan Tauschitz naprej izvoljen za vodjo deželnega urada za zaščito ustavnega reda in boja proti terorizmu in potem premeščen v drug sektor. Kaj pravite vi na to? 

Dejstvo, da srečanje na Vrhu še vedno obstaja, je res sramota. Nisem avstrijski državljan, zato o avstrijski politiki ne morem mnogo povedati. Ampak menim, da je vedno treba najprej pomesti pred lastnim pragom. Daljni, priženjeni sorodniki so stari nacisti in so se vedno srečavali na Belem jezeru z drugimi nacisti. Takšne stvari je treba odkriti. Nima smisla, da to pometeš pod preprogo, ker te zgodbe navsezadnje vedno pridejo na dan. Če imaš demokratično zavest, potem moraš nastopiti proti zakrivanju. To je državljanska dolžnost.

Če imaš demokratično zavest, potem moraš nastopiti proti zakrivanju. To je državljanska dolžnost.

Veit Heinichen

O čem mislite, da bi bilo treba napisati knjigo?

Tema, s katero se sicer ne bi hotel ukvarjati, ki me pa zelo bremeni, je današnja »kultura čvekanja«. Velik problem je, da je informacijska hitrost narasla, ne pa kvaliteta informacij. Socialni mediji so zelo dovzetni za zlorabo. Če se ne poglobimo v tematike, ampak vse, kar beremo, vzamemo za resnico, hitro nastanejo klišeji in sprožijo se napačne informacije. Ni najbolj pomembno, kje si kaj bral; pomembno je, ali si pripravljen, da se kritično ukvarjaš z informacijo in se pozanimaš. Ta navada spraševanja je zame baza za skupno življenje z »drugim oz. drugačnim«. Predsodke se hitro prevzame. Aktivno moramo delati na tem, da si jih kritično ogledamo in si sami tvorimo mnenje. Vseeno, kateri kliše si ogledaš, hitro spoznaš, da posplošitve niso resnične. Sposobnost samorefleksije je osnova vsega. Ščiti tudi pred tem, da te drugi instrumentalizirajo.