Občutek imam, da je mama zadovoljna

Za kuhinjsko mizo sedim z Mojciko in njeno mamo Matildo. »V kuhinji preživiva največ časa,« pove Mojcika, ki je odraščala na Ravnah v občini Rožek na veliki kmetiji. »Mama je bila dvakrat poročena. Iz prvega zakona je imela enega sina. Pri 22 letih je postala vdova, nato pa se je poročila z mojim očetom, s katerim je imela še štiri otroke. Od teh sem jaz najstarejša,« razlaga Mojcika in se ob tem vedno znova ozira k mami.  

Mojcika se spominja, da je bila njena mama vedno zaposlena na domači kmetiji, skozi življenje pa je vedno za koga skrbela. »Pri nas na kmetiji smo imeli hlapca, ki je tudi stanoval pri nas. Ko je ostarel in ni mogel več delati, ga je moja mama negovala,« pravi Mojcika in doda, da so nato sledili še drugi sorodniki, med njimi Matildin mož, tašča in mama.

Mojcika Lepuschitz se je šolala na višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, ki je bila takrat še triletna. Po končanem šolanju je prvo zaposlitev dobila v Ljubljani, nato pa je preko prakse prišla v Hotel Bernardin v Portorožu, kjer je pet let delala v prodajni službi. Ko se je vrnila na Koroško, se je sprva poklicno ukvarjala z izvozom in uvozom, stanovala pa je v Vetrinju. Ko je podjetje pred skoraj 30 leti šlo v stečaj in so zaposleni dobili odpoved, so pri Mojciki odkrili raka na prsih.

»To je bil šok. Moj sin Fabijan je bil takrat star šest let. V času, ko sem bila na bolniški, me je negovala moja mama,« pove Mojcika in nežno poboža mamino roko. Po prestani bolezni jo je njena poklicna pot najprej vodila k Slovenski gospodarski zvezi, nato pa k Mohorjevi tiskarni, kjer je delala, dokler ni izvedela za mamino demenco.

O mamini bolezni so izvedeli, ko je bila zaradi bolečin v hrbtu v beljaški bolnišnici. »Takrat so ugotovili, da je dementna in da sama ne more več. Takoj sem šla k vodji tiskarne Milanu Blažeju in mu povedala, da bom nehala delati ter se posvetila negi mame,« se spominja Mojcika, ki je takrat živela v stanovanju v prvem nadstropju v Vetrinju. To stanovanje ni bilo primerno, zato sta s sestro začeli iskati novo. Že po treh mesecih sta našli primerno stanovanje v Ričarji vasi, kjer živita še danes. Sprva je mama še hodila z rolatorjem, zdaj pa se premika iz sobe v sobo in na domači vrt z vozičkom. Odkar se sama ne more več premikati, je Mojcika preko AVS zaprosila za pomoč. Že skoraj šest let vsak četrtek pride nekdo, ki ji pomaga in ji pokaže, na kaj mora biti pozorna.»Na začetku je mama dobro slišala in si se lahko še pogovarjal z njo. Res je veliko ponavljala – kaj je bilo prejšnjega dne, ni več vedela, kar pa je bilo pred leti, se je še zelo dobro spomnila,« pravi Mojcika. Pove tudi, da je v tem času mama začela govoriti, da je bila kot 14-letna deklica izseljena. »Prej o tem nikoli ni želela veliko govoriti,« se spominja Mojcika.

»Imam občutek, da je zadovoljna. Bolečin nima, kar je zelo pomembno,« pravi Mojcika in pravi, da so njuni vsakdanjiki skoraj vedno enaki. »Vstanem ob sedmih, okoli pol osmih pa pogledam, če je mama budna. Imamo dvigalo, da je ni treba dvigovati iz postelje v voziček in obratno. Po zajtrku malo gleda televizijo, kar mi omogoči, da začnem kuhati kosilo. Popoldne malo spi, nato imava kavo in nekaj sladkega. Potem spet malo gleda televizijo. Rada ima oddajo Barbare Karlich. Okoli šestih imava še večerjo,« pripoveduje Mojcika in pri tem nenehno gleda mamo. Na dopust v vseh teh letih ni šla ... »Le za nekaj ur grem iz hiše, kadar moja sestra ali sin poskrbita za mamo. Zelo rada grem sama na daljše sprehode, ki mi dajejo veliko moči,« pravi Mojcika z nasmeškom.