»Museum am Bach« (Muzej ob potoku/MaB) je na Rudi, v prostorih bivše pekarne »Mühle« (mlin). MaB je bil ustanovljen leta 2014 in odtlej tam vsako leto prirejajo – poleg občasnih razstav – veliko razstavo na temo, ki obravnava fenomene v družbi. Zadnje leto je v okviru projekta CarinthiJA 2020 nastala razstava »Freedom of Choice – Svoboda izbire – Zur Freiheit der Wahl«. MaB tudi vsak mesec organizira okrogle mize za aktivno politično in socialno udeležbo. Občinski svet je te prireditve priznal za zbor občanov in občank. Tudi umetniška rešerša  socialnih modelov in utopij je del dogajanja v muzeju. Vodja muzeja Alex Samyi je umetnik, kustod in scenograf. Študiral je na univerzi za uporabno umetnost, ustvarja risbe s svinčnikom, kolaže, inštalacije in video posnetke. Samyi je razvil koncept MaB kot novo zvrst muzeja.

»Museum am Bach« (MaB) obstaja od leta 2014. Kako je prišlo do ustanovitve?

Na univerzi za uporabno umetnost sem študiral »ECM – Educating, Curating, Managing«. To je v bistvu nova muzeologija. Naslov mojega masterskega dela je bil »Partizipation ist möglich – Das Museum, das sammelt und versammelt« (Participacija je možna – muzej, ki zbira). Osnova tega dela je bil muzej, kakršnega še ni bilo, torej se mi je utrnila ideja za zdajšnji muzej. Ta nov koncept za muzeje sem hotel posredovati muzeološki skupnosti v upanju, da ga bo kdo realiziral. Galeristka Renate Freimüller, ki naj bi mi pomagala prodati ta koncept, je potem vprašala, zakaj ga ne ustanovim kar tukaj. Odvrnil sem: »Saj je to naša shramba!«. Toda navsezadnje sem spraznil prostore in uresničil svojo vizijo za muzej. Kmalu nato smo ustanovili tudi društvo »Freunde des Museum am Bach« (Prijatelji MaB). Mislili smo, da bomo potrebovali deset let za realizacijo, a nam je uspelo že po treh letih. 

10. julija je MaB organiziral prireditev »Fest der Stimmen« (Praznik glasov). Zaključili ste tudi razstavo »Freedom of Choice – Svoboda izbire – Zur Freiheit der Wahl«, ki je nastala v okviru »CarinthiJa 2020«. Kako je prireditev potekala? 

Na zadnjem dnevu razstave smo opravili še nekaj lepih vodstev, ki smo jih združili tudi s performance in komiko. V bistvu smo hoteli provocirati »neumna« vprašanja. V zadnjih letih smo pri prireditvah deloma imeli po 300 ljudi. Zaradi pandemije smo tokrat upali, da bo skupina manjša. Prišlo je lepo število ljudi, toda nekateri obiskovalci so zaradi naslova mislili, da bo to glasbena prireditev s številnimi zbori!

V razstavi so bili predstavljeni tisti glasovi, ki se jih pogosto ne zazna v javnem diskurzu. Eno od obdelanih vprašanj je bilo, zakaj se je leta 1920 nabralo dovolj glasov za obstanek Koroške pri Avstriji. Možen odgovor je, da so ljudje bili siti vojne in je torej propaganda na tem gradla. Državo SHS (Kraljevina Slovencev, Hrvatov in Srbov) so na plakatih in letakih označevali kot zagovornika vojne. Ni pa bilo jasno, kako naj bo potem mir strukturiran. Ljudje, ki so postavljali to vprašanje, so enostavno preslišali. Bilo pa je mnogo idej, kot npr. pospeševanje politične udeležbe prebivalcev in soodločanje. Torej koncepti, ki so za organizacijo miru hoteli dati prebivalstvu odločilno moč v večji meri – mišljenje od spodaj navzgor torej.

Danes vidimo, da se zaradi pandemije javna diskusija pogosto suče le okoli strahu pred novim lockdownom, pred novo različico virusa, političnimi ukrepi in pred socialnimi posledicami.  Želja po vrnitvi k »normalnosti« je velika. Nekateri pa upajo, da bo iz stare normalnosti nastala druga, da bo naš vsakdanjik na različnih ravneh izoblikovan drugače.

Pri razstavi »Svoboda izbire« je sodelovalo 36 umetnikov in umetnic. Kako je potekal proces kuratiranja?

Tematike za zadnjih sedem razstav so bile določene že ob odprtju muzeja leta 2014. Okoli polovica razstavljajočih je že od takrat naprej sodelovala z muzejem in na tiste umetnike in umetnice sem torej že od začetka mislil. O tematikah in vprašanjih za razstavo se že leto prej začnemo pogovarjati. Pogovarjamo se o pristopu h glavni temi, a potem imajo umetniki in umetnice prosto roko. Beseda »kurator« v bistvu označuje nekoga, ki skrbi za druge, in v tem tudi vidim svojo nalogo.

Toda nekatera dela sem tudi izbral, ker so bili zelo primerni za razstavo in so omogočali novo perspektivo na tematiko. Pokazali smo na primer delo Viktorja Rogya, ki pokaže besedo »Geist« v neonu. Rogy je verjetno mislil alkohol, vendar dobi delo v razstavi še drug pomen. V razstavi se je tudi raziskovalo razliko med osebno svobodo izbire, ki jo imamo na primer pri izbiri poklica, in politično izbiro. Pri politični izbiri je nastalo vprašanje, ali je to sploh primer svobode izbire. V tem kontekstu je eno od del primerjalo politične volitve s stavo. Stranke stavijo na svojega najboljšega konja in prebivalci stavijo na zmagovalca. V ospredju volitev so pogosto osebni interesi in koristi, ki lahko nastanejo iz pravilne stave, ne pa možnosti političnega soodločanja. 

