Obisk pred okroglim rojstnim dnevom: »Vedno sva se podpirala«

Ko sem minuli ponedeljek na Blatu pri Pliberku obiskal Marico in Jozeja Flödl, me pozdravita tudi mačka Jokl in Možej. Okoli Breznikove hiše na Blatu pa se potepa še veliko več mucejev, Pandi, Fifi, Kazimir in še drugi. Marica in Jozej jih oskrbujeta s hrano, poskrbela pa sta tudi, da so bili sterilizirani. »Malo se nama smilijo. Jaz ne morem kaj za to, da so na svetu, a zdaj živijo tukaj in skrbeti je treba zanje. Imeti žival je odgovornost,« meni Marica Flödl, ko poboža mačka Joklna, njen brat Jozej pa prikima.

Marica in Jozej sta se rodila 14. aprila 1955 na Blatu pri Brezniku. Bila sta najmlajša otroka, »pošobanca«, kot pravi Marica. Najstarejši brat je bil Fric, kasneje kmet pri Sriencu v Črgovičah. Imela sta še sestro Heleno in brata Franca, kasneje gospodar pri Brezniku. Marica z žarečimi očmi pripoveduje o družini, očetu Francu in mami Kristi: »Naučila sta naju olike, skromnosti, dala sta nama vero in jezik, slovenščino, kar zelo ceniva. Zelo radi smo se imeli.« Petnajst let po bratu Francu sta še dvojčka Marica in Jozej zagledala luč sveta. Marica je dobre pol ure starejša od Jozeja, ki pravi, da je pač Marici kot kavalir dal prednost. »Jozej je bil precej šibek, še istega dne naju je na domu krstil župnik Picej. Doma so bili zelo veseli in ponosni, da sva prišla na svet,« pripoveduje Marica. Je bila Marica za Jozeja tudi kasneje tista starejša sestra? »Komando je že rada imela,« se nasmehne Jozej. Na vasi je bilo tedaj veliko otrok. Pravita, da sta imela lepo otroštvo. »Z Libiča smo se vozili s sankami do Stefana. Ko sva šla k prvem obhajilu, so bili na vasi le trije avtomobili,« se spominja Jozej. »Bilo je kot v gnezdu. Molili smo, hodili k majniku, brali, hodili od bajte do bajte in obiskovali sosede, ki so že imeli televizor,« dodaja Marica. Najprej sta obiskovala ljudsko šolo v Šmihelu, ko pa so zgradili šolo na Humcu, sta morala menjati tja, čeprav jima to sploh ni bilo po volji. »V Šmihelu smo vse poznali, saj je Blato tudi del šmihelske fare,« pravi Marica. Se spominjata kakšnega posebnega dogodka v otroštvu? »Lepo je bilo, ko sva dobila kolo,« pravi Marica. Jozej pa ne more pozabiti, ko je v gostilni Breznik v Pliberku prvič jedel juho s kroglicami (Backerbsen). 

Doma so imeli majhno kmetijo, dela je bilo vedno dovolj. »Nismo se pritoževali, radi smo pomagali,« meni Marica. »Ko sem bil otrok, sem imel 60 zajcev. Tedaj ni bilo zmrzovalnika. Smo pač zaklali zajca, je bila pa južina,« se nasmehne Jozej. Po glavni šoli v Pliberku se je pri Kušeju v Pliberku izučil za mizarja, tam je ostal pet let. Hotel je poskusiti še kaj drugega, na večerni šoli v Celovcu je nadoknadil maturo. Potem je šel v Salzburg, eno leto je bil v semenišču. Duhovnik le ni postal, spoznal pa je patra, ki mu je zelo zaupal. Jozej ga je začel občasno zastopati v šoli, kjer je poučeval verouk. »Dal mi je knjigo, v njej je bilo sto šilingov plače in sem poučeval,« se spominja. 

Kasneje je Jozej opravil še študij za veroučitelja, tako da je imel še papirje. Poznal je učitelja, ki je boga oznanjal s palico.  »Zame je bilo jasno, da hočem kot veroučitelj oznanjati le ljubeznivega, dobrotnega boga,« pravi Jozej. »Teologija pa je bila nekaj posebnega, saj bom šefa spoznal šele, ko bom umrl,« se nasmehne. Skoraj 40 let je ostal na Salzburškem, stalno pa je bil povezan z domovino. Ko je brat Franc zbolel, se je vrnil domov na Blato, z Marico sta ga negovala. Tudi sestro sta oskrbovala na domu.

Marica je po glavni šoli šla v trgovsko šolo v Celovcu. Po naključju je dobila službo tajnice na Slovenski gimnaziji. Spominja se selitve v novo šolsko stavbo maja 1975. »Nepozabno. Kako je bilo lepo, ko smo prvič imeli pouk.« Tudi Marica je nadoknadila maturo v večerni šoli, začela pedagoški študij. Aktivna je bila v visokošolski zvezi, kandidirala pri socialističnih študentih.

 »Doma verna hiša, si bil pa pri socialistih, se je že debatiralo o tem.« Študij je občasno opustila, negovala starše, a ga je le uspela končati. »Če se zelo potrudiš, zmoreš,« pravi. 

Na gimnazijo se je vrnila kot profesorica slovenščine in zem­ljepisa. »Na šolo imam najlepše spomine, tudi na kolege.« Upokojila se je leta 2017. »Gimnazija je bila moj drugi dom, težko sem preklopila. Včasih sem gledala na uro in si mislila, katero šolsko uro ravno imajo.« Laže je bilo za Jozeja, ki skrbi za rože in vrt in veliko pomaga v cerkvi v Šmihelu. Šola se po mnenju Marice Flödl kar v redu razvija. »Ne vem pa, koliko je še take zavednosti za slovenščino, kot smo jo imeli mi.« Veliko koroških Slovencev svoje otroke pošilja na druge šole. »Ne znajo ceniti, kar imamo. Morda materinščina nima več te teže, kot jo je imela nekoč. Tudi na Blatu slovenščina izumira. To me že boli.« Dobro se počutita v domači skupnosti in fari, rada obiskujeta tudi kulturne prireditve in svete maše.

Oba sta v skrbeh zaradi vojn po svetu in vedno močnejših skrajno desničarskih strank. Marica upa, da se bodo spametovali: »Če le negativno gledamo v prihodnost, potem priklicujemo negativnost.« Rojstni dan bosta praznovala s preprostim kosilom. »Vsa leta sem bila zelo 'gmajtna', da sem ga imela kot brata,« pove Marica. »Jaz tudi, da sem imel sestro,« odvrne Jozej.