Alexander Petritz je aprila letos bil izvoljen za novega predsednika društva Memorial Kärnten/ Koroška, ki se uspešno posveča kulturi spominjanja na Koroškem. Pogovarjali smo se z njim o njegovih koreninah, načrtih ter Bosni in Hercegovini.

Postali ste predsednik društva Memorial Kärnten/ Koroška. Kako ste našli pot do tega društva?
Alexander Petritz: Preko pisateljice in novinarke Ilse Gerhardt. Deset let sodelujem tudi že v Avsrijsko-izraelski družbi.

Na hoji spominjanja, ki je bila 27. aprila v Celovcu, ste kot predsednik dali jasno razumeti, da je treba biti buden glede neofašističnih pojavov v Evropi in da je kultura spominjanja zelo pomembna. Odkod vaša odločna protifašistična in protinacistična zavest?
Rodil sem se na Reki na Hrvaškem, kjer sem obiskoval tudi ljudsko šolo. Že kot učenci v 1.razredu smo se udeleževali prireditev, ki so bile v znamenju spominjanja na žrtve fašizma in nacizma. Tako smo npr. sodelovali pri polaganju vencev pri slovesnostih v spomin žrtev fašizma ter protifašističnih borcev. Ta socializacija je bila zelo pomembna pri razvijanju moje protifašistične in protinacistične zavesti.

Slišali smo, da imate po materni strani koroške oz. borovljanske korenine. Katere konkretno?
Mama se je pisala Berta Just in prihaja iz Borovelj, moja prababica pa je bila sestra od pradeda Wolfganga Petritscha. Moja babica se je po 1. svetovni vojni poročila na Hrvaško. V njenem zakonu z Milanom Horvatom se je rodila moja mama Darinka Horvat. Mama je študirala arhitekturo, pozneje pa se je poročila v Poreče ob Vrbskem jezeru s Siegfriedom Petritzem, ki ima prav tako hrvaške korenine. Sam sem obiskoval gimnazijo v Celovcu (t. i. Lorenz-gimnazija, ki je vrsto let nudila streho tudi Slovenski gimnaziji, op.) in maturiral leta 1984. Po maturi sem študiral na Dunaju arhitekturo s težiščem razvoj mest in regij. Očitno imamo to stroko v krvi: moj daljnji prednik Franciscus Patricius je leta 1520 napisal knjigo »La citta felice«, prvo knjigo o razvoju mest.

Urad zveznega kanclerja vas je zaradi stroke, na katero ste se specializirali, poveril z nalogo, da pomagate republikam bivše Jugoslavije pri obnovi mest, ki so postala vojna žrtev. Od leta 2009 naprej ste tudi nosilec inštituta ISD (Institute for Structured Development) na Dunaju. Kaj konkretno je bilo oz. je vaše delo?
V času vojne smo nudili izključno humanitarno pomoč, predvsem za Bosno in Hercegovino. Ko so leta 1995, po treh letih vojne v Bosni in Hercegovini, sklenili v Daytnu mirovno pogodbo, smo se osredotočili na vzpostavitev infrastrukture ter druge pomembne projekte, npr. šole. Takrat sem zelo tesno sodeloval z Wolfgangom Petri- tschem, ki je bil od leta 1999 do leta 2002 visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino. Petritsch je bil politično pristojen, moja naloga pa je bila tehnične narave.

Kako se je Petritsch uveljavil pri pristojnih organih v Bosni in Hercegovini, o katerih vemo, da ni lahko priti z njimi na konstruktivno vejo?
Petritsch je bil zelo odločen. Finance je omogočil samo tisteim ustanovam, ki so bile pripravljene sodelovati in so dopuščale, da so se lahko tisti, ki so v vojni zapustili svoj kraj, lahko spet vrnili na svoje domove. Dosegel je tudi dvojezične krajevne napise.

Med nasledniki Wolfganga Petritscha je tudi Valentin Inzko, ki je medtem že devet let visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino. Kako ocenjujete njegova prizadevanja?
Valentin Inzko se zelo trudi in ima zelo dober vpogled v dogajanja. Če Inzko ne bi opravljal svojega dela dobro, ne bi bil že devet let visoki predstavnik. Treba pa je tudi vedeti, da je imel Petritsch več pooblastil kot Inzko.

Valentin Inzko se zelo trudi in ima dober vpogled v dogajanja v Bosni in Hercegovini. Če ne bi opravljal svojega dela dobro, ne bi bil že devet let visoki predstavnik. Alexander Petritz

Kako ocenjujete prihodnost Bosne in Hercegovine?
Dejanski problem sta visoka brezposelnost ter odseljevanje. Ključno vlogo ima gospodarstvo. Poleg tega morajo pristojne politične ustanove v Bosni in Hercegovini rešiti svoje domače naloge. Predvsem pa gre za sistem kot takega in ne toliko za posamezne politike. Sedanji sistem Dayton bo treba reformirati, ker je le še sistem, ki se sam blokira.

Rodili ste se na Hrvaškem. Kako se v vaši rojstni državi odvija razprava glede ustašev?
Trenutno se v razpravi o ustaških simbolih razmišlja o kompromisu, ki bi pomenil, da lahko samo veterani uporabljajo ustaško geslo »Za dom spremni« (Pripravljen za domovino). Za tak kompromis nimam nobenega razumevanja, ker gre pri tem geslu za kopijo nacističnega gesla »Sieg Heil«.

V katerih hrvaških regijah vladajo največje simpatije za ustaše?
Reka in Istra ne kažeta simpatij in sta bolj levo usmerjeni. Precej nacionalistični sta Dalmacija in okolica Zagreba. Ne velja pa to za mesto Zagreb.

Aprila letos ste bili izvoljeni za predsednika društva Memorial Kärnten/ Koroška. Kakšni so vaši programski cilji?
Nadaljevati hočem delo, ki ga je uspešno opravljal Franc Wakounig in za kar se mu prisrčno zahvaljujem. Razširiti želim naš krog in mrežo tudi na sorodne organizacije mdr. v Sloveniji in na Hrvaškem, npr. z organizacijo v Lipi pri Reki. Ravnokar sem bil na na spominski slovesnosti »Lipa se spominja«. Gre za spominjanje na dogodek, ko so Nemci tik pred koncem 2. svetovne gnali v cerkev vse vaščane in jih zažgali. Predvsem se mi zdi pomembno, da gremo v šole in senzibiliziramo o teh zadevah mladino.