Ob 70. življenjskem jubileju Štefana Kramerja: Spomini na bogato življenje

»S sedanjim krškim škofom Jožetom Marketzem se poznava še iz gimnazijskih let na Plešivcu. Ko sva uspešno opravila maturo, sva nad vhodom v gimnazijsko poslopje pripela dvojezični napis. Bila sva takorekoč že zelo zgodaj med borci za dvojezične napise,« se Štefan Kramer spominja v pogovoru z Novicami ob svoji 70-letnici. Prav tako pa se spominja, kako so slovenske gimnazijce takoj, ko so prišli na Plešivec, nemški sošolci zmerjali za čuše. S pestmi se je končala tudi marsikatera konfrontacija. 

Nepozabna je bila za Štefana Kramerja tudi petmesečna rajža po Indiji leta 1978 skupaj z maturitetnim kolegom in bodočim krškim škofom. »Vso pot sva prevozila z javnimi prometnimi sredstvi. Od Ljubljane v Istanbul z vlakom, nato z busom v Teheran in s 'hippy-busom' z mladostno veselimi in sproščenimi sopotniki ob igranju kitare v Afganistan.« V Teheran sta prišla, ko je divjala revolucija v prid Khomeinija, ki se je iz azila v Franciji vrnil v Iran in prevzel oblast. »Ljudje so bili prepričani, da sva iz dežele, povezane z Ameriko. Nihče nama ni hotel dati sobe. Šele ko sva rekla, da je Avstrija v bližini Francije,  sva jo dobila. In ko sva bila v Indiji, kjer sva srečala tudi mater Terezo, Avstrije sploh niso poznali. Poznali pa so Jugoslavijo.« 

Ko je Štefan Kramer rajžal po indijski deželi, je od Zdravka Inzka, ki je bil takrat v Šrilanki predstavnik Avstrije pri UNO, izvedel, da  mu je 4. januarja 1979 umrl oče Leopold. Bil je star komaj 52 let in si je z ženo Marijo, Kogelnikovo Micko s Kogelske gore nad Suho, ustvaril družino z osmimi otroki, od katerih so trije že v večnosti. Očetova smrt je sina Štefana hudo prizadela. Na letališču v Bombayu se je moral v množici ljudi ne samo sam znajti. V svoji žalosti se je čutil zelo osamljenega, bilo ni nikogar, ki bi ga lahko tolažil. Danes se spominja: »Če to duševno preživiš, te nič ne more več spraviti s tira.« Očetov pogreb je zamudil za več kot mesec dni.

Znano je, da je Štefu Kramerju slovenščina zelo pri srcu. Na vprašanje, od kod ta njegova velika ljubezen, je odgovoril: »Moja mama Marija, sestra bivšega dolgoletnega pliberškega župnika Alojzija Kulmeža in njegovega brata Šimeja ter sestre  Rotnikove Jerce na Suhi, je bila zelo zavedna. Bila je zelo talentirana, znala pa je tudi ljudi poslušati in jim svetovati, čeprav se ni šolala.« Sam je prav tako že zelo zgodaj dokazal svoje talente, »čeprav do ljudske šole sploh nisem vedel, da obstaja nemščina. Hkrati pa na Suhi  tudi ni bilo slovenskih kulturnih prireditev, ker ni bilo kulturnega društva, temveč samo v Žvabeku.« Računati je v ljudski šoli znal že zelo dobro in ga ravnatelj Slamanig sploh ni hotel več spraševati – dokler se  družina ni leta 1965 selila v novozgrajeno hišo v Nonči vasi, »v ljudski šoli na Humcu pa je začela peti druga muzika«.   

Poleg narodne zavednosti, ki ni vsiljiva, zato pa toliko bolj dosledna, odlikuje Štefana Kramerja zdrava samozavest. Njegov credo se od nekdaj glasi: »Slovenci moramo biti neodvisni in lastni gospodarji v svoji hiši.« To vodilo ga je spremljalo pri uresničevanju vseh pomembnih projektov. In teh ni malo. 

  Ko je bil še študent v Gradcu, je bil predsednik študentskega zbora. Preden je novembra 1993 postal predsednik dobrolskega  SPD Srce; sicer prej ni imel nobenega stika z društvom, a so ga kljub temu predlagali in izvolili. SPD Srce je pod njegovim vodstvom doživelo nov podvig: obnovili in povečali so stari kulturni dom. Ko je Raiffeisen postal večinski lastnik Posojilnice, so ga leta 2015 še pravočasno kupili in tako preprečili, da bi kulturni dom prišel v tuje roke. Pri tem je bil Štefan Kramer med tistimi, ki so to omogočili  tudi z osebnim jamstvom. Prav tako je igral vodilno vlogo in je z  ženo Sonjo z znatno vsoto jamčil, ko je šlo za šestmilijonski projekt otroškega vrtca Mavrica. »Brez takratnega deželnega svetnika Georga Wurmitzerja, urada zveznega kanclerja ter Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu tega projekta gotovo ne bi mogli uresničiti.« Nadalje je bil pobudnik in je še vedno predsednik Delovne skupnosti (DS) Dvo- in večjezični vrtci, »z Jankom Merkačem pa sva izdelala koncept za Mohorjevo ljudsko šolo, ki je s pomočjo pokojnega Valentina Inzka v zadnjem trenutku dobila tudi pravico za vodenje šole.«          

 Kot dolgoletni občinski politiki, ki ga je v občinski sobi nasledila njegova hči Nadja Kramer, poudarja Štefan Kramer v pogovoru z Novicami: »S sedanjim županom Wolfgangom Stefitzem se občina razvija pozitivno. To velja tudi za slovenščino. Prvič je v občinskem listu voščil za božič v obeh deželnih jezikih«. Stefitz je v veselje in zadoščenje odlikovanca iniciiral tudi nedavno visoko odlikovanje za dolgoletnega vodjo slovenske občinske frakcije. Najbolj pa  Štefana Kramerja veseli, da z njegovim delom nadaljuje mladina.