MaB vsak mesec organizira okroglo mizo. Kako je ta koncept nastal in kako se razvija?

Okrogle mize bazirajo na družbenem konceptu »United Communities«. Vsaka občina naj bi imela kakšen muzej. To je pogosto že realnost, saj imajo skoraj povsod kakšen domoznanski muzej. Muzej je kraj, kjer se lahko samostojno izobražuješ in raziskuješ. Muzeji imajo namen širiti obzorje in inspirirati, zato naj po modelu »United Communities« postanejo to tudi novi politični centri. Okrogle mize naj posameznikom nudijo možnost, da se aktivno udeležijo diskurza. Cilj »United Communities« bi bila potem povezava vseh teh okroglih miz in ljudi. Vsaka vas naj bi aktivno sooblikovala diskurz, družbo in politko. Mogoče to malo utopično zveni, ampak ni nemogoče. To vidimo med drugim na primeru Wikipedije. Takšne enciklopedije, ki predstavlja živo znanje in jo poljnijo in korigirajo številni ljudje, še nikoli ni bilo.

Zelo pozitivno je, da je občinski svet zdaj priznal okrogle mize muzeja kot zbor občanov. Tako se prebivalci lahko aktivno udeležijo politike v občini. Vsi lahko kaj predlagajo in si med seboj izmenjavajo mnenja. Če okrogla miza lahko posreduje ideje, ki potem realno vplivajo na politiko in družbo, potem je smiselna.

28. avgusta bo še okrogla miza v okviru CarinthiJa 2020, vodil pa jo bo turški komik Ahmet Avkiran. Pogovor bo po inspiracijo ob delih Alberta Camusa, vendar na zelo dostopen način. Ni treba biti filozof, da razumeš poanto.

MaB opravlja tudi umetniško rešeršo, pri čemer se združita umetnost in socialna filozofija. Kaj je posebnost tega interdisciplinarnega pristopa?

Menim, da je danes interdisciplinarni pristop edina možnost. Temu se ne moreš več izogniti. Seveda lahko študiraš nek specifični predmet, a povsod naletiš na povezave do drugih področij. O pojmu »umetniška rešerša« nenehno diskutirajo od predzadnje Documente (eden svetovno najvažnejših nizov razstav sodobne umetnosti. Pred desetimi leti so torej začeli širiti ta misel, da je vse, kar umetnik ustvarja, povezano z neke vrste rešeršo. V teku let je umetniška rešerša na nekaterih univerzah umetnosti postala celo samostojen študij. Ampak v bistvu do danes ni jasno, kaj ta pojem sploh pomeni.

V rešerši MaB se pač spajata umetnost in socialna filozofija – torej razmišljanje o socialnih utopijah in modelih, predvsem glede na čas moderne. Jedro našega razmišljanja pa je vedno participacija ljudi na oblikovanju družbe in politike, saj navsezadnje tudi politika temelji na dogovorih med ljudmi. Menim, da se sprememba dogaja, če se ustava spremeni. Če ustava predpiše, da imajo migranti iste pravice kot avstrijski državljani, potem je to dejstvo. Včasih se na ustavo požvižgajo, tako kot v primeru dvojezičnih krajevnih napisih. Prvotno število zapisanih in obljubljenih dvojezičnih tabel do danes ni doseženo. Pravzaprav mislim, da so ustave naša najboljša možnost za izvajanje revolucij.

Naslednji razstavi se bosta imenovali »INTOPIA. Welt ohne Lügen« (INTOPIA. Svet brez laži).  Druga razstavljena dela so iz zbirke »…BIS SICH DIE BALKEN BIEGEN« (…da se bo zakadilo!), ki jo oblikuje umetniški duo OneTwoMuch (Martha Laschkolnig & Marie Lenoble). Kaj nam lahko že poveste o razstavah?

Pojem »utopija« opiše socialni model, ki pravzaprav ni mogoč. Našo razstavo bdoo večinoma sestavljale umetniške rešerše o modelih, ki so možni. Zato smo ustvarili pojem »intopia«, torej povezavo med besedami »inter-» in »utopija«. Tako smo odstranili duh nemogočega. Podnaslov »svet brez laži« pa se nanaša na idejo, da če ni razloga za boj za moč in korist, potem ni razloga za laži. Opis »svet brez laži« naj izpove, da smo zmožni zapustiti tradicionalne strukture moči. Je ponudba. Druga razstava »…BIS SICH DIE BALKEN BIEGEN« spada med občasne razstave, njena tema pa so odnosi. Duo bo razstavljal fotografije, slike, risbe in inštalacije.

Kako bi opisali delo MaB?

V bistvu je vse, kar se tukaj dogaja, zanimivo in zabavno. Filozofija in poskusi za izboljšanje sveta zvenijo precej resno, ampak v resnici brez humorja nič ni možno. Primer tega je inštalacija z zadnje razstave. Nasproti muzeja, v strmini, je stara, propadajoča hiša. Umetnik Vooria Aria, ki je študiral pri Erwinu Wurmu, je renoviral majhen kotiček v tej hiši. Stojiš na vhodu ali pri oknu hišice in med vso podrtijo vidiš olepšan in popravljen kotiček. Menim, da to dobro simbolizra naše delo v MaB.  

Želim si, da se bodo tudi mladi zanimali za naše ideje. MaB naj ne bo le ideja v glavi starca. Upam, da bodo tudi naslednje generacije hotele sodelovati z nami in da bodo nekoč prevzele hišo.