Ob 80-letnici Willija Moschitza: Jubilant iz Roža z bogato bilanco

Občinske volitve marca 1997. Takrat 52-letni glavni kandidat Volilne skupnosti (VS) Bistrica v Rožu Willi Moschitz iz Šentjanža v Rožu se je odločil za korak, ki je pomenil prelomnico za samostojno gibanje slovenske narodne skupnosti. Uspelo mu je pre­pričati pripadnika večinskega naroda Haralda Koglerja z Bistrice v Rožu, današnjega predsednika nadzornega sveta Koroških sejmov, da kandidira na vidnem mestu VS. Kogler je privolil na kandidaturo na 3. mestu, VS je dosegla dodaten  mandat, poleg Mo­schitza in Koglerja pa jo je zastopala tudi Natascha Partl z Mač. 

Inovativnost, odprtost za druge ideje, angažiranost v korist domače in narodne skupnosti, prav tako pa ljubezen in skrb za družino – vse te vrednote spremljajo vse življenje Willija Mo­schitza, ki je v sredo, 15. maja, prelistal 80. list svoje bogate življenjske knjige. Slavljenca, katerega korenine segajo v Kanalsko dolino in ki je doraščal v skromnih razmerah. Rodil se je v Podsinji vasi, kamor je prišel njegov  oče Tomaž Mo­schitz kot frizer s trebuhom za kruhom in kjer je vzljubil tudi svojo bodočo ženo Nežo Blatnik. Iz Podsinje vasi so se preselili v sosednji Šentjanž, sprva k Mežnarju, nato k Hvažarju, »dokler niso začeli zidati lastne hiše, kjer sedaj živi moja hčerka Liza« (Willi Moschitz v pogovoru z Novicami). Narodnopolitično se je socializiral predvsem po zaslugi dolgoletnega šentjanškega župnika Jožeta Vošnjaka, Hanzija Weissa in deželnozborskih volitev leta 1965, ko je  slovenska lista z Mirkom Kumrom-Črčejem na čelu dosegla kljub kratkoročni kandidaturi presenetljivo visoko števlilo oz. 4.272 glasov. »Še prej, ko so me v ljudski šoli vprašali po maternem jeziku, pa sem odgovoril: Deutsch. Takorekoč po načelu: Slowenisches Kind – deutsch gesinnt.«

Ko je bil Willi Moschitz mlad 21 let, se je v Borovljah izučil za puškarja, tri leta pozneje, septembra 1968, pa je peljal pred poročni oltar svojo izvoljenko Marico, roj. Trap, ki je izhajala iz Komatarjeve rodbine v Dvoru pri Šmihelu. »Svojo bodočo ženo sem spoznal in vzljubil pri smučanju na Rutah. Delala je skupaj z Emi Horn­böck iz Šentjanža pri Mohorjevi,« se spominja Willi Moschitz. Z Marico sta si ustvarila dom in družino z otroki Tomažem, danes lastnik treh gostiln v Gradcu, Martinom, sedanjim ljudskošolskim ravnateljem v Grabštanju, Lizo, ki se je odločila za otroško vzgojiteljico, Petrom, aktualnim občinskim svetnikom na Bistrici, ter Evo, gimnazijsko učiteljico na Dunaju.

Sledila so zahtevna in uspešna poklicna leta pri podjetjih Philips in Elan na Brnci, kjer so mu povsod zaupali vodilne položaje. Bil je tudi predsednik Slovenske gospodarske zveze in je zelo ponosen na predsednika Benjamina Wakouniga, »ki sem ga sam predlagal po svojem odstopu in morda tako posredno vplival na njene današnje uspehe«. 

Posebno poglavje v njegovem poklicnem življenju predstavlja njegovo predsedovanje pri Zvezi Bank, ki se je končalo z odvolitvijo: V pogovoru z Novicami pripoveduje: »Zavzemal sem se za dolgoročno stabilnost in ekonomsko napredovanje banke. Zaradi težav z mešanimi podjetji smo morali precej odpisati. Revizija je ugotovila: če se ne bo povišal osnovni kapital, ni šanse za preživetje, kar smo že sami spoznali. Zato smo se trudili, da pride do povišanja osnovnega kapitala s t. i. podrejenim kapitalom. 10 milijonov smo dobili od Raiffeisna, 50 pa od Ljubljanske banke. «

Na vprašanje, zakaj je kljub temu prišlo do njegove odvolitve ter odvolitve upravnega odbora, pa je odgovoril: »Ljubljanska banka je pustila podpisati pismo o nameri: če se Zveza Bank preuredi v delniško družbo, bi LB svoj podrejeni kapital spemenila v delnice. Odpor proti delniški družbi pa je bil tako velik, da so nas odvolili, čeprav je bil naš pogoj, da ostane najmanj 51 % v lasti zadružništva. Danes pa je Posojilnica absolutno večinsko delniška družba.«    

Dela mu po odvolitvi kljub temu ni zmanjkalo. Do leta 2015 je bil še občinski svetnik in prejel od deželne EL zlato odlikovanje. Nepričakovana smrt njegove naslednice Tatjane Feinig ga je hudo pretresla, hkrati pa je »zelo optimističen za naslednje nastope VS«. Bil je tudi soustanovitelj društva prijateljev umetniškega kovaštva v kooperaciji s kovači iz Krope, prav tako pa predseduje domačemu farnemu svetu. In še bi lahko naštevali. Skratka: gre za moža iz Roža z bogato bilanco in s plemenitim srcem.