Alenka Haab je že vse življenje v službi ljudi: vzgajala je majhne otroke, zdaj spremlja osebe s posebnimi potrebami in njihove družine, z možem pa sodeluje pri srečanjih parov. 

Kaj za vas pomeni otroški smeh?

Alenka Haab: Otroški smeh je lep, odkritosrčen, čisto resničen in ti polepša trenutke vsakdana.

V svojem življenju ste imeli veliko takih trenutkov, saj ste vzgojili štiri lastne otroke, kot varuška oz. »dnevna mama« pa ste ljubezen dajali tudi tujim otrokom.

Moji otroci Teresa, Lucia, Benedikt in Jana so odraščali skupaj z otroki, ki sem jih čez dan oskrbovala na svojem domu. V 15 letih sem varovala 50 otrok v starosti od devetega meseca do petega leta. 

Vi ste Slovenka, vaš mož je Nemec, živita na Koroškem, govorita pa francosko. Kako se je razvila ta zgodba?

Moža sem spoznala v Franciji. V okviru mednarodnega projekta »Barka/L’Arche« sva oba nabirala izkušnje pri delu z osebami s posebnimi potrebami. Moj mož ni znal slovensko, jaz pa ne nemško, zato sva govorila francosko in razmišljala, kje bi lahko ustvarila svoj dom. Za Koroško sva se odločila prav zaradi dvojezičnosti. Sprva smo stanovali v župnišču v Podgorjah pri Šent­jakobu v Rožu, od koder sem se vozila v službo v Slovenijo. Na Jesenicah sem delala kot specialna pedagoginja. Želela sem postati »dnevna mama«, vendar sprva to ni bilo mogoče, ker nisem imela niti avstrijskega državljanstva niti primernih prostorov. Pozneje smo se preselili v Celovec, pogoji za opravljanje tega poklica pa so se spremenili, tako da so se moje želje uresničile.

Kako pa ste rešili vprašanje družinskega in poklicnega jezika?

Najini otroci so se naučili nemško od očeta, slovensko od mene, pasivno pa tudi francosko. Z otroki, ki sem jih varovala, sem govorila samo slovensko. Staršem sem ob prvem srečanju povedala, da pri delu z otroki govorim samo slovensko in da lahko njihovega malčka oskrbujem samo, če se s tem strinjajo. V nasprotnem primeru zanje pač nisem bila prava oseba.

Ste oskrbovali tudi otroke popolnoma brez znanja slovenščine?

Ja, imela sem nekaj otrok, ki slovenščine od doma niso znali. Pomembno se mi je zdelo, da za te majhne dušice vse poti ostanejo odprte, torej tudi jezikovne. Prav veselje je bilo opazovati, kako hitro so se učili jezika. Pri nekaterih se je izkazalo, da so njihovi (pra)babice in (pra)dedki še znali slovensko, vendar je jezik v družini že zamrl.

Po 15 letih pa ste se odločili za poklicno spremembo.

Mislim, da imam izrazito pedagoško in socialno stran. Kot »dnevna mama« sem bila veliko doma, delo pa je bilo pedagoško. Ob koncu šolanja najmlajše hčerke sem se odločila, da se posvetim tudi socialnemu področju in si poiščem delo zunaj svojega doma. Zdaj spremljam otroke in mladostnike z duševno prizadetostjo oz. s t. i. posebnimi potrebami v njihovem prostem času. To pomeni, da sooblikujem njihov prosti čas, pri manjših otrocih tudi svetujem družinam, mladostnike pa spodbujam k samostojnosti. Pri delu moram biti zelo prilagodljiva in fizično aktivna. 

Kje pa najdete protiutež, kje si nabirate moči za to naporno delo?

Rada se vračam k mami, sorodnikom in prijateljem v Slovenijo, hodim v gore, pred nekaj leti pa sva z možem začela veslati po jezerih in mirnih tekočih vodah. Vsa leta so mi veliko pomenila tudi srečanja »zakonske skupine«. Že pr. 20 let se v skupini srečujemo zakonski pari, pogovarjamo se o skupnih temah, izmenjavamo izkušnje, tudi skupaj molimo in pojemo. Srečanja so na domovih, poleti pa gremo na krajši dopust – duhovne dneve – kamor nas spremlja tudi kakšen predavatelj. 

Je to zaprta skupina? 

Ne, zelo vabimo pare, da se nam pridružijo. Tako vabimo 19. maja popoldne, ko se bomo v okviru škofijskega referata za družine srečali v Dobrli vasi, prisluhnili predavanju in se družili ob ognju. 26. maja pa bova z možem vodila pare pri izkušnji, ki močno povezuje: v kanujih se bomo spustili po Zilji. Če se kdo želi udeležiti srečanj, so prijave možne po telefonu 0676/8772-2441.

Kako bi opisali uspešne medčloveške odnose?

Življenje je kot reka, ki teče in se ne ustavlja. Lepo je, če so medčloveški odnosi, naša čustva, kot so ljubezen, žalost in veselje, pa tudi povezovanja med narodi, tekoči. Da ne krepimo ovir in meja, ampak jih premagujemo in odstranjujemo